V družbi obstaja nekakšno splošno prepričanje, da bo vsak nekomu nekoč postal dedič. Razen v redkih primerih ima namreč skoraj vsak nekoga, od katerega bo nekoč v življenju nekaj podedoval. Če izvzamemo seveda, da nima česa za podedovati, ker je bil zapustnik brez premoženja.
Pogosto pozabljamo tudi na to, da ima škarje in platno glede tega, komu bo šla dediščina (skoraj v celoti) zapustnik, ki se lahko v nekaterih okoliščinah odloči tudi, da določen dedič od njega ne bo ničesar podedoval. Primeri, ko se to zgodi, so precej redki in povezani s strogimi zakonskimi pogoji, kar pa še ne pomeni, da ne obstajajo.
V tokratni kolumni navajam primere, kdaj se lahko v našem dednem pravu pripeti, da dediči ostanejo brez vsega, da torej ne podedujejo prav ničesar, niti nujnega deleža ne.
Razdedinjenje nujnih dedičev
Ena izmed možnosti, ki je v praksi dokaj redka (zakaj, navajam v nadaljevanju) je, da lahko oporočitelj razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža. To lahko stori, če je izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev:
1.) da se je dedič s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom,
2.) da je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše ali
3.) da se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju.
Posebej poudarjam, da morajo biti razlogi za "uspešno" razdedinjenje zelo resni. Ne zadošča kakršnakoli kršitev zakonite ali moralne dolžnosti zoper zapustnika (denimo slab odnos, dejstvo, da dedič zapustnika recimo ni obiskal dva meseca), ampak mora iti za dolgotrajne in hude kršitve (stalno ignoriranje zapustnikovih potreb, hude, dalj časa trajajoče žalitve ipd.).
Oporočitelj, ki namerava kakšnega dediča razdediniti, mora to izraziti v oporoki na nedvomen način (denimo tako, da napiše, da želi, da ta in ta dedič od njega ne dobi ničesar, niti nujnega deleža), koristno pa je tudi, da navede razlog za razdedinjenje. Pomembno je, da mora biti razlog za razdedinjenje podan takrat, ko je bila oporoka napravljena, v primeru razdedinjenja iz razloga dedičevega brezdelja in nepoštenega življenja pa tudi takrat, ko je oporočitelj umrl.
Če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje.
Z razdedinjenjem izgubi dedič dedne pravice v obsegu razdedinjenja, pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo po zapustniku, pa se določijo, kot da bi bil razdedinjeni umrl pred zapustnikom.
Odvzem nujnega deleža v korist potomcev
Dedič lahko ostane brez vsega tudi v primeru, če se mu odvzame nujni delež v korist njegovih potomcev. Taka "usoda" lahko doleti dediča (potomca ali posvojenca), ki je prezadolžen ali ki je zapravljivec. Slednjemu lahko oporočitelj v celoti ali deloma vzame njegov nujni delež in ga nameni njegovim potomcem.
Vendar pa tak odvzem ostane veljaven le tedaj, če ima tisti, ki mu je vzet nujni delež ob uvedbi dedovanja mladoletnega otroka ali mladoletnega vnuka od prej umrlega otroka ali če ima polnoletnega otroka ali polnoletnega vnuka od prej umrlega otroka, ki je pridobitno nesposoben.
Dedna nevrednost
Naslednja okoliščina, ki onemogoča, da bi dedič karkoli dobil od zapustnika je dedna nevrednost. Nevreden je, da deduje – tako na podlagi zakona kakor tudi na podlagi oporoke – kdor je
1.) z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku,
2.) s silo ali grožnjo prisilil zapustnika ali ga z zvijačo pripravil do tega, da je napravil ali preklical oporoko ali kakšno določilo v oporoki, ali mu preprečil to storiti,
3.) uničil ali skril zapustnikovo oporoko z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, kakor tudi, kdor je ponaredil zapustnikovo oporoko in
4.) kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči.
Pri dedni nevrednosti želim izrecno izpostaviti, da ta ni ovira za potomce nevrednega – ti namreč dedujejo, kakor da bi nevreden umrl pred zapustnikom.
Za razliko od razdedinjenja, ki ga mora zapustnik izrecno naznaniti že v oporoki, za dedno nevrednost velja, da mora nanjo sodišče paziti ex offo – to pomeni po uradni dolžnosti, brez, da bi nanjo opozarjali drugi dediči oziroma osebe, ki imajo pravni interes. Edina izjema je uveljavljena za razlog, ko se je dedič pregrešil zoper dolžnost preživljanja ali je opustil potrebno pomoč – v tem primeru sodišče na dedno nevrednost ne pazi po uradni dolžnosti.
Odpoved dedovanju
Še en razlog omogoča, da dediči ostanejo brez vsega – to pa je odpoved dedovanju. To je hkrati edini razlog, kjer na strani dedičev ne obstaja krivdni razlog, ki jim onemogoči dedovanje. 137. člen zakona o dedovanju namreč omogoča tako imenovani sporazum oz. izjavo o odpovedi neuvedenemu dedovanju.
Ta se lahko sklene le med zapustnikom in njegovim potomcem in to le v času, ko je zapustnik še živ ("klasična" odpoved dedovanju je sicer možna šele po smrti zapustnika). Sporazum oziroma izjava o odpovedi neuvedenemu dedovanju mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa. Z izjavo se potomec odpove dediščini, ki bi mu po smrti zapustnika (prednika) pripadala.
Po sklenitvi takšnega sporazuma so posledice enake kot pri odpovedi dediščini. Ker pravica do nujnega deleža izhaja iz zakonitega dedovanja, tudi potomec, ki se je odpovedal neuvedenemu dedovanju, ne mora zahtevati nujnega deleža.
Mag. Boštjan J. Turk
nocna mora vsakega klenega slovenca. ko je dedic prikrajsan za nekaj, kar je preprican, da mu pripada.
Pravzaprav jaz s tem nimam.problema,ker od nikogar nič ne pričakujem ter ne rabim.in nočem.