Dragi sosedje, dobrodošli!

Vse je pozabljeno. Vojaške igrice, ko smo ob meji s Hrvaško, ko je bil drugič zapovrstjo obrambni minister Janez Janša, zbrali tanke T-84, da bi sosedom pokazali svojo moč, pozabljena je predvolilna kampanja SLS z metanjem Joška Jorasa in Janeza Podobnika v kanal. Pa Hotiza, vsakodnevni ribiški incidenti leta 2002, domnevno dogovarjanje med Janšo in Ivom Sanaderjem. Orožarska afera, padli sporazum o meji, vsakokratno politično izzivanje pred volitvami na eni in drugi strani. Arbitraže. Vse je pozabljeno. Zoran Milanović je v nekem drugem svetu včeraj trepljal Janšo in se mu zahvalil, da je pomagal riniti hrvaški voz proti Bruslju.


Nacionalizem. Politika je pač igra, v kateri štejejo le točke, ne glede na to, kje in kako si jih dobil. Večkrat smo, ko bi se morali ukvarjati sami s seboj, iskali zunanjega sovražnika in preusmerjali pozornost od svojih težav k sosedom. Politika si je včeraj umila roke, a te desetletja trajajoče igrice so pustile sledi nacionalima na obeh straneh meje. S tem se bodo morali soočiti navadni ljudje, ki bi od padca meje morali imeti največ. Danes sicer res nihče nima veliko in lahko z južnimi sosedi le tekmujemo, kdo je bolj na dnu. Nacionalizem se k sreči ne more pomešati z zavistjo, vendarle pa so ravno to pogoji, da se razvije v nevarno ideologijo. Kakorkoli, brez dvoma bo trajalo kar nekaj desetletij, da se bomo znebili vsega balasta, ki smo ga v dobrih dvajsetih letih obesili na 46 let ne preveč idilične skupne podlage. Tudi v politiki ne bomo dolgo gledali stanja “pozabljeno”. Brez skrbi.