Da tožilec ali sodnik čez noč postane odvetnik, ni nič nenavadnega. Če vprašate tiste pravnike, ki skoraj spotoma med hojo proti sodišču zamenjajo barvo halje, jo menjajo predvsem zaradi višjih dohodkov.
Na sojenju trenutno javno najbolj izpostavljenim domnevnim tihotapcem kokaina sedi polovica odvetnikov, ki so še nedavno prejemali plačo iz državne blagajne. Kot odvetniki pa nedolžnost svojih strank dokazujejo s podobnimi protiargumenti, ki so jih leta sami poslušali na pravosodni strani.
Da tožilstvo in policija kršita pravice tistih na zatožni klopi in da svoje očitke opirata na nezakonite dokaze o njihovi krivdi. In takšna obrambna taktika je razumljiva, če upoštevamo, da so zato izdatno bolje plačani kot nekoč.
Etika. Bolj vprašljiva pa je, vsaj zame, etičnost takšnega dokazovanja nedolžnosti. Zlasti zato, ker do obisti poznajo poti, po katerih policija in tožilci pridobijo dokaze. Zanimivo bo videti, kako bo očitano krivdo svojih strank izpodbijala odhajajoča tožilka, če se po sodnih počitnicah res poda med odvetnike. Le kaj jo je tja sploh pregnalo?
Potem ko je ni niti spor s tedanjo šefinjo in še manj sodni poraz proti nekdanjemu obrambnemu ministru. Njen odhod, dobra dva meseca pred začetkom sojenja, zaradi katerega je celo kazensko ovadena, pa deluje kot beg iz pravosodja: predvsem zato, ker ji očitajo, da je do začetka sojenja pripeljala nezakonito. In zdaj manjka le še to, da na to sojenje pristopi kot odvetnica in tožilcem očita, da razpolagajo s ponarejenimi dokumenti.