Oficirjema JLA po 32 letih sodijo za smrt dveh novinarjev na Brniku

V petek, 28. junija 1991, so ob 10.16 brniško letališče preletela štiri letala Jastreb. Prvi dve sta le zaokrožili in se v nizkem letu vrnili na ljubljansko stran, drugi sta najprej raketirali gozdiček in parkirišče pred glavno letališko stavbo, nekaj raket je zadelo tudi položaje, kjer so bili še ponoči pripadniki Teritorialne obrambe (TO). V naslednjem napadu je bil zadet airbus A320, dva dasha, poškodovan je bil hangar Adrie Airways. Požare so pogasili poklicni gasilci Aerodroma Brnik.

Piše nekaj kot press

Poveljniki enot TO so takrat ocenili, da JLA pripravlja desantni napad, zato so se razmestili za protidesantni napad. "Popoldne istega dne je opazovalec JLA opozoril, da vidi na letališki stezi vozilo, na katerem piše nekaj kot press, v njem pa je bilo opaziti cevi. Radovanović (major Danilo Radovanović, op. a.) je takoj rekel, da so to po vsej verjetnosti armbrusti, in da bodo z njimi napadli bataljon, zato je treba vozilo uničiti. Nanj je s protiletalskim mitraljezom na tanku streljal podporočnik Ignjatović (Sašo Ignjatović, op. a.). Vozilo se je vnelo, v njem pa sta življenje izgubila dva avstrijska novinarja. Neimenovan zastavnik JLA o tem piše: 'Čez nekaj časa je eden od častnikov prišel povedat, da je po radiu slišal, da smo zadeli in ubili dva avstrijska novinarja. Ob tem dejanju je v bataljonu zavladala napetost. Nekdo je prišel na poveljniško mesto opozorit, naj se nehajo takšne neumnosti, in da je pri njem nek vojak v šoku. Dali so mu pomirjevala'," povzemamo iz diplomske naloge Jureta Grčarja Napad Jugoslovanske ljudske armade na letališče Brnik, mentor je bil doc. dr. Vladimir Prebilič, izredni profesor na katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede v Ljubljani in tudi dolgoletni župan Kočevja ter kandidat za predsednika republike na zadnjih volitvah.

Pred novinarstvom igral v filmih

Ubita avstrijska novinarja sta Norbert Werner, za katerega ni razpoložljivih niti natančnih podatkov o rojstvu, ob smrti naj bi bil star približno 23 let, in 24-letni Nikolas Vogel, prav tako novinarski svobodnjak, o katerem pa je več znanega. Izhajal je iz znane igralske družine, v filmih in na gledaliških odrih sta se proslavila tako njegova mama, Avstrijka Gertraud Jesserer, kot oče, Nemec Peter Vogel, in tudi sam je zajadral v igralske vode ter pred kamere stopil že kot najstnik.

Za napad na njunega terenca znamke Nissan, v katerem sta živa zgorela, sta bila  kmalu po osamosvojitvi obtožena Danilo Radovanović in Sašo Ignjatović. Takrat sta bila seveda že v Srbiji, a Radovanović se je na vabilo sodišča odzval, Ignjatović pač ne, in ker niso vedeli, kje natančno je, je bil postopek zoper njega izločen. Radovanović je bil v Sloveniji na prvi stopnji oproščen, višje sodišče pa je sodbo razveljavilo.

Ne smeta zapustiti Srbije

Vnovično sojenje na okrožnem sodišču v Kranju se je začelo minuli četrtek, torej dobrih 32 let po dogodku. Zakaj je trajalo tako dolgo? Za obema, Radovanovićem in Ignjatovićem, sta razpisana mednarodna tiralica in evropski nalog za prijetje, zato ne smeta zapustiti Srbije, če nočeta za rešetke. Na zaslišanje bi ju sicer že v preteklosti lahko vabili srbski pravosodni organi, a ti očitno voljo za sodelovanje s slovenskimi kažejo šele v zadnjem času, sklepati je, da zaradi želje Aleksandra Vučića po približevanju Evropski uniji. Časovni zamik pa na samo sojenje ne vpliva, saj kaznivo dejanje hudodelstev nad civilnim prebivalstvom ne zastara.

