V Sloveniji raste nova plesna zvezda. Ian Hotko, komaj 16-letni Mariborčan, je trenutno eden najbolj prepoznavnih mladih plesalcev v Sloveniji in prava vzpenjajoča se zvezda svetovne hip-hop scene.
V začetku oktobra se je njegovo ime po družbenih omrežjih razširilo kot požar – videoposnetek njegovega nastopa na svetovnem tekmovanju Red Bull Dance Your Style v Los Angelesu je postal viralen in požel navdušenje gledalcev po vsem svetu. Čeprav je v izločilnih bojih za las zgrešil veliki finale, je s svojim izjemnim nastopom navdušil občinstvo in sodnike ter dokazal, da slovenski plesalci sodijo v sam svetovni vrh.
Z Ianom smo se pogovarjali o življenju med treningi in šolo, občutkih po spektaklu v Los Angelesu in o plesni sceni v Sloveniji.
Kdaj ste prvič začeli plesati in zakaj?
Plesati sem začel pri približno treh letih, tekmovati pa pri sedmih. Doma sem neprestano plesal, gledal plesne filme, in moji starši so opazili moj potencial in veselje do plesa. Oba moja starša sta glasbenika in me pri plesni karieri zelo podpirata. Najprej sem plesal na plesni šoli Center Plesa, nato v Pingi, potem sem šel iz Pingija na Vibe. Sčasoma sem se vse bolj usmerjal v samostojno delo in sodelovanje z ustvarjalci iz tujine.
Sem učenec tretje gimnazije, in sicer športnega oddelka. Hodim v drugi letnik. Rekel bi, da je usklajevanje šole in vseh teh projektov, kar jih imam, vsekakor zelo zahtevno. Včasih preživim cele dneve z zvezki, da nadoknadim z vso snovjo in da se pripravim na teste. Vsekakor se mi zdi šola zelo pomembna – želim jo dokončati in hkrati graditi svojo kariero. Zato se velikokrat ne družim s prijatelji in nimam nič prostega časa. Šola in kariera se mi trenutno zdita najpomembnejši stvari.
Kaj počnete, ko ne plešete? Imate še kakšne druge hobije?
Trenutno sem tako zaseden, da počnem le stvari, povezane s plesom ali šolo. Če ne spim, je vse, kar počnem, povezano s plesom ali šolo. Zdaj res ni prostora za nič drugega.
Koliko ur na teden pa trenirate? Ste kdaj na točki, da bi zaradi naporov želeli odnehati?
Trenutno – v sezoni, ko se pripravljam na tekmovanja – treniram od tri do štiri ure na dan. Če imam več šolskih obveznosti ali projektov, število ur treningov nekoliko zmanjšam. Ampak tri-štiri ure treninga so neka stalnica v sezoni. Vsekakor pa nikoli nisem razmišljal o tem, da bi prenehal, saj trenutno še nisem na točki, ko bi bil zadovoljen. Vsekakor sem zelo motiviran, da nadaljujem.
Kaj vas najbolj navdihuje pri ustvarjanju koreografij? Glasba, čustva, zgodbe?
Najprej pride glasba, nato gibi, poleg tega pa tudi zgodba – ker skozi ples izražam, kdo v resnici sem in kako se počutim. Pogosto skozi ples izrazim tudi jezo – to mi pomaga, da se sprostim in dam iz sebe vse napetosti. Vsekakor pa je ples zame zelo posebna stvar. Je edina aktivnost, pri kateri resnično živim v trenutku – v točno tistem času – in ne razmišljam o ničemer drugem.
Kdo so vaši plesni vzorniki in zakaj ravno oni? Če bi lahko nastopili kjerkoli na svetu in s komerkoli na odru, katero mesto in katero osebo bi izbrali?
