Predstavljajte si, da kupite stroj za tiskanje majic in postanete konkurent sosedu. Težava je, ker
njegov stroj na dan natisne desetkrat več majic kot vaš. Preživite lahko, če je vaš stroj desetkrat
cenejši ali če delate desetkrat ceneje.
Oboje je malo