Kot je splošno znano, se Slovenci radi pravdamo. Na sodiščih se razrešujejo spori glede dreves, ki rastejo preblizu meji in veje visijo čez ograjo, mejnikov, ki naj ne bi bili postavljeni pravilno, poti, po kateri naj sosedi ne bi smeli voziti, nepravilnega zdravljenja v zdravstvenih zavodih, ali delitve premoženja po smrti sorodnikov. Da bi bila okrožna in okrajna sodišča, zasuta s tovrstnimi in seveda tudi kazenskimi zadevami, hitrejša in učinkovitejša, naj bi zagotovila njihova reorganizacija, ki bo stopila v veljavo 1. januarja prihodnje leto. Njene podrobnosti in kaj bo to pomenilo za stranke, nam je pojasnil generalni sekretar Vrhovnega sodišča mag. Blaž Možina.
Predvsem neenakomerna obremenjenost sodnikov oziroma sodišč. Lansko povprečje nerešenih zadev na sodnika je bilo 113, a so bile razlike velike: v Slovenj Gradcu 65, v Ljubljani, Krškem in Novem mestu pa čez 120. Sploh Ljubljana je izredno obremenjena. Ko sem lani opravljal funkcijo okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v Kranju, je tamkajšnje okrajno sodišče prejelo 244 novih zadev na sodnika, škofjeloško pa 159. To so velike razlike, ki vplivajo tudi na dolžino postopkov, pri čemer je sicer treba upoštevati, da je tudi struktura zadev različna in zato same številke niso povsem neposredno primerljive. Na celjskem okrožnem sodišču je lani sojenje v pomembnejših zadevah trajalo v povprečju 16 mesecev, na okrajnem pa od šest do sedem. Z drugačno organizacijo sodniškega dela se bo ta čas bolj izenačil in bodo stranke prej prišle do pravice. Bistvo reforme je zato omogočiti prožnejšo razporeditev zadev, enakomernejšo obremenitev sodnikov in izenačiti čas reševanja primerljivih zadev, da ne bo več odvisen od tega, na katerem sodišču je bila vložena zadeva.
Toda ob preobremenjenosti okrožnih sodišč so bili lahko okrajni sodniki že do zdaj predodeljeni tja.
Res je, a za najdlje tri leta. Potem je prišlo do točke, ko je bilo začasno dodeljenih toliko okrajnih sodnikov, da z njimi ni bilo mogoče več popravljati stanja.
V Sloveniji je 11 okrožnih sodišč in 44 okrajnih. Teh po novem ne bo več?
Tako je, okrajnih sodišč več ne bo, vendar bodo okrožja ostala nespremenjena, medtem ko se bodo okrajna sodišča preoblikovala v zunanje oddelke okrožnih sodišč. Tudi okrajnih sodnikov ne bo več, zato govorimo o prehodu na enovitega prvostopenjskega sodnika. Po novem bodo tako vsi postali okrožni sodniki, ki jih bo na pravna področja razporedil predsednik sodišča z letnim razporedom dela in pri tem določil, ali bo sodnik sodil na sedežu ali na zunanjem oddelku, torej bivših okrajnih sodiščih. S preoblikovanjem okrajnih sodišč v zunanje oddelke dostopnost sodišč za stranke postopkov tako ne bo okrnjena. Uvedba enovitega sodnika pa bo predsedniku okrožnega sodišča omogočila trajno zagotavljanje enakomerne obremenitve in učinkovitejše odzive ob, denimo, povečanem pripadu zadev na posameznem področju.
Vendar samo znotraj okrožja, ali pa so mogoča tudi njihova predodeljevanja na druga sodišča?
Na predlog predsednika okrožnega sodišča bo višje sodišče lahko predodelilo določeno število spisov drugemu okrožnemu sodišču, vendar znotraj območja višjega sodišča. Če govorimo o višjem sodišču v Ljubljani, to pomeni, da bo zadeve z okrožnega sodišča v Novem mestu lahko dodelilo v Krško, Ljubljano ali Kranj. Toda načeloma se bodo postopki reševali znotraj okrožja. Izjemoma bo lahko predsednik Vrhovnega sodišča na predlog odredil prenos pristojnosti za sojenje na okrožno sodišče zunaj območja višjega sodišča.
Kaj to pomeni za stranke, sploh starejše in fizično omejene?
Vsi postopki, na posameznem sodišču začeti pred 1. januarjem 2027, se bodo na isti lokaciji tudi nadaljevali in zaključili. Pri postopkih, začetih po tem datumu, pa bo kraj obravnave odvisen od končne razporeditve posameznih pravnih področij znotraj sodnega okrožja. Vendar bo o kraju obravnave stranka jasno obveščena v sodnem vabilu. Poleg tega se bo v teh novih zadevah, če bo stranka težje mobilna, situaciji lahko prilagodil tudi sodnik in zadevo speljal na njej najbližjemu zunanjemu oddelku. Poudarjam pa, da vse znotraj istega okrožja.
Z enakomernejšo obremenitvijo sodnikov naj bi se tudi zmanjšali sodni zaostanki, ki so včasih vnebovpijoči. Pred nekaj dnevi je sodnica obsodila povzročiteljico prometne nesreče, ki se je zgodila v začetku leta 2017.