To je zelo dobro, a zahtevno vprašanje, ker ne vem, ali bi lahko izbral samo enega. Več vzornikov imam. Če bi moral dati neko ime, bi rekel Red Bull team. V tej ekipi nastopajo plesalci Rubix, Jean-Michel Cruel, StalaMuerte. To so v bistvu moji največji vzorniki. Če bi moral zdaj ta hip izbrati enega, bi izbral Rubixa. Z njim bi rad nastopil na nekem ogromnem francoskem battlu, kot sta na primer Black Hole ali pa Fusion Concept. To je cilj, o katerem sanjam. Imam pa to srečo, da sem z večino svojih vzornikov že povezan – vzpostavili smo stik in imamo prijateljski odnos, kar me zelo veseli.
Pred kratkim ste nastopili na svetovnem tekmovanju v Los Angelesu. Kako se spominjate trenutka, ko ste izvedeli, da boste nastopili na svetovnem tekmovanju v Los Angelesu? So za to bile potrebne kakšne kvalifikacije? Kako ste sploh prišli na to prestižno tekmovanje?
Da sem se uvrstil na to tekmovanje, sem se moral kvalificirati prek državnega pokala, torej iz slovenskega Red Bull Dance Your Style, ki sem ga zmagal že dvakrat. A ker sem bil lani star le 15 let, se svetovnega pokala nisem mogel udeležiti. Zato mi je ogromno pomenilo, da sem letos spet zmagal. Od tistega trenutka naprej sem vedel, da se bom končno lahko pokazal na tako prestižnem tekmovanju oziroma na tako velikem mednarodnem odru.
Videoposnetek vašega nastopa na tekmovanju ima več milijonov ogledov na družbenih omrežjih. Oklicali so vas celo "Luka Dončić plesa". Kako se počutite ob tem, da je vaš nastop postal viralen, in ko veste, da ste s svojim nastopom navdušili milijone ljudi po svetu?
Zelo, zelo sem ponosen nase. To mi je odprlo veliko priložnosti, zato vsak dan prejemam nove ponudbe za delo, sodelovanja in vabila, da se plesnih tekmovanj udeležim tudi kot gost. Pri teh letih sem že videl in prepotoval velik del sveta, zdaj pa ga bom še veliko več. V bistvu že pri 16 letih živim svoje sanjsko življenje. Živim natanko tako, kot sem si želel kot otrok. Zato sem zelo ponosen nase.
Na tekmovanju ste izgubili po tretjem battlu, šele po dodatnem krogu. Kako ste doživeli ta trenutek? Razočaranje ali ponos?
Nisem izgubil, saj sem imel več glasov, a sem vseeno po dodatnem krogu izpadel. Čutil sem razočaranje in ponos hkrati. Navsezadnje sem star komaj 16 let in se mi zdi že velika čast, da sem se lahko predstavil na tako velikem odru, zato sem zelo ponosen nase.
Vsekakor me je presenetilo, da je pristopilo toliko ljudi, ki so pohvalili moj ples in bili res navdušeni nad mojim nastopom. To mi ogromno pomeni. Je pa res, da je bilo ves teden v Los Angelesu veliko različnih aktivnosti – na primer, imeli smo tudi rdečo preprogo, imeli smo različne zabave, treninge ... Teden v Los Angelesu je bil verjetno eden najboljših tednov v mojem življenju.
Je zdaj, ko veste, da zdaj veliko ljudi spremlja vaš ples, večji pritisk ali večja motivacija?
Je mešanica obojega. Zdaj vem, da bo vsak moj nastop pod lupo in da se bom moral še bolj potruditi, vendar je to zame velika motivacija za trening, kar je zelo dobra stvar za mojo kariero in za moj razvoj plesa.
Naslednje leto bo tekmovanje v Zürichu, torej v Švici. Se ga nameravate udeležiti – in kaj boste naredili drugače kot v Los Angelesu?
Da, vsekakor se ga nameravam udeležiti. Sicer, še preden se ga bom udeležil, moram seveda tudi zmagati na državnem Red Bull tekmovanju. Kaj pa bom naredil drugače kot v Los Angelesu? Torej, poskusil bom ... V bistvu, če sem čisto iskren, bom verjetno obdržal isto strategijo, saj sem z njo letos zelo zadovoljen – in to se mi zdi najpomembnejše, da sem jaz zadovoljen s svojim plesom. Uporabljal bom le zahtevnejše elemente in imel več tistih družabnih trenutkov – če se lahko tako izrazim.