Torej je povsem razumljivo, da obtoženca nista prišla v Kranj, ampak se je Radovanović zagovarjal z beograjskega sodišča prek videokonference. Ignjatovića ni bilo, je pa 3. julija izjavil, da ne želi sprejeti obtožnice tožilstva v Kranju, noče biti zaslišan prek videokonference in poleg tega – v maniri Titove izjave, ki jo je v Haagu posnemal Slobodan Milošević "Ja ne priznajem ovaj sud" – ne priznava sodišča v Kranju niti kjer koli drugje v Sloveniji, se bo pa odzval vsakemu vabilu državnega organa v Srbiji. Tega se je v prihodnosti moč nadejati, za zdaj pa je postopek zoper njega (spet) izločen.

Streljal z zažigalnimi naboji

V kranjski sodni dvorani so sedeli predsednica senata, sodnica mag. Nina Prosen, višja državna tožilka Marija Marinka Jeraj, zagovornika obeh obeh obtoženih po uradni dolžnosti, odvetnika Samo Ošabnik (Radovanović) in Marko Pauletič, ki je zaradi nesodelovanja svojega klienta Ignjatovića nato odšel, ter sodni tolmač. Radovanović ima v Beogradu še svojega odvetnika Dušana Bratića.

Danilo Radovanović se je najprej predstavil: rojen je bil 2. maja 1951 v Slavonski Požegi na Hrvaškem, končal je vojaško akademijo kopenske vojske, smer motorizirane enote, v zakonu, ki traja 48 let, sta se mu rodila zdaj že polnoletna sin in hči, je lastnik stanovanja v Novem Sadu in vikenda, prejema 850 evrov pokojnine.

Tožilka Jerajeva je predstavila obtožnico: "Danilo Radovanović je v nasprotju s pravili mednarodnega prava ukazal poboj proti civilnemu prebivalstvu, s tem, ko je 28. junija 1991 ob 15. uri na južni strani letališke steze na Brniku kot komandant oklepne enote JLA, ki je bila že od prejšnjega dne v spopadu z enotami TO, izdal ukaz v nasprotju z ženevsko konvencijo o zaščiti civilnega prebivalstva iz leta 1949 o uničenju civilnega vozila z oznako press. To se je z veliko hitrostjo oddaljevalo od položajev JLA, ukaz pa je izvršil Sašo Ignjatović, ki je z mitraljezom z zažigalnimi naboji streljal s tanka. Vozilo so zajeli plameni in je v celoti zgorelo, skupaj z obema novinarjema. Radovanović je imel dovolj časa, da bi pred izdajo ukaza preveril, ali gre za vojaški ali civilni cilj."

Za vsako ceno osvojiti letališče

Radovanović je dogodke izpred dobrih treh desetletij pojasnjeval na dolgo in široko: "Dobil sem nalogo, da grem z Vrhnike na Brnik v dveh kolonah. Prvo sem prek prek Brezovice, Toškega Čela in Vodic vodil sam, drugi je po avtocesti in čez Trzin načeloval moj namestnik, kapetan Radomir Rosić. Ukaz se je glasil, osvojiti letališče za vsako ceno."

Po njegovih besedah so na vstopu na aerodrom naleteli na barikado, tovornjake, naložene s peskom, ki pa jo je komandir 2. čete Ranko Kontić prebil brez uporabe streliva: "Moja kolona je zavzela položaje na južni strani letališča in takrat sem dobil zvezo z drugo kolono iz smeri Trzina. Komandir Vlade Baltić je sporočil, da se je pogovarjal s poveljnikom TO, češ da naj ne nadaljuje na letališče, ker ga nadzirajo TO in policija ter da so vse civiliste umaknili iz objektov. Potem se je oglasil še Rosić, da so ga teritorialci prosili, naj jih ne ubijejo, ker imajo žene, dekleta, otroke. Rekli smo jim, da jih nismo prišli pobijat, temveč prevzet nadzor nad letališčem."