Se strinjam, so takšni primeri, ki trajajo predolgo, vendar so v manjšini. Če postopek zaradi prometne nesreče iz leta 2017 dobi prvostopenjski epilog šele skoraj deset let pozneje, je treba pogledati konkretne razloge, zakaj je trajal tako dolgo. Hkrati pa posamezen izjemno dolgotrajen primer ne odraža splošne slike. Sodišča 85 odstotkov "običajnih" zadev, to je zadev, pri katerih gre za bolj formalizirane postopke in pri katerih je vključitev sodnika potrebna le izjemoma, rešijo v enem mesecu, večino pomembnejših pa v približno osmih. Enakomernejša obremenitev sodnikov lahko pripomore k zmanjševanju zaostankov, ni pa edini dejavnik. Cilj reforme je predvsem preprečiti, da bi zadeve na enem sodišču predolgo čakale na epilog samo zato, ker je to sodišče bistveno bolj obremenjeno od drugega.
Kako potem razlagate, da na ljubljanskem okrožnem sodišču trenutno potekata dva odmevna postopka, v katerih je bil predobravnavni narok izpeljan leta 2023, začela pa sta se šele letos?
Kazenski sodnik v Ljubljani v povprečju reši 60 zadev letno, v skladu s sodnim redom najprej priporne, nato pa ostale po vrstnem redu glede na datum vložitve obtožnice. Če obdolženi prizna krivdo, je zadeva hitro rešena, sicer pa se spet znajde na koncu vrste. Preskakovati se, če niso izpolnjeni posebni pogoji, ne sme. Vsekakor pa je cilj reforme, da se pohitri kazenske in civilne postopke. Njen učinek bi se moral pokazati nekje v dveh letih, bomo pa javnost sproti obveščali o rezultatih in njeni uspešnosti.
Po lanskih podatkih pri nas razprave vodi 863 sodnikov. Je to dovolj?
Dovolj. Po številu sodnikov smo v Evropski uniji v samem vrhu, približno 40 jih je na 100.000 prebivalcev, ob čemer je treba dodati, da v Sloveniji sodniki opravljajo svoje naloge na primer tudi v zapuščinskih, zemljiškoknjižnih in izvršilnih postopkih ter v postopkih brezplačne pravne pomoči, ki v večini drugih držav ne spadajo v pristojnost sodišč oziroma jih opravljajo notarji. Po drugi strani pa nam primanjkuje podpornega osebja, predvsem strokovnih sodelavcev, ki imajo pravniški državni izpit in pomagajo pri izdajanju enostavnejših sklepov, obrazložitvah sodb in podobnem. Na obrobju jih je lažje dobiti, največ problemov je v Ljubljani, kjer so sodniki včasih celo brez strokovnih sodelavcev ali pa si jih delijo z drugimi sodniki. S plačno reformo se je stanje nekoliko popravilo, vendar ne dovolj.
Se pravkar diplomirani pravniki raje odločajo za odvetniški poklic?
Že za opravljanje pravniškega državnega izpita se jih odloča manj kot pred 10 leti in številni raje odhajajo v gospodarstvo in odvetništvo kot k nam, čeprav študente vabimo tudi na predstavitve sodniškega poklica. Za boljši oris kompleksnosti sodniškega poklica lahko izpostavim študentko, ki nam je povedala, da jo bolj vleče v odvetništvo, ker bo tam zastopala interese svoje stranke, medtem ko mora sodnik pretehtati vse dokaze in argumente ter na koncu sam sprejeti odločitev, ki mora biti zakonita in pravična. To zelo dobro ponazarja zahtevnost sodniškega poklica. Je velika odgovornost, hkrati pa tudi lepo poslanstvo za nekoga, ki ga takšno delo veseli in čuti pripadnost poklicu.
Ali na začetku reorganizacije pričakujete kakšne težave, morda celo zastoje pri reševanju zadev?
Nekatere države so imele takšne izkušnje. Pred kratkim so nas obiskali člani visokega sodnega sveta Albanije, ki so sodno reformo izpeljali leta 2023. Na začetku se jim je podaljšal čas sodnih postopkov, a je res, da so zmanjšali število sodišč in se soočali s kadrovsko podhranjenostjo. Pri nas ne pričakujem sodnih zastojev, morda le začetne težave pri novi organizaciji dela. Ampak te organizacijske zadeve na sojenja ne bi smele bistveno vplivati.
Kakšni pa bodo stroški reforme?
Ministrstvo za pravosodje jih je ocenilo na 7,4 milijona evrov, največ za prilagoditev informacijskih sistemov in vpisnikov, nekaj pa tudi zaradi imenovanja okrajnih sodnikov za okrožne sodnike, s čimer bodo napredovali v plačnih razredih.
So imeli sodniki kakšne pomisleke ob napovedani reorganizaciji?
Zlasti okrajni so imeli nekaj vprašanj, denimo, ali bodo morali po novem reševati tudi redne kazenske zadeve in ne več tiste s predpisano kaznijo do treh let zapora, kot so jih doslej. Predsednik vrhovnega in predsedniki okrožnih sodišč so se z njimi o tem pogovorili, zato ne pričakujem težav.
Enega večjih problemov v sodnih postopkih predstavlja neprivedba pripornikov, kar se rešuje s pomočjo videokonferenc. Ker je to v pristojnosti Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (Ursiks), se verjetno tudi po reformi stanje ne bo izboljšalo?
Da, na leto je odpovedanih več tisoč privedb na sodišča. Težko je razumeti, da obtoženca za umor večkrat zapored ne morejo pripeljati na sodišče, komaj da ga uspejo na razglasitev sodbe. Pred približno enim mesecem smo imeli sestanek z vodstvom Ursiksa, da bi našli neko rešitev. Upam, da se bomo glede tega nekako uspeli uskladiti.