Si predstavljate, da bi ples postal vaš glavni poklic – ali ga vidite kot hobi ob drugi karieri?
Ples vidim kot nekaj, s čimer bi se rad ukvarjal tudi poklicno – ne le kot hobi. Ples ni samo nastop, temveč velika industrija, kjer lahko počneš številne stvari. Lahko hodiš po dogodkih, učiš ples, si povabljen kot gost na tekmovanja, vodiš spletne delavnice, lahko sodeluješ tudi pri snemanjih ali kot model – možnosti je res ogromno. Vse so pa pravzaprav povezane – ena stvar vodi k drugi. Moj cilj je imeti tudi svojo kolekcijo oblačil. Prav tako bi rad ustanovil svojo plesno šolo. V glavnem – imam veliko načrtov, ampak vsi so povezani s plesom. Na plesu bom gradil svojo prihodnost.
Bi rekel, da oboje. Zelo rad potujem, a kljub temu se mi zdi, da je Slovenija zelo mirna država in jo imam rad. Včasih tudi potrebujem malo oddiha, tako da se ne bi rad preselil nekam v tujino za vedno. Morda le za nekaj časa. Za zdaj bi še rad ostal v Sloveniji.
Kako se slovenska plesna scena razlikuje od tiste v tujini?
Vsekakor je bistveno manjša. Slovenija ima v bistvu ogromen potencial, ampak se mi zdi, da ni čisto izkoriščen. Vsak bi rad imel neko svojo stvar, neko svojo šolo, medtem ko se meni osebno zdi, da bi bilo bolje, če bi se združili in gradili nekaj skupnega. Želim si tudi, da bi se bolj podpirali, saj se meni osebno zdi, da dobim največ podpore v tujini oziroma na nekih tujih dogodkih – več kot pa na domačem terenu.
Menite, da imajo mladi plesalci pri nas dovolj priložnosti, da se pokažejo?
Rekel bi, da ne. Iskreno, jaz sem imel srečo. Ni se lahko pokazati svetu. Lažje je v Združenih državah Amerike ali v Franciji, kjer je ples bistveno bolj razširjen in cenjen. Pri nas je skupnost plesalcev precej manjša, zato je težje priti do prepoznavnosti in se pokazati širšemu svetu. Ni pa nemogoče. Tisti, ki so vztrajni, delavni in uspešni na tekmovanjih, pa tudi tisti, ki znajo biti prepoznavni na družbenih omrežjih in tam pokazati svoje delo, imajo vsekakor možnosti.
Torej dejstvo, da se ples danes vse bolj povezuje z družbenimi omrežji in viralnimi videi, vidite kot priložnost?
Je mešanica priložnosti in pritiska. Že vsaka tekma zase je pritisk. Ampak ples je showbiznis, to pomeni, da je zelo povezan z družbenimi omrežji in z oglaševanjem. Zdi se mi zelo dobro, da mi je v tej smeri že uspelo.
Kaj bi si želeli, da bi se pri nas izboljšalo za plesalce?
Da bi bilo več tekem. To je prva stvar. Pa pomembno se mi zdi tudi, da bi v Sloveniji stopili skupaj in se med seboj bolj podpirali, saj se mi zdi, da smo zelo razdeljeni po mestih. Plesne šole gledajo samo na svoje plesalce. Bolje bi bilo, da bi bilo manj plesnih šol, ampak bi bile večje.
Kaj bi sporočili mladim, ki sanjajo o tem, da bi nekoč stali na tako velikem odru, kot ste vi v Los Angelesu?
Da naj nadaljujejo z delom. Trdo delo je vse. Nič ne bo prišlo zlahka, nič ne bo prišlo po sreči. Verjemite vase in nadaljujte svojo pot.
Nič ne bo dokler talenta ne dokaže žirantom Slovenija ima talent..Tako verjetno misli Čakarmiš na POPtv..