Toda razmere so se zapletale, izhaja iz Radovanovićevega pripovedovanja. "Rosić me je obvestil, da ima ranjenega vojaka. Kako, sem ga vprašal, če pa ste se dogovorili, da se med seboj 'ne dirate'. Ukazal sem mu, naj s transporterja sname orožje, izobesi belo zastavo in prevzame ranjenca. Ko je krenil, so teritorialci začeli nanj streljati, ranjeni so bili on in trije vojaki. Umaknili so se nazaj. V tistem se je spustil naš helikopter s komandantom brigade, ki je prevzel ranjence, ni pa mi dal nobenega povelja. Prepuščen sem bil sam sebi.“

Streljajte prek glav!

Kot nadaljuje Radovanović, ga je zatem vodnik Rade Vujičić, komandir 2. voda 1. tankovske čete, obvestil, da se jim bližajo oboroženi civilisti in za njimi teritorialci, in kaj naj stori. "Streljajte jim prek glav, sem mu ukazal. Vsi so se razbežali in stran pometali neke predmete, izkazalo se je, da municijo. Zatem sem določil sektorje opazovanja in streljanja."

Takrat sta se pripeljala Norbert Werner in Nikolas Vogel. "Na vozilu ni nihče videl napisa press, razen morda nekateri v svojih glavah," zatrjuje Radovanović, ki pa se spominja drugih nalepk, na eni je pisalo American Go Home. "Trdim, da ni bilo civilno vozilo, na oknih je imelo rešetke in na desni strani odprtine, ki bi lahko služile za lansiranje granat. Vujičić je tudi opazil, da so vanj nalagali neke cevi, potem se je z veliko hitrostjo vračalo nazaj. Čez nekaj časa se je vozilo spet pojavilo na stezi, šlo je proti naši južni strani. Baltić me je vprašal, kaj naj stori. Rekel sem mu, naj strelja predenj, pri čemer je vsak peti izstrelek svetleč, vidi se ga tudi podnevi. Niso se ustavili. Edino moje povelje je bilo, naj se jih opozori, Ignjatović pa je lahko, ker se niso ustavili, samoiniciativno odločal o streljanju.“

Nissan gorel tri ure

Radovanoviću se zdi nenavadno, da bi zaradi zažigalnih izstrelkov džip, ki pa je imel v resnici na strehi tudi karnistre z gorivom, tako zelo gorel: "Po zadetku se je pojavila velika ognjena krogla, sam je nisem videl, ker sem bil takrat za grmovjem, pri komandnem vozilu. Vem pa, da so prihiteli gasilci in reševalci, a so se hitro umaknili. Vozilo je gorelo še tri ure."

Odvetnik Ošabnik je predlagal zaslišanje prič in postavitev izvedencev vojaške in kemične stroke, s čimer se je tožilstvo in sodišče strinjalo. Ni pa še povsem jasno, po katerem kazenskem zakoniku (KZ) bodo sodili trenutno le Radovanoviću. Tožilstvo je namreč vložilo obtožbo po 374. členu KZ iz leta 1995, po katerem mu grozi od deset do 30 let zapora, Ošabnik pa se bo skliceval na zakonik SFRJ, ki je veljal v času dogodka. Ta v 142. členu predvideva najmanj pet let zapora in največ smrtno kazen, ki pa je pri nas ni več.

Navsezadnje pa, ali bo Danilo Radovanović, četudi obsojen v tej ne povsem razjasnjeni zgodbi, v kateri mu, roko na srce, ni mogoče očitati namernega znašanja nad civilnim prebivalstvom, kdaj sploh odšel za rešetke?! Odvisno bo od srbskega pravosodja. Iz domovine pa v nobenem primeru ne bo več potoval. Kot je sam povedal, nima niti potnega lista.