Da je spol zgolj podatek, ki nam ga vsiljuje družba, meni Ivan Kovač, ki živi kot nebinarna oseba, zase uporablja tudi oba zaimka. Že od otroštva je v sebi čutil neko nesoglasje, ki ga takrat še ni znal izraziti. Pred dvema letoma pa je 'spopad' med svojo maskulino in feminilno stranjo upodobil s prvim nastopom kot kraljica preobleke (ang. drag queen). ›
"Sporočilo, kaj moraš početi, ki ti ga narekuje družba, ne drži vedno. Vsak ima svojo resnico, ne glede na to ali si ženska ali moški, nebinaren ali trans," razmišlja sogovornik, ki pravi, da je preko draga odkril tudi nove plasti sebe. Na nastopih se predstavlja pod imenom Mentalika, ki po koncu nastopa ostane na odru. Mentalika je njegovo 'platno', kamor lahko riše in dodaja vse, kar želi izpostaviti in na glas povedati.
En mesec v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe, moška moč in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
"Pri dragu se mi zdi pomembno to, da se zavedaš, da si po tem, ko prideš na oder in iz sebe daš vse svoje občutke, po koncu nastopa še vedno zgolj ti. Če sem sposoben vseh teh občutkov v preobleki, sem jih zmožen tudi brez nje, in jih lahko uporabim v vsakdanjem življenju. To je bistvo," meni Kovać.
Zanima me vaš začetek. Kako, kdaj, zakaj, ste vstopili v svet v drag queen šovov?
Začelo se je konec februarja 2019. S svojima prijateljicama iz House of Dynasty; Plastiko in Noname smo se veliko družile. V klubu Tiffany je bil dogodek Drag trash-out in smo si rekle zakaj pa ne. Opazovale smo drag kraljice in zdelo se nam je zabavno. Vse tri smo kar ekstravagantne. Čez teden dni je bil pust in logično se nam je zdelo, da se ponovno tako oblečemo. Takrat je bila naša oprava že malo boljša in zato smo začele razmišljati, da bi se s tem začele ukvarjati bolj profesionalno. Do takrat na Metelkovi sploh nismo videli nobene dragice, sam pa sem sledil srbski in hrvaški sceni. Tam se je namreč na tem področju dogajalo precej več. Spraševal sem, zakaj mi nimamo tega. Nato smo ustanovile House of Dynasty in smo začele v Tiffanyu pogosteje zahajati, oblečene v drag, ter na ta način opozarjati nase. To je padlo na plodna tla, saj so nam v Tiffanyu ponudili redne nastope.
Julija smo naredile naš prvi šov, House of Dynasty production, skupaj z Babsi Adler, ki je bila do takrat pri nas edina aktivna kraljica. Bila je tudi naša mentorica, uvedla nas je v svoj šov, pomagala pri konceptih in z njo smo od avgusta naprej v Tiffanyu izvajale redne mesečne šove. Tako je bilo vse do marca 2020, ko se je zaradi kovida življenje ustavilo …Vendar pa nas epidemija ni ustavila, saj smo produkcije preselile na splet in tam nadaljevale z začetim. Odločile smo se povezati z različnimi državami, ter smo s peščico balkanskih kraljic, z mojim vodstvom, naredile prvi balkanski online drag show, Dragoslavia, ki je dosegla res ogromen odziv. Šove smo imeli pogosteje, vsake tri tedne, in predstavili več kot 50 različnih nastopajočih iz vsega Balkana in širše. Zdaj imamo ponovno šove v živo.
Ste se tega lotili iz zabave, ali ste že prej čutili, da bi se tudi tako lahko bolje izrazili?
Že od otroštva sem čutil, da sem malo drugačen. Identificiram se kot nebinarna oseba, skratka čutil sem, da nisem ne eno ne drugo. Tega takrat nisem znal ubesediti. S šovi smo začeli predsvem iz zabave, iz performativnega vidika; hoteli smo nastopati in zabavati publiko, hoteli smo, da se nekaj dogaja. Začeli smo naivno, ampak v dveh letih in pol sem se veliko naučil tudi o svoji spolni identiteti in sebi nasploh; kaj lahko delam, kaj mi ne gre. Vsi trije smo odkrili nove plasti sebe.
