Mladi alibi vlade za uničenje pravic

Da so mladi v nemogočem položaju, ni skrivnost, še posebno ne za tiste delodajalce, ki so na plečih študentskega dela in drugih negotovih oblik zaposlitev zgradili prave male imperije. Seveda zase. Mladi so na rob družbe potisnjeni sistemsko. To že dolgo ni več anomalija, ki traja nekaj let po tem, ko zapustijo fakultete, in je le stopnica do rednih služb. Gre za normativ izkoriščanja, ki je stalen in v katerega so mladi vpreženi desetletja. Vlada zato obljublja uvedbo enotne pogodbe za nedoločen čas. A žal se zdi, da bo težko stanje prekernih delavcev uporabljeno kot argument, da se disciplinirajo delavci, ki imajo na račun preteklih bojev še določeno eksistenčno varnost. To pa lahko povzroči nesoglasja med delavci v različnih delovnih razmerjih, ki so tako nezmožni oblikovati enotno fronto boja za svoje pravice. Položaja mladih zato ne moremo rešiti tako, da jim damo drobtinice, preostalim pa vzamemo osnovno varnost. Tako problema mladih ne rešimo, temveč prekernost le razširimo na vse sloje.

Drzno. Narava dela se hitro spreminja. Potem ko so propadli tovarniški giganti, se vse več ljudi zaposluje v manjših podjetjih in bolj razgibanih poklicih. Njihovo delo je težko ujeti v osemurni delovnik od sedmih do treh, zato je smiselno, da pri uravnavanju delovnika ohranijo določeno avtonomijo. A to še ne pomeni, da lahko zato zanikamo njihovo pravico do dostojanstvenega življenja in osnovnih elementov socialne varnosti, ki mora biti univerzalno dostopna in ne vezana na stalno prebivališče ali redno delovno razmerje.