Kako živeti s sedmico

Kako zadeti sedmico in ohraniti trezno glavo?
Če enkrat zadenete "sedmico", vam ni treba za vsako ceno ohraniti trezne glave. Po eni strani je trezno glavo tudi utopično pričakovati. Problem pa v osnovi ni v tem, kako ohraniti trezno glavo, problem je obrnjen: kako zadeti "sedmico".

Vsak, ki bi zadel "sedmico" lahko mirno izgubi "trezno" glavo – za družbo je še bolje, če dotični srečko izgubi trezno glavo in enormno zapravlja. Ker: problem recesije je, da so ljudje nehali zapravljati denar.

Torej: srečko, ki bo zadel "sedmico", se ne rabi ukvarjati s problemom ohranjanja trezne glave – to je na nek način tudi nemogoče. Ampak: tudi s "pijano" oz. z (od sreče) "zadeto" glavo, se da z nekaj milijoni evrov čisto spodobno živeti.

Kaj se dogaja s človekom ob takem dogodku, kot je rekordni dobitek sedmice (stres...)?
Ključno dogajanje se zgodi v miselnih procesih. Pozitivni stres se dogaja v glavi, v možganih oz. v mislih, ki se v času dobitka stihijsko in noro mislijo. Dobitek se naseljuje v miselne procese počasi in postopoma.

Problematičen je prvi (pozitivni) šok oz. stres. Človek vseh novih misli, ki so v osnovi povezane na načelo ugodja, ne more "(s)procesirati" kar tako(j). Gre za dolgotrajne miselne in/oz. čustvene procese, kjer se raznorazni tipi misli "oenergeteno" – torej libidinalno investirano, kot se reče v psihoanaliz – mislijo nekaj tednov ali celo mesecev.

Miselni procesi pa so skrajno neraziskano področje človekove duševnosti – zagatno je predvsem nezavedno míslenje in mišljenje. Srečko, ki na loteriji zadane "sedmico", se lahko sčasoma bistveno spremeni v čustvovanju, obnašanju, življenjskem stilu in nazoru.

Je lahko taka stvar za zdravje nevarna, v smislu, da vzhičenje ogrozi kakšno telesno funkcijo in kako se na to pripraviti?
Zakonitosti t. i. libidinalne ekonomije so takšne, da lahko nekoga resnično zadane srčni infarkt, ali izgubi zavest, ko izve, da je zadel glavni dobitek.

To bi pomenilo, da vsa življenjska (libidinalna) energija hipno odteče za míslenje in doživljanje zmagovitega dobitka.

V takšnem energetskem (libidinalnem) šoku lahko usahnejo tudi vitalne življenjske funkcije, in človek resnično lahko kolapsira ali celo doživi srčni infarkt – bodisi od razburjanja, bodisi zaradi preprostega manjka življenjske energije za bitje srca. Na takšen šok se pač ne da pripraviti.

Če to vendarle kdo poskuša, bo zagotovo doživel zelo hudo razočaranje, ker zadetka zagotovo ne bo prejel. Na zadetek se torej nikakor ne splača pripravljati. Razočaranje bi bilo pač preveliko.

Ljudje pred žrebanjem zanikajo pričakovanja. Ali dejansko ne pričakujejo sedmice, ali gre zgolj za obrambni mehanizem, češ pretirano pričakovanje lahko škodi sreči oziroma možnostim?
Človek je včasih tudi nekakšno "ne-umno govorilo" – pogosto uradno izreka neumnosti, ki jih v resnici ne smisli. Vsak, ki vplača loto, po tihem misli – torej vsaj malo pričakuje in upa – da bo vendarle on tisti, ki ga bo doletela sreča.

Kljub obilici neumnosti pa ljudje tudi spontano logično sklepajo – in ravno logično sklepanje jim diktira veliko mero pesimizma. Človekov primarni optimizem se napaja iz oralne faze psihoseksualnega razvoja – natančno zato, ker je "dobra dojka" (ali pa flaška) z mlekom oz. z "užitkom"/ugodjem vedno prišla, je človek v odraslosti načeloma kronični optimist.

V primeru uradnega zanikanja pričakovanja glavnega dobitka torej ne gre toliko za aktivacijo posebnih (nezavednih) obrambnih mehanizmov, pač pa zgolj za (pesimistično) logično sklepanje. Resnici na ljubo: možnost, da bo nekdo dobil glavni dobitek, je resnično minimalna.

Zakaj precej ljudi dobitek zapravi v rekordnem času. Večina dobitnikov takega denarja sicer verjetno ne bi zaslužila in zapravila vse življenje?
Nisem čisto prepričan v takšen sklep. Mnogo bogatašev je bogatih predvsem zato, ker imajo skopuški oz. t.i. analni karakter. Večina tistih, ki zadenejo glavni dobitek pa nima problemov s skopuštvom.

Veliko ljudi je celo zalo uživaških, radodarnih in sočutnih. Razdajanje in zapravljanje denarja jih osrečuje in radosti, jim je v užitek. Užitku se pa pač ne da kar tako upreti.

Ob zapravljanju denarja in hkratnem občutenju sreče in zadovoljstva, se aktivirajo številni obrambni mehanizmi, zaradi katerih srečni zapravljivec čuti in misli (beri: si (z)racionalizira), da je z njegovim zapravljanjem bogastva vse v najlepšem redu.

Potem pa, ko mu bogastvo vidno pojenja, se ne more odpovedati sami paradigmi uživanja, s katero se je ob zapravljanju zasvojil.

Ljudje se težko uprejo skušnjavi, da ne bi razkrili identitete. Je to po vašem mnenju modro?
Če ne, kako brzdati željo? Denar ima vselej tudi simbolno strukturo. Denar je simbol prvega otrokovega imetja, s katerim "trguje" – torej dreka (v zameno za drekec v kahljico dobi materino ljubezen). Hkrati pa je denar tudi simbol penisa.

Moški torej le s težava molči o svojem premoženju oz. bogastvu. Ženske imajo po tej plati manj problema. Zaradi tega, ker so ljudje zavistni in priskledniški nekateri pa celo nagnjeni h kriminalni, bi jaz tistemu, ki prejme glavni dobitek, svetoval molčanje.