Pa tudi, nastal je nov lik – Mentalika. Kako je prišlo do njenega nastanka? Kako ste izbrali njen imidž? Kdo ona sploh je?
Začel sem kot Petra HD oz. Petra Halliwell Dynasty ker je bila moja prva ideja biti čarovnica. Kasneje sem koncept čarovnice opustil in delal, kar mi je bilo v določenem trenutku blizu. Po dveh letih sem postal bolj suveren na področju make-upa in nastopa. Z nastopi sem začel nekaj sporočati. V meni je veliko emocij, ki jih ne znam dovolj dobro predelati, veliko lažje pa to storim skozi performans. Moji nastopi so nasploh zelo čustveni. V gledalcu želim vzbuditi vprašanje, želim ga spodbuditi k temu, da začuti, da razmisli o svojem življenju ali o stanju v svetu.
S svojimi nastopi opozarjate med drugim tudi na problematiko duševnega zdravja. Ste se občasno slabo počutili v svoji koži, morda nerazumljene? Ste zgolj na odru lahko to, kar čutite, da ste?
Absolutno. V Mentaliki je prisoten izbruh vseh mojih misli, vsega, kar me obremenjuje. Je stanje mojega mentalnega zdravja. O tem se mi zdi pomembno govoriti, še posebej v Sloveniji, kjer se to hitro pomete pod preprogo.
Upodobitev je izredno pomembna, saj se veliko ljudi bori s podobnimi črnimi mislimi, kot sam. Čutiti moramo kot skupnost in dojeti, da v tem nismo sami, in da je ob nas nekdo, ki gre skozi iste oz. podobne občutke. Občutki ne smejo biti nekaj, česar bi se morali sramovati. Velikokrat so predstavljeni kot tabu tema, o njih ne bi smeli govoriti. Menim, da je posebej v Sloveniji mentaliteta nekoliko hladna in se ljudje raje zapirajo vase.
Kar pa slej ko prej pride za nami …
Res je. Meni je v veliko olajšanje te občutke izraziti, jih dati v določeno obliko in se na ta način z njimi spoprijeti.
Vam preobleka oz. trenutek, ko stopite na oder ter se prelevite v drugo osebo, pomaga pri tem, kadar se slabo počutite v svoji koži?
Zagotovo. Občutki so podobni, kot bi si nadel masko superjunaka. Ko prideš na oder, se počutiš mogočnega, nepremagljivega. Navdan si s pogumom in lahko narediš karkoli. Pri dragu se mi zdi pomembno to, da se zavedaš, da si po tem, ko prideš na oder in iz sebe daš vse svoje občutke, po koncu nastopa še vedno zgolj ti. Če sem sposoben vseh teh občutkov v preobleki, sem jih zmožen tudi brez nje in jih lahko uporabim v vsakdanjem življenju. To je bistvo.
Vas nikoli ne mika, da pa bi svoj lik živeli tudi v vsakdanjem življenju?
Ne. Mentalika je namreč le moja podlaga, skozi katero filtriram svoje občutke, skozi njo pa se prav tako manifestira vizualnost, ki mi je všeč. Je platno, na katero lahko rišem in dodajam vse, kar želim izpostaviti in povedati na glas.
Zdi se, da veliko ljudi na drag gleda podcenjevalo oz. ga vidi le kot trivialni šovbiznis, namenjen zabavi občinstva, pri tem pa zanemarja dejstvo, da ima veliko vaših nastopov tudi sporočilno vrednost. Kako, menite, vas dojema slovenska javnost?
