"Nimajo nič, pa prinesejo čokolatinček, rožice, čokolado"

Vodja Zavetišča za brezdomce v Novi Gorici Vesna Lipušček me je v zavetišče povabila v večernih urah, ko so vanj začeli prihajati stanovalci. Med njimi mladi fantje in starejši gospodje, vsi mirni in prijazni, ki se v zavetišču počutijo domače in prijetno. Občutek topline je morda prisoten tudi zaradi širokega Vesninega nasmeha, ki se posveti vsakemu, ki jo potrebuje, saj je vzljubila prav vsakega izmed njih …

Tu ne ponujate samo spanja, ampak veliko več …
Da, tu gre za cel program za brezdomce. Poleg tega, da jim nudimo prenočišče, tu poskrbijo tudi za osebno higieno, za tuširanje, pranje oblek, menjavanje perila, poskrbijo za čiščenje okolice, sob, menjavanje posteljnine …

Poleg tega se z njimi pogovarjamo o težavah in jih usmerjamo v bolj konstruktivno reševanje problemov. Da ni nasilje ali zakon močnejšega, kar sicer prevladuje v njihovem pogovoru, prava rešitev.

Pripomoremo tudi pri reševanju njihove socialne problematike, jim pomagamo pri pridobivanju denarne socialne pomoči, jih spremljamo v različne službe, pomagamo pri zagotovitvi pokojnine, pri zdravstvenem zavarovanju, imamo široko paleto storitev in pomoči za brezdomne osebe.

Kako bi vi osebno opisali brezdomce? 
Vse sem vzljubila. Ta program imamo odprt malo več kot eno leto, tu smo z njimi skoraj vsakodnevno. Tu smo trije zaposleni in poznamo njihove dobre strani, njihove šibkosti. Jaz bi rekla, da so to ljudje, ki se na svoj način trudijo preživeti v situaciji, v kakršni so se znašli. Izbirajo takšne in drugačne načine, kakor jih je pač življenje naučilo …

Kako je s problematiko odvisnosti?
Večinoma so odvisniki. Ali od prepovedanih drog ali od alkohola, ni pa to pravilo. Tukaj smo dobro povezani z našim dnevnim centrum za odvisnike od prepovedanih drog in jih usmerjamo v te programe. Oziroma se z njimi pogovorimo, kaj bodo naredili, kje se vidijo. Tu moram reči, da nismo najbolj uspešni. Ker sami ne poznamo toliko teh izhodov, zato se povezujemo z dnevnim centrum za odvisnike, oni imajo prave informacije, mrežo in poznajo problematiko ter rešitve. Mi v razgovorih bolj sledimo temu, kaj lahko v tem trenutku takoj naredijo. Kje so tisti notranji resursi, ki se jih lahko oprimejo, da naredijo spremembo, da naredijo ta korak.

A. Š.

Res je, v ljudeh vzbujajo odpor. Na začetku mi je en fant rekel: “Veš Vesna. Nas pa ljudje ne marajo, se nas kar izogibajo.” Ampak sem ga vprašala nazaj: “Kako se pa vi do njih obnašate, dostikrat kričite in ogovarjate ljudi. Pijete … Ljudje se tega pač izogibamo.” Treba je dojeti tudi drugo plat. Tako da so kar razumeli, da je tudi v njih nekaj, kar vzbuja pri ljudeh strah, ali pa se raje izognejo tistim točkam, kjer se nahajajo brezdomci.

Koliko brezdomcev si želi, da bi se odlepili z dna? 
Večinoma si vsakdo želi, da bi se nekaj spremenilo. Ampak se hitro ujamejo v nek zaprt začaran krog. Tu so recimo ljudje, ki so obremenjeni s plačami. Imajo dolgove po več tisoč, tudi po več deset tisoč evrov. In se zavedajo, da bodo z vsako službo in vsakim prihodkom, ki ga bodo prejeli na transakcijski račun, ta denar trgali. In so izgubili voljo. Drugi se spet zavedajo, da službo težko najdejo. So prišli iz zaporov in ne dobijo službe.

Imamo enega možakarja, ki se res zelo trudi, da bi si našel službo. Se trudi, poskusi vedno znova in znova, a ima zaprto pot. Imamo tudi starejšega gospoda, ki je celo življenje delal. In je izgubil službo in je večkrat poskusil, pa mu niso plačali. Vedno znova je poskušal in še vedno ni obupal. In si tega tako želi, mi reče, da pride delati k meni domov, da pride pomagati meni, da bi delal karkoli. Ampak se zdi, kot bi se ga držala ena taka slaba sreča. Potem spet končno dobi službo in mu spet ne plačajo …

Vedno znova naletijo na nove ovire, ki jih drži v tem, da obupujejo. Saj poskusijo. Se bomo pa v naslednjih letih usmerili bolj te programe. Da poskusimo pomagati pri zaposlovanju. Za prvo leto smo si zadali, da se umestimo v prostor, da se spoznamo, da umirimo situacije s sosedi. Zdaj bomo šli v to, da poskusimo zagotoviti, da bi se nekaj rešilo in premaknilo v zvezi z zaposlovanjem.

