Ko se pogovarjam s kolegi nepravniki, mi skoraj vsi, brez izjeme, povedo, da jih pravo kot tako sicer zanima, da pa ga ne bi izbrali za svoj poklic iz razloga, ker bi se morali stalno ukvarjati z ljudmi v sporu oziroma s pranjem umazanega perila.
Na to pripombo vedno znova že kar malo zlajnano odgovarjam, da se pravo vendarle ne ukvarja le s konflikti med ljudmi, ampak tudi s sodelovanjem, z mediacijami, z izobraževanji, skratka, s konstruktivnimi stvarmi. Naj naštejem le nekaj takih konstruktivnih dejavnosti: sestava pogodbe o poslovnem sodelovanju, sestava oporoke, sestava dednega dogovora, sestava pravnega mnenja, kako se izogniti sodnemu sporu, sestava številnih civilnopravnih pogodb – recimo kupoprodajna ali najemna pogodba za nepremičnino, pogodba o dosmrtnem preživljanju, mandatna pogodba, licenčna pogodba, prevozna pogodba in še in še.
V nasprotju z v javnosti uveljavljenim prepričanjem, da pravniki oziroma odvetniki le podžigamo spore zato, da zaslužimo še kakšen evro več, vam lahko kot insajder zaupam, da so tovrstni nemoralni juristi, ki jih zanima le denar, vendarle v manjšini.
Seveda pa to ne pomeni, da se ne ukvarjamo tudi s spori med ljudmi oziroma podjetji, seveda se, saj smo tudi šolani in kvalificirani za to. A tu med nami spet nastajajo velike razlike glede tega, kako odreagirati, ko se v naši pisarni pojavi človek, ki ima občutek, da se mu je zgodila krivica, in ki želi, da se ta odpravi.
Pravnik mora biti tudi psiholog
Sam že vsaj dve desetletji govorim o tem, da bi se morali pravniki izšolati tudi za psihologe. Ali pa bi morali opraviti vsaj kakšen tečaj iz psihologije. Še posebej tisti, za katere lahko rečemo, da psihologija ni ravno njihova močna plat.
Ko namreč stranka s pravno težavo vstopi v našo pisarno, se moramo zavedati, da je ta stranka predvsem človek, ki mu je pravna težava povzročila tudi določen psihološki šok, ki ga je v večji ali manjši meri prizadela in ne zgolj številka, ki ji moramo razložiti, kako na optimalen način in za koliko denarja zaščititi svoje pravne interese.
To seveda ne pomeni, da se moramo stranki povsem čustveno prepustiti. Ravno nasprotno. Pravnik mora, podobno kot zdravnik, do stranke in njenega primera nujno ohranjati določeno emocionalno distanco, saj lahko le na tak način ohrani racionalnost in razsodnost. Tudi za to smo pravniki dobro izvežbani.
Toda ta zahteva po naši racionalni in razsodni drži še ne pomeni odsotnosti empatije do stranke. Naj razložim kar s konkretnim primerom: če se v naši pisarni oglasi stranka, ki ji poslovni partner ni pravočasno vrnil posojila, se moramo zavedati, da je stranka zaradi tega dejstva v določenem stresu in morda razmišlja iracionalno – prepričana je, da jo je poslovni partner prevaral in ga želi nemudoma tožiti.
pogovor
Dober pravnik mora čim bolj natančno preveriti vsa dejstva
Tožba bi bila morda primerno orodje v danem trenutku, ni pa to nujno. Zato moramo stranko povabiti, da nam zaupa vse okoliščine konkretnega primera, iz katerih bomo nato lahko sklepali, da je do zamude pri odplačevanju dolga morda prišlo zaradi višje sile ali zaradi razloga, za katerega poslovni partner ni odgovoren. Tu moramo biti vztrajni in poskusiti izvedeti čim več objektivnih dejstev, saj so stranke po naravi stvari pristranske in raje povedo malo več dobrega o sebi in malo več slabega o svojem nasprotniku.
Če ugotovimo, da dolžnik naše stranke ni želel zavestno ogoljufati, ampak so k zamudi pripomogle objektivne okoliščine, bi takojšen frontalni napad na dolžnika deloval kontraproduktivno. Kot prvo bi lahko usodno zastrupil odnose med strankama, kot drugo pa je veliko vprašanje, ali bi bil s tožbo sploh uspešen, saj obstaja velika verjetnost, da je dolžnik brez premoženja. V takem primeru moramo zato stranki svetovati potrpežljivost ter postopno povečevanje pritiska do dolžnika. Najprej prvi pisni opomin, nato drugi pisni opomin, v katerem že omenjamo možnost vložitve tožbe in šele nato vložitev tožbe.
Zavzemajmo se za izvensodni dogovor
Pogosta napaka, ki jo stranke, ki se oglasijo pri nas, delajo, je ta, da so mentalno že v nekakšnem vojnem stanju. Po mojih izkušnjah je vsaka druga stranka taka, da želi od nas pravnikov pridobiti le še potrditev, zato naj zoper nasprotno stranko tudi že sodno ukrepa. Na tej točki ne bi bilo nič lažjega, kot stranki pritrditi, da ima prav, da se ji res dogaja krivica in jo podžgati, naj čim prej vloži tožbo in se spusti v dolg, nepredvidljiv, drag in psihofizično naporen sodni postopek. Tako ravnanje bi bilo predvsem sebično in bi na dolgi rok rezultiralo v padcu našega ugleda.
Treba je namreč vedeti, da se da veliko večino pravnih sporov rešiti izvensodno, s kompromisom, z dogovorom, z izvensodno mediacijo, z arbitražo ali na kakšen podoben način in dober pravnik/odvetnik je stranko dolžan spodbujati k miroljubnim sredstvom reševanja sporov, prvič zaradi svojih moralno-etičnih zavez, ki imajo svoj temelj tudi v zakonih in stanovskih kodeksih (Kodeks odvetniške poklicne etike), drugič pa zaradi širšega poslanstva pravne stroke, ki je prav tako dolžna prispevati svoj delež k pravičnejši, strpnejši in bolj humani družbi.
Če ne gre drugače - tožba in to uravnoteženo, odločno in požrtvovalno
Seveda pa obstjajo določeni primeri, ko aktivnosti, usmerjene v izvensodno rešitev spora ne obrodijo sadov, predvsem zaradi nepripravljenosti strank po tovrstni rešitvi spora, ali pa v primerih, ko ima naša stranka opravka z izrazitim malopridnežem, lumpom oziroma barabo. V takih primerih je pravnik oziroma odvetnik dolžan storiti vse, da optimalno zavaruje interese svojega klienta v sodnem postopku.
To pomeni, da mora sestaviti kvaliteten tožbeni zahtevek, ga po možnosti podkrepiti še s pravnimi in izvedenskimi mnenji ustreznih strokovnjakov in stranko nesebično zastopati na glavnih obravnavah ter se pri tem ne ustrašiti morebitnih podlih manevrov ali celo groženj nasprotne stranke. Od pravnikov se namreč pričakuje tudi to, da smo ustrezno odporni na zastraševanja.
Mag. Boštjan J. Turk
