Bančni ropar lahko računa na nekaj 100.000 evrov odškodnine od države

Sedemčlanska litovska združba je poslovalnico Gorenjske banke v Radovljici oropala sredi marca 2002, torej pred skoraj četrt stoletja, toda zgodba še vedno ni povsem zaključena. Eden od njenih članov, 45-letni Danas Vizgirda, ki je bil obsojen na osem let in štiri mesece zapora, od Republike Slovenije zahteva 622.800 evrov odškodnine. Ker je zmagal na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP), jo bo tudi dobil, kolikšno, je trenutno stvar pogajanj, a četudi ta propadejo, bo še vedno zajetna. In vse to samo zaradi sodnega tolmača.

Hitro so jih ujeli

Roparji so dva dni pred podvigom ukradli avtomobila in prespali v kamnolomu v Kamni Gorici. Zamaskirana četverica je v sredo, 13. marca, ob pol desetih dopoldne vstopila v banko v Cankarjevi ulici. Eden od njih je trem strankam zagrozil s pištolo, preostali pa so skočili čez pult in obvladali oba uslužbenca. Plen ni bil velikanski, preračunano iz takratnih tolarjev približno 20.000 evrov.

Z audijem 80 niso dolgo bežali. Policisti so v hitri akciji, v kateri je sodeloval tudi helikopter, prečesali območje in v bližnjem gozdu našli zapuščen avto ter opazili štiri moške, ki so tekli stran, eden od njih je pri tem odvrgel torbo s plenom, pištolo in dvema maskama. Vse so aretirali,  malo kasneje pa tudi trojico, ki je pomagala pri organizaciji ropa, in jih julija istega leta obsodili na okrožnem sodišču v Kranju. Vizgirda je takrat zatrjeval, da je vedel za ta podvig, vendar v njem ni sodeloval.

V Sloveniji ni tolmača za litovščino

In tukaj nastopi tolmač. Za litovski jezik ni v Sloveniji niti enega, zato so za zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom angažirali prevajalca za ruščino, ki jo Vizgirda očitno razume, saj je odgovarjal na vprašanja. Tudi na sojenju so obdolženci prek tolmačev za ruščino izjavili, da razumejo vsebino obtožb.

Vizgirdov zagovornik se je avgusta 2002 vložil pritožil na sodbo zaradi domnevnih pomanjkljivosti policijske preiskave, presoje dokazov in kazni, nikjer pa ni omenil, da njegov klient ne razume rusko.

Februarja 2003 pa je Vizgirda na kranjsko sodišče poslal vlogo v litovskem jeziku  z naslovom Pritožba na vrhovno sodišče. V njej je trdil, da mu je bila kršena pravica do uporabe materinščine in da rusko razume le malo, govori pa ne. Toda sodišče je zahtevalo, da je pritožba v ruščini, za katero Vizgirda trdi, da je ne zna pisati, tudi zaradi cirilice.

Sojenje je bilo nepošteno

Vrhovno sodišče je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo in enako je leta 2008 odločilo ustavno sodišče: "Pritožnika je od zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom do konca sojenja, vključno med pritožbenim postopkom, zastopal zagovornik, s katerim se je uspešno sporazumeval v ruskem jeziku (pritožnik temu dejstvu v svoji ustavni pritožbi ni oporekal). Pritožnik v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ni zatrjeval tega, kar je zatrjeval v ustavni pritožbi, ampak se je pritožil glede policijskega postopka, glede katerega pa se ni pritožil pred ustavnim sodiščem. Pritožnik je šele v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil v svojem jeziku, in v ustavni pritožbi zatrjeval kršitev svoje pravice po 62. členu ustave zaradi ravnanja okrožnega sodišča, ki je prezrlo njegove pripombe, da ruski jezik slabo razume ..."

Vizgirda se je obrnil še na ESČP – in uspel. Senat je s petimi glasovi za in dvema proti sklenil, da "ni bilo ugotovljeno, da je pritožnik prejel jezikovno pomoč, ki bi mu omogočila, da dejavno sodeluje v sojenju. Po mnenju sodišča je to dovolj, da je bilo zaradi tega sojenje v celoti nepošteno".

Tako je Vizgirda obveljal za nedolžnega in po petih letih zapora so ga izpustili. Prek ESČP je od Republike Slovenije zahteval skoraj 47.000 evrov odškodnine, dobil pa 6400 evrov.

Zamudne obresti pa tečejo

Veliko višji znesek je naveden v civilni tožbi, ki jo je Vizgirda zoper državo vložil prek pooblaščenca, odvetnika mag. Romana Završka. V zahtevanih 622.800 evrov so zajeta neupravičeno prestana leta zapora, sedemletni izgon iz Slovenije, kjer ima družino, duševne bolečine, tudi zaradi neobravnavanja njegovih pritožb v maternem jeziku, izguba zaslužka in morda še kaj. 

Ker ves čas postopka tečejo zamudne obresti – med 12 in 13 odstotkov na leto – je državna odvetnica mag. Jasmina Trivić želela pravdo čim prej končati. Na njeno žalost neuspešno, saj je od julija lani do sredine tega tedna odpadlo kar sedem narokov, večinoma zaradi zadržanosti Završka, ki je kot eden od treh podpredsednikov Evropskega sveta odvetniških zbornic pogosto v Bruslju.

Za zaprtimi vrati

Tudi obravnavi, napovedani za sredo zjutraj, je kazalo slabo. Završek naj bi v torek zvečer iz Belgije priletel na Brnik, vendar se je moralo letalo zaradi vremenskih razmer obrniti in pristati v Münchnu. Tako je na sodišče prihitel z nekajurno zamudo.

Toda to ni bistveno. Pomembno je, da sta Trivićeva in Završek najprej na hodniku in zatem v sodni dvorani začela pogajanja o poravnavi. Ta so vedno tajna, zato o višini odškodnine lahko samo ugibamo, zagotovo pa je govora o nekaj 100.000 evrih. Sploh, ker so lanska pogajanja propadla, očitno je državna odvetnica takrat ponudila premalo.

V vsakem primeru mora morebitni dogovor potrditi vlada, kar lahko spet traja nekaj tednov. Obresti pa tečejo. Vse gre kajpak iz žepov davkoplačevalcev.