Od česa živijo?
Večinoma od denarne socialne pomoči. Nekateri pa nimajo urejenega niti tega. Nekateri niso zbrali računov in so izgubili denar, spet nekateri niso prišli po novo denarno pomoč in so jo izgubili, nekateri niso iz tega okolja in ne gredo obnoviti pomoči in so čisto brez denarja. Sem pa zelo vesela, da se je tu vzpostavila ena taka mreža pomoči, Rdeči križ, občina, s Karitasa dobimo pakete hrane. Tudi na objave v medijih so ljudje zelo odzivni in z veseljem prinesejo kakšne marmelade, konzerve, hrano … Naši stanovalci vsak dan kuhajo, so pravi virtuozi. Imamo enega fanta, ki res skuha čuovito.

Imate kakšno pozitivno zgodbo?
K nam je prišel en mlad fant, ki se je klatil dolgo časa in ni dobil svojega smisla. Razumela sem njegovo stiske in njegove dileme in sva se res ogromno pogovarjala. Imam tudi enega dobrega prijatelja duhovnika in mu je tudi on dal dobre smernice za živeljenje. In je doumel. Imel je problem z matično družino in smo se zato pogovarjali v smeri, kaj lahko naredi. Ponudili smo mu roko, svetovali smo mu in na koncu je zmogel ta pogum in šel do svoje družine. Doma so ga sprejeli. Že to, da je zmogel iti nazaj, je velik korak. So tudi pozitivne zgodbe, ko se fantje vrnejo v družino … Nekateri pa so brezdomci že trideset let in je težko. Zanje je uspešna zgodba že to, da skrbijo za higieno, da se prilagodijo pravilom …

Koliko ljudi lahko sprejmete v zavetišče?
Imamo deset mest in smo ves čas polni. Tako da niti ne sprejemamo več novih stanovalcev. Razen ko presodimo, da nekdo res potrebuje ležišče, ga damo na tla na vzmetnico.

Imate torej deset postelj, ki so rezervirane za ene in iste osebe?
Da. Eno posteljo pa imamo rezervirano za Center za socialno delo za tiste ljudi, ki imajo prepoved približevanja. Za tiste, ki so bili nasilni do svojih partnerjev in so dobili prepoved približevanja. A smo imeli le en tak primer.

Kako ste vzpostavili red med stanovalci? 
Tu je veliko odvisno tudi od nas. Že v začetku smo določili stvari, ki jih ne dovoljujemo. Nasilje je prepovedano, ni dovoljeno prinašanje alkohola in prepovedanih drog, tudi kajenje v sobah ni dovoljeno. Čeprav smo začeli z bolj mehko roko. Ko je nekdo prekršil pravila smo mu lepo povedali, da mora s tem odnehati ali bo sankcioniran. Če prenehajo, niti ne sankcioniramo. Drugič damo ustni opomin, nato pisni, nato sledi izključitev za tri dni, za deset dni, za en mesec, dva smo izključili tudi za pol leta. Tega se moramo držati, sicer bo anarhija. S tem jih tudi učimo in jim damo vedeti, da ne morejo početi vsega kar hočejo.

Dejali ste, da pokate po šivih, kako boste rešili to težavo?
O tem se vedno znova dogovarjamo z občino ... V prihodnje bomo v prvem nadstropju uredili dodatne sobe, tako da bi imeli skupno dvajset postelj. 

A. Š.

Kam gredo čez dan?
Čez teden gredo v naš dnevni center za odvisnike od prepovedanih drog, nekateri pač gredo in iščejo delo, eni gredo v park … Huje je med vikendom, ko ni dnevnega centra in so res nekje zunaj.

Kako je z oblekami?
Smo jih dobili kar veliko, imamo polno skladišče. Ljudje kar pokličejo. Povedo, da je nekdo recimo umrl in nam prinesejo obleke.

Ali potrebujete še kaj?
Zdaj bi potrebovali sušilni stroj, ker se nam je pokvaril. Bili bi veseli tudi kakšnega pralnega stroja, take stvari potrebujemo. Hrana je vedno dobrodošla … Testenine in riž ne, ker imamo tega dovolj, ampak takih dodatkov k prehrani. To bi bilo zelo zelo dobrodošlo. In če bi bil kdo kakšen večer pripravljen preživeti z nami, ker so prostovoljcev zelo veseli. Vsakega obiska, druženja, da pride kdo. Posebno deklet (smeh).