Ravno prejšnji teden je na Slovenija ima talent nastopila Jenna Dick, ki je prejela zlati gumb. Odziv občinstva se mi je zdel zelo pozitiven. Če podam še banalen primer iz svojega življenja; enkrat sem za pusta odšel v službo, kjer delam s strankami, preoblečen v drag. Presenetilo me je, da je bilo ljudem to, da sem bil za blagajno v kostumu, ki niti malo ni podoben ženski, temveč je zelo ekstravaganten, všeč. Veliko se jih je želelo z menoj tudi fotografirati, nekateri so pohvalili moj make-up in še tedne kasneje sem prejemal pohvale.
Če primerjamo drag sceno v Srbiji s to, v Sloveniji, je tam veliko bolj popularizirana scena. Izvajajo se popularne pesmi, nastopi so mišljeni zgolj kot zabava širših množic. Medtem pa je pri nas veliko bolj raznolika scena: imamo veliko nebinarnih kraljic, trans kraljic, imamo kralja preobleke in bio kraljico, in delamo ter preizkušamo številne stile, pesmi. Naše ozadje je pretežno kabarejsko. Vseeno se mi zdi slovenska mentaliteta veliko bolj odprta do drugačnosti in različnosti ter dosti bolj zainteresirana za nekaj bolj kreativnega.
Javnost doživlja drag kot zabavo in nas kot klovne. Zagotovo bo preteklo še kar nekaj časa, preden se bo na drag začelo gledati kot na obliko umetnosti in ne zgolj na to, da gre za moške, preoblečene v ženske, ki iz sebe delajo budale. Konec koncev to res delamo, vendar na drag različni ljudje, gledamo različno. Ni ga mogoče točno opredeliti, saj ga vsak dojema drugače. Pomembno pa je spoštovati in prikazati vse oblike draga, saj so zgodbe pomembne.
Slovenska javnost torej ni tako nepripravljena na sprejemanje različnosti in drugačnosti?
Rekel bi, da ne in da je le vprašanje časa, kdaj bodo mediji hoteli prikazati drag. Mislim,da smo na pravi poti.
Kako trenutno izgleda drag kultura pri nas? Ali je še vedno v povojih?
Gre za precej nov pojav. Največji problem je ta, da nimamo potrebne šovbiznis infrastrukture. Nimamo ne prostora, ne odrov v klubih, ne stilistov in dizajnerjev, ne frizerjev. V Ameriki, Franciji, Veliki Britaniji vse to že vse obstaja, pri nas pa žal ne. In ko želiš kupiti lasuljo v lasuljarni, sprevidiš, da ne delajo lasulj za kraljice preoblek, temveč za ljudi, obolele za rakom. S pomočjo spletnih videov si nato želiš preoblikovati lasuljo, pa ti ne uspe, in s tem v nič vržeš 70 evrov. Nedostopnost sredstev in virov je bila na začetku najtrši oreh.
Poleg tega smo morali učiti ljudi, kako naj se obnašajo na naših šovih. Mladina v Sloveniji si želi videti in hkrati imeti uspešno drag sceno, tudi na naše nastope hodijo tako oblečeni. Glede prihodnosti slovenskega draga so torej moji obeti veliki.
Se ljudje na nastopih do vas vedejo primerno?
Neprimernih trenutkov je veliko, saj so ljudje pijani ali pa pod vplivom drog. Na začetku je bilo zelo težko, saj nas nihče ni jemal resno. Veliko jih je imelo opazke v smislu: 'Kaj si to oblekla? Kakšen imaš make up? Zakaj se nisi pobrila?'
Pa sem odvrnila: 'Pa naredi ti, če znaš boljše!' Ampak seveda tega nihče ne naredi, saj je za tem veliko vloženega truda in dela, česar se ljudje ne zavedajo.
Kaj lahko drag skupnost po vašem mnenju prispeva k družbi?
