"Profesionalci espe je duhovita črna komedija o družini poklicnih hudodelcev, ki jo sestavljajo oče, 'upokojeni' ropar in morilec, ki zaradi lesene noge ni več aktiven v poslu, je pa oče iz ozadja, mama, ki vodi finančni in gospodinjski sektor, sin Jure, ki je zdaj postal spiritus agens in movens zločinskih pohodov, in njegova partnerka Bejbi, ki spričo obilnega ozadja bolj kot kaj drugega skrbi za sinovo seksualno zadovoljstvo," se je na spletni strani Slovenskega ljudskega gledališča (SLG) Celje začel opis predstave, pod katero je bil kot avtor podpisan Boris Kobal, "naš priznani režiser, igralec, voditelj in tudi dolgoletni direktor ter umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Na področju dramskega pisanja ima bogato zgodovino uspešno izvedenih komedij tako na odru kot na televiziji. Njegov humor je pronicljiv in lahkoten, leta 1997 je na Dnevih komedije zmagal s svojo komedijo Afrika ali Na svoji zemlji".
Bil sem osamljen in zagrenjen
Kobal je s Profesionalci espe leta 2017 sodeloval na natečaju za izvirno slovensko komedijo in uspel – predstava je pod režisersko taktirko Jaše Jamnika doživela premiero novembra 2018, toda januarja naslednje leto so jo umaknili s sporeda. Razlog: šlo je za plagiat. Igro z naslovom La prova generale je v resnici napisal italijanski dramatik Aldo Nicolaj, pri nas znan zlasti po monodrami Blagi pokojniki, dragi možje, v kateri je igrala Polona Vetrih, režiral pa jo je, ironično, prav Kobal.
Ta je plagiatorstvo priznal in se, vendar ne takoj, opravičil: "Da sem prevedel delo drugega avtorja in se podpisal s svojim imenom, ni bilo prav. Narobe sem tudi ravnal, ker sem se zavil v molk in slovenski javnosti nisem pojasnil, kaj se dogaja. Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu 'boga teatra' sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenost in zagrenjenost. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem si poiskati pomoč. Depresija se je kljub strokovni pomoči v zadnjih letih le še poglabljala... v tej stiski sem naredil največjo neumnost v življenju: podpisal sem se pod delo nekoga drugega. V tem pogledu ni opravičila in bom za to nosil vse posledice."
Obsojen na pogojno kazen
Prva posledica je bila, ob njegovem priznanju krivde, obsodba na 15 mesecev pogojnega zapora s preizkusno dobo treh let zaradi goljufije in kršitve materialnih avtorskih pravic. Sam od sebe je tudi vrnil 13.000 evrov honorarja, SLG Celje pa od njega in njegovega kulturno umetniškega društva Pod Topoli zahteva še 34.000 evrov odškodnine, ki jo je včeraj uveljavljalo na tamkajšnjem sodišču.
Obravnava se je spremenila v pravi teater. Žugala sta si predvsem pooblaščenca, Kobalov odvetnik Miha Kunič in gledališčni Aleš Sočan, "da Kobal laže" pa je navrgel Miha Golob, upravnik in umetniški vodja SLG Celje, za kar je dobil v vračilo sočen "jebi se". Kobal se je opravičil, a sodnica Sanda Klanšek pravega miru v dvorani ni zmogla vzpostaviti.
Predstava je imela velik potencial
"Predstava je že nastala, a so jo umaknili s programa. Ko se to zgodi, nastane kup neljubih situacij – poiskati je treba primerno nadomestno predstavo, kar za seboj potegne stroške in vrsto organizacijskih preglavic. Vseh odpadlih predstav v SLG nismo uspeli nadomestiti. V tem primeru nismo našli relevantne zamenjave, ki bi vrednostno ustrezala," je med drugim povedal Golob in poudaril, da bi odškodninski zahtevek povečal vsaj za dvakrat: "Predstava je imela velik potencial."
Kobal je ponovil opis svojega takratnega duševnega stanja: "Vsak človek kdaj pride v stisko, zatem pa v paniko, v kateri naredi neumnost, kot sem jo jaz, in za to prevzel odgovornost... Šlo je za simbolični samomor, za pravega nisem imel moči. Potrebno se je bilo izničiti do konca. Po tej aferi se je prostor okoli mene razčistil. Ostal sem sam, dobil sem tako imenovani slovenski molk – človek, s katerim sem 30 let sodeloval, je stekel na drugo stran ceste, ko me je videl. Z igralci iz Profesionalcev espe se takrat nisem sestal, nisem čutil potrebe in ne vem, ali bi bili pripravljeni igrati. Sem se pa hotel pogovoriti z režiserjem. Presenečen sem bil nad zneskom honorarja, običajno ta znaša 5000 do 6000 evrov. Hotel sem se sestati tudi s tedanjo direktorico (Tino Kosi, op. a.) in ji z osebnega vidika razložiti zadevo. Do tega ni prišlo, najin telefonski pogovor se je končal v 20 sekundah, zato ne vem, kakšno rešitev bi lahko imela."
Sramota za naše gledališče
Našel pa jo je po svojih besedah sam, ob pomoči dolgoletnega znanca Lea Oblaka, takrat solastnika Radia 1: "Rekel mi je, da bi skušali poravnati škodo tako, da bi od Nicolajevih dedičev odkupili avtorske pravice in jih podarili SLG Celje, ki bi tako predstavo lahko izvajali naprej. Poskrbel bi tudi za promocijo, ki po mojem sploh ne bi bila potrebna. Gledališče se na našo pobudo ni odzvalo, a smo za 3000 evrov od avtorjevega sina vseeno kupili pravice."
Čeprav je bilo takrat že znano, da gre za plagiat, je Kobal menil, da se občinstvo s tem ne bi obremenjevalo: "Javnost ni občutljiva zaradi avtorja, bolj jo zanimajo režiser in igralci."
Miha Golob je bil drugačnega mnenja: "Kdo bi hotel v program dati plagiat?! To je v nasprotju z etičnimi in profesionalnimi standardi. To je bila sramota za naše gledališče."
Odvetnik Kunič je ob tem prepričan, da bi SLG Celje v skladu z obligacijskim zakonom moralo narediti vse, da je škoda čim manjša. Torej predstavo igrati dalje. Kakšna je resnična škoda oziroma, ali je zahtevana odškodnina upravičena, bo najverjetneje ugotavljal sodni izvedenec.
Je že mogoče kaj prekopiral,ampak bo kdo vprašal od kje doktorski nazivi podeljeni v bivši jugi,tega se pa ne upate dotaknit pike
Smo desetletja obiskovalci gledališč, g.Kobal je super igralec, naredil je napako jo popravil, plačal pravice in delo postavil na oder. Bil je enkraten, njegova izvajanja različnih del so za gledalčevo dušo kot sončnica sredi poljan. Plagiat gor ali dol, z… ...prikaži več chatGPT smo že vsi plagiatorji.
Kobal, prišel je čas žetve, celo življenje si sejal z veliko aroganco. Karma je bich.