Katera zgodba se vas je najbolj dotaknila?
Dotakne se me vsaka zgodba, z uporabniki sem dala skozi že toliko bolečine … da jih razumem. Se me pa vsaka zgodba dotakne. Veste kaj se mi zdi najhuje? Ko pridejo ljudje po dolgotrajnem prestajanju zaporne kazni ven na prostost. Zanje ni poskrbljeno nič. Videti, kako pride človek, si želi novega začetka, želi nekaj narediti, pa so mu vsa vrata zaprta. Je že nekako označen kot bivši zapornik in se mu vedno znova zapirajo poti. To se mi zdi, da je zelo boleče.

Dotaknil se me je tudi primer enega našega fanta, ki je dolgo časa izbiral pogum, da bi poklical svojo mamo. In ko je imela decembra rojstni dan, jo je klical in je mama prekinila. Je zelo ranljiv, nežna duša … In se je videlo, kako zelo težko mu je bilo. Kako ga je vrglo iz tira. Vsak imajo svojo zgodbo. Več ali manj se je njihova žalostna zgodba začela v matični družini, tudi oni so bili deležni nasilja, so živeli v družinah z alkoholiki, ni bilo podpore, ni bilo človečnosti … Nekateri so pač šli svojo pot. To ne pomeni, da kritiziram matično družino, ampak ima vsak razlog, da se je odločil za takšno pot. Ni pa lahka pot, je zelo težka, boleča. Mi pa smo tukaj, da jim ponudimo roko, človečnost … Da jih stisnemo. Meni ni problem jih stisnit, objeti. Na en način se me je zelo dotaknilo, kako nam vračajo to pozornost.

Enkrat me je eden vprašal: “Vesna, tu smo kriminalci, odvisniki. Se preživljamo tako ali drugače. Te ni strah tu med nami? Si sama, drobna, suhica …” Pa sem mu povedala, da se med njimi počutim bolj varna kot kjerkoli drugje med množico. In je rekel drugi: “Imaš prav, veš da bolj pazimo nate in kolegico Darjo … Ste bolj varovane kot številni naši politiki.”

Res se mi je lepo zdelo. Res vračajo. Nimajo nič, pa prinesejo rožice, čokolado. Vedno vprašajo, če bi z njimi jedla. Delala sem na številnih delovnih mestih, pa nisem nikoli dobila toliko pozornosti … So fantje, ki potrebujejo podporo in človečnost.

Brezdomci so med nami, ni jim potrebno dajati občutka ničvrednosti. So morda alkoholizirani, morda prosijo za denar, ampak bodimo človek človeku. Na to prepogosto pozabimo. Dovolj je topla beseda, dovolj je, da se nekomu posmeješ. Tudi če te kdo prosi za denar in mu ga ne želiš dati … Ne bodi žaljiv do njega, nasmej se mu. Pokaži mu, ponudi mu roko.

Prej ste omenili izkušnje ljudi, da se jim mimoidoči izogibajo … Imajo tudi pozitivne izkušnje?
Ja, veliko. Pridejo ljudje k njim, se pogovorijo z njimi, jim kaj prinesejo. Je odvisno od človeka na drugi strani, kakšno kulturo ima v sebi, ali je sposoben delovati drugače. Je pa res, da opažam pri brezdomcih zelo hude stiske in pri mnogih ta človečnost včasih tudi zamre. Iz ene lastne stiske.

Kaj pomeni brezdomcem, ko so ljudje prijazni z njimi?
Srečni so. Zelo srečni. Vedno povejo, ko jih kdo prijazno ogovori. Pod tisto masko, ki so si jo zadali, so sočutni ljudje. Verjetno celo bolj kot ostali. Če bi videli koga v stiski, bodo na pomoč prej priskočili ti naši fantje kot pa nekdo drug. Enkrat se mi je zgodilo, da sem morala tatu nujno odpeljati na urgenco. Ker ga nisem mogla peljati domov, sem ga pripeljala sem v zavetišče k meni v službo, da je prišel potem brat po njega. Ti naši fantje pa so ves čas spraševali, ali rabimo pomoč, ali lahko kako pomagajo, ali naj ga oni kam peljejo … Bila sem tako pozitivno presenečena. Res te ganejo.

Že prej ste delali na Šentu … Kako ste prišli sem?
Najprej sem delala v centra primorske regije v Šentu, potem sem postala vodja, nato sem delala na Centru za socialno delo in delala na področju nasilja v družini, zlorabe mladoletnih otrok  … Potem sem pa videla, da sem praktik. In sem želela spet delati z ljudmi. Zato sem vesela, da sem dobila možnost, da delam direktno z ljudmi. Smo seveda tudi mi omejeni z zakonodajo, evidencami, ampak se nekako bolj vidim med ljudmi. In uživam v tem kar delam.  

anja.scuka@zurnal24.si