Z vsem spoštovanjem do policistov v težkih delovnih razmerah, do javnih uslužbencev in poslancev, ki so doma iz Kopra ali Murske Sobote, ampak: je bilo v času varčevalne obsesije res nujno nameniti 3,14 milijona evrov za 24 novih stanovanj v Ljubljani? Na ministrstvu za notranje zadeve kot enega izmed razlogov navajajo, da je bilo leta 2009 na internih razpisih na voljo zgolj eno stanovanje v Ljubljani, prosilcev pa kar 56.
Kaj pa mi? Nekaj takega bi se upravičeno vprašal vsak izmed tistih 80 ali 90 odstotkov prosilcev za neprofitna stanovanja, ki na vsakem javnem razpisu občinskih stanovanjskih skladov ostane praznih rok. Poleti leta 2009 je vlada sicer sprejela všečen sklep, s katerim je stanovanjskemu skladu v brezplačno uporabo za obdobje petih let predala 540 stanovanj. Človek bi pričakoval, da je jeseni istega leta stanovanje dobilo 540 prosilcev za neprofitna stanovanja, a je realnost nekoliko drugačna. Od 540 stanovanj jih je kar 423 zasedenih s tistimi najemniki, ki so jih določila ministrstva in imajo po stanovanjskem zakonu pravico do trajnega najema, le 117 pa nezasedenih. Ta pa ne le da so na odročnih lokacijah in so vsa potrebna obnove, temveč so nekatera celo v tako slabem stanju, da je potrebna rušitev celotnega objekta z več stanovanji in obnova ne bi bila racionalna. “Izkupiček” je torej (ugibamo?) nekaj deset vseljivih neprofitnih stanovanj, pa še ta so v vsega petih slovenskih mestih. Prosilcev pa na tisoče ... Bomo še njim kaj kupili?
6
ogledov
Kupujemo nova, skladu pa podrtije
Bolj skrb vzbujajoče je, da brez stanovanja ostane nekaj tisoč prosilcev kot pa 56 policistov.