V prvi vrsti veliko prispeva h queer kulturi (op. p. kultura, ki se je v evropskih državah začela močno širiti konec 20. stoletja in se aktivno uporablja za ljudi netradicionalne spolne usmerjenosti). Ta se mi je do sedaj v Sloveniji zdela zelo slabo reprezentirana. Imamo veliko talenta, ki je neizkoriščen. To je primarna vrednost. V preteklosti smo že imeli nekatera večja imena, kot sta Salome in Marlena, vendar so bili to bolj izolirani primeri. Nikoli se ni scena gradila in podpirala sama po sebi. To je velika kvaliteta naše drag scene, saj se vsi podpiramo, smo tu eden za drugega, si sposojamo kostume, ličila, si pomagamo pri točkah. Dajemo si občutek varnosti, sprejemanja in pripadnosti.
Ali drag (ne)posredno tudi kritizira in opozarja na resnejše problematike, ki so prisotne v družbi?
Drag je že sam po sebi političen akt, saj preko njega razbijaš (spolne) strukture in stereotipe. Zelo rade smo glasne in izražamo svoje mnenje ter nestrinjanje v zvezi s tem, kar se trenutno dogaja v državi. Ko enkrat začnemo biti tiho in gluhi za dogajanje, ki se odvija okoli nas, pride do problema, saj se lahko vse samo še poslabša. Če se vsi strinjajo s takšnim početjem, bodo vodilni z njim brez težav nadaljevali. Zato se mi zdi pomembno, da ko imamo možnost izpostaviti tudi tovrstne stvari, in to storimo na glas. Da ljudi prebudimo, da se stvari še vedno dogajajo, in da smo v tem vsi skupaj. Smo neke vrste opomnik. Posameznik ne more dosti spremeniti, pusti pa lahko pečat.
Ali nagovarjate tudi seksizem?
Drag delamo zato, ker spoštujemo ženske, saj nam veliko pomenijo. Že to, da si vpadljiva, pretirano ženstvena pojava na odru in prejmeš pozornost, se mi zdi zelo velik trenutek: 'Sem ženska in tu sem glavna.' Na splošno se mi zdi, da imamo geji in ženske veliko skupnega. V mojem primeru je drag na sploh en velik 'f*** you' vsem nasilnežem iz osnovne in srednje šole, ki so me žalili in govorili, da sem preveč feminiziran. Nase dam lasuljo, se naličim in rečem: 'Ja, res sem ženska. In kaj potem?' Biti feminiziran ni nič slabega in jaz sem se s tem sprijaznil.
Nekatere kraljice preobleke pri nas so izpostavile tudi objektivizacijo žensk, ki je po njihovopri nas še vedno prisotna. Se strinjate?
Sicer se v heteroseksualnih krogih ne gibam veliko, vendar mi je nedavno nazaj prijatelj povedal, kaj se mu je zgodilo na delu. Med malico je starejšo gospo, ki je tam stregla hrano, njegov sodelavec udaril po zadnjici. Vsem je bilo to povsem sprijemljivo, saj nihče ni nič rekel. Tudi sama se je temu zgolj smejala. Ne ona ne ostali niso niti opazili, da to početje ni spoštljivo ali primerno. Največji problem je neozaveščenost ljudi o ženskem telesu.
In spet smo pri spolu; družba nam narekuje, da sta spola le dva: moški in ženski. Kako spol dojemate vi?
To vprašanje je izredno težko. Tudi ko me ljudje vprašajo, kaj sploh pomeni biti nebinaren, jim ne morem ponuditi odgovora. Vem zgolj to, da je to beseda, ki me opisuje. Morda ravno zato, ker pomeni nekaj vmes. Ljudje smo naučeni, da na vse gledamo binarno; moški-ženska, črno-belo, levo-desno … Zato si je težko predstavljati vmesno. Že kot otrok sem se zalotil, da nisem ne eno, ne drugo. V sebi sem čutil neko nesoglasje, vendar tega tedaj nisem znal izraziti. Ravno zaradi tega, ker te družba ne uči, da razmišljaš na tak način. Do tega spoznanja sem prišel šele v pozni adolescenci. Za spol mi je res vseeno in me ne ovira pri stvareh, ki jih hočem početi.
Kdaj ste se prvič preoblekli v žensko in kaj ste takrat občutili?
Imam dve starejši sestri. Nekoč, ko sem sam ostal doma, se je res zgodilo, da sem se preoblekel v njune obleke in nastopal. Vendar menim, da me je k temu dejanju vlekla predvsem moja želja po nastopanju in biti na odru. V svoji nebinarnosti sem povezal feminilnost z nastopanjem.
Kako se je na to odzvala okolica, družina?
Enkrat so me ujeli, ko sem bil v sestrini obleki in mi rekli, naj se takoj preoblečem. Po tem dogodku se o tem nismo več pogovarjali.
Kako pa gledajo na to, da se ukvarjate z dragom?
Prihajam iz Srbije, kjer je družina vedno na prvem mestu. Ko je mama odkrila moje razmerje z mojim prvim fantom, je najprej dejala, da je njej pomembno le to, da sem srečen. Mislim, da so se zavedali, da bomo, če me ne bodo sprejeli, izgubili stik. Kmalu sem se zaradi študija preselil v Slovenijo in že s tem se je stik začel izgubljati, saj sem začel živeti samostojno, neodvisno življenje. Na novo sem se odkrival. Ugotovil sem, da je bilo življenje, ki sem ga živel do takrat, laž. To nisem bil jaz.
Sedaj sicer vedo s čim se ukvarjam, mama je celo obiskala moj šov, vendar je dejala, da to ni njena scena, da pa me pri tem podpira. Že od malega sem na odru, nastopal sem v predstavah in recitiral. Družina me je vedno prišla spodbujat. Zato sem jim drag predstavil kot eno izmed predstav, v katerih nastopam. Konec koncev je to vse, kar počnem; nastopam. Zavedam se, da imam pri tem veliko sreče. Poznam veliko ljudi, ki so bili bodisi vrženi na ulico, bodisi se s svojimi starši ne pogovarjajo.
Mnogo posameznikov najde svojo drugo družino v takšnih skupnostih, kajne?
Seveda. Prvi namen teh hiš je bila izbrana družina. Mladi najstniki, predvsem temnopolti, so sredi 70. in 80. let, ko so starši izvedeli za njihovo spolno usmerjenost, ustanovili hiše. Šlo se je za skupnost, kjer si člani stojijo ob strani, si med seboj pomagajo, skupaj živijo in delajo. Tudi z našo hišo House of Dynasty se je začelo na podoben način; vse tri smo prihajale iz različnih koncev; jaz iz Srbije, Plastika iz Makedonije in Noname iz Kopra. V Ljubljani smo bile vse nove in si tudi v zasebnem življenju neizmerno pomagale, se veliko družile.
Ste se kdaj soočili tudi z oblikami sovražnega govora in napadi?
Do fizičnih obračunov še ni prišlo, bile so pa grožnje. Po nastopu smo se ob 5. uri zjutraj mirno sprehajali in nasproti je prišla skupina, ki nas je začela žaliti in ustrahovati. Jaz se jih nisem ustrašil in sem jim zabrusil nazaj. Zgodilo se ni nič, saj veste, kako gre slovenski rek: 'Pes, ki laja, ne grize'. No, ne vem, če je to vedno res. Vem pa, da prihaja do fizičnih obračunov in ni vedno vse tako nedolžno, kot izgleda.
Leta 2019 je v Tiffanyu prišlo do napada. Spominjam se tudi, da so bili, ko sem imel intervju za Večer, vsi komentarji negativni. Trudiš se, da se te ti ne dotaknejo preveč. Ti ljudje v resnici nikoli ne bodo prišli na naš šov in to niti ni publika, ki jo želiš pridobiti. Pa vendar; ko prebiraš komentarje, v katerih si ljudje želijo, da ne bi obstajal, ali ko mislijo, da je tvoj obstoj bolezen ali pa grožnja za civilizacijo, vseeno boli.
