Kruta igra narave je hotela, da so se najhujše poplave v zgodovini Slovenije zgodile ravno na vrhuncu letošnjih poletnih počitnic, kot da bi nam ta želela povedati, da ji je popolnoma vseeno za to, kako si mi – vase zavarovano človeštvo – pišemo urnike in razporejamo čas, kdaj bomo delali, kdaj spali in kdaj počitnikovali.
Morda, ampak res morda, se bodo nad tem zamislili tudi tisti, ki so medtem, ko so se ljudje borili za golo preživetje, na družbenih omrežjih razkazovali svoje najnovejše kopalke na neki plaži ali jahti in nam pošiljali nenaročene turistične reportaže o destinacijah, kjer trenutno bivakirajo.
Instagram turisti. Turisti povprečneži.
Za razliko od današnjih dni, ko lahko vsak za silo uspešen vulkanizer (pa nimam nič proti vulkanizerjem) odpotuje z nizkocenovcem na Kanarske otoke, so bila še kakšnih petnajst let nazaj mednarodna, kaj šele tista eksotična potovanja, rezervirana predvsem za popotnike, avanturiste in poznavalce.
Potovanje ni bilo nikakršni status simbol, ampak poseben ljubiteljski projekt. Ker so bili različni Facebooki, GPS-i, Google prevajalniki in Google Mapsi, ter podobni potovalni olajševalci še v porodnih krčih, se je bilo treba nanj dobro pripraviti. Se natančno pozanimati glede potovalne destinacije, nabaviti ustrezno popotniško literaturo, v glavi vklopiti kompas, obnoviti znanje tujega jezika, poskrbeti za potovalno lekarno, se cepiti zoper tropske bolezni ipd.
Verjetno največja razlika med obdobjem, ko so potovali le poznavalci in obdobjem masovnega turizma je bila v tem, da se sedaj te "dejavnosti" lotevajo predvsem posamezniki, ki nimajo do potovanj nobenega odnosa. Ob turističnih znamenitostih srkajo poceni pločevinke piva in se bašejo s hamburgerji ter nato pločevinke in ostanke hrane mečejo po tleh, opogumljeni z nekaj alkohola pojejo pijanske pesmi na ozkih ulicah turističnih mestec in s tem neznosno živcirajo domačine, hotelske sobe puščajo nemarno nepospravljene in umazane, na cestah in parkiriščih egoistično izsiljujejo prednost, se drenjajo tam, kjer je že itak največja gneča ipd.
Turistične znamenitosti in kulturne bisere obiskujejo le zato, da pred njimi naredijo selfi, in nimajo pojma, kdo so bili Gaudi, Eiffel, Michelangelo ali Medičejci. S ponudniki turističnih storitev se pogovarjajo v polomljeni angleščini, ki bi se jo sramovala še njihova učiteljica v osnovni šoli.
Taki ljudje nimajo na potovanjih kaj iskati in na njih v resnici trpijo, česar se globoko v sebi verjetno tudi sami zavedajo, a kaj, ko je v njihovem mikro okolju (denimo na delovnem mestu, v stanovanjski soseski, med prijatelji) potovanje postalo statusna obveznost. Z njim dokazujejo, da niso nobeni reveži, ampak pripadajo (vsaj) srednjemu razredu, verjetno se imajo celo za popotnike, čeprav tega izraza v resnici ne razumejo najbolje.
Posledično bistvo njihovih potovanj ni v tem, da bi v njih pristno uživali, ampak v tem, da svojim sodelavcem, sosedom, znancem in prijateljem dokažejo, da si potovanje lahko privoščijo. Kolikor bolj eksotično njihova potovalna destinacija zveni, toliko bolje. Za tiste, ki se imajo za pripadnike srednjega razreda, so trenutni hiti Kanarski otoki, Islandija in Apulija, za tiste, ki že pogledujejo v višji razred pa Dubaj, Zanzibar in Mavricij.
In seveda je treba njihove dosežke, se pravi dejstvo, da so tam res tudi bili, tudi ustrezno dokumentirati, za kar ni bolj priročnega orodja kot Instragram.
Tako dobimo prvo kategorijo Instagram turistov – to so turisti razkazovalci. Namen njihove Instragram projekcije je hvalisanje. Drugo kategorijo Instagram turistov pa tvorijo tisti, ki želijo z razkazovanjem svojih kopalk, sončnih očal, boljših in slabših polovic, otrok, ljubimcev in ljubimk pod palmami, dragih plovil, infinity bazenov ipd. še kaj zaslužiti. V tej kategoriji boste našli še posebej veliko estradnikov, novopečenih bitcoin bogatašev, prodornih obrtnikov in podjetnikov, lastnikov restavracij ipd.
To pa so turisti samopromotorji. Svoje potovalne dosežke na Instragramu razkazujejo zato, da bi sklenili še kakšen nov biznis, da bi njihov koncert obiskalo še več ljudi, da bi še več gostov spoznalo kulinarične dobrote njihove nove restavracije.
Sporočilnost njihove počitniške Instragram samopromocije je enostavno, a vsebuje tudi pomemben marketinški element: poglejte me, nahajam se v Galipoliju v Apuliji pod palmo, to si lahko privoščim, ker sem uspešen, lepo mi je in moji ženi oziroma ljubici je tudi lepo in – aha, da ne pozabim – konec avgusta se seveda vidimo na mojem koncertu v Novem mestu, konec septembra pa še v Mariboru. In, ker cenim poslovno žilico, jim moram pravzaprav priznati, da tovrstno marketinško orodje niti ni tako slabo.
No, tu smo pa še nekateri – verjetno izumirajoča vrsta turistov, če želite popotnikov oziroma turistov romantikov, ki želimo naše popotniške dogodivščine obdržati le zase, oziroma le za naše najbližje. V naši mali skupinici se s potovanji ne postavljamo, z njimi se ne dokazujemo, z njimi ne želimo skleniti nobenega novega posla, ampak se jih gremo izključno za našo dušo.
In šele takrat, ko potovanja postanejo izrazito zasebna in diskretna, pridobijo tisto prvobitno magijo, zaradi katere smo jih pravzaprav izumili: da se odklopimo od ponorelega sveta, da se obkrožimo z naravo, s stvarmi in z ljudmi, ki so nam najbolj všeč in nam največ pomenijo.
Neprecenljivo!
Mag. Boštjan J. Turk
Avtor izraža svoje mnenje.
Moja soseda se je poročila na Mavriciusu. Ločila pa v Ljubljani.
No ja, ni čisto tako. Vsekakor je koristno, da si tudi kakšen ‘vulkanizer’ ogleduje kraje in ljudi v sosedstvu ali nekoliko dalje. Spoznavanje in srečevanje različnih ljudi je vedno bogatilo narode, utrjevalo medsebojne odnose in širilo razgledanost… in nič ni… ...prikaži več narobe, če kdo kaj spregovori ali se pogovarja v polomljeni angleščini. Bolje kot biti tiho in ne pogledati človeku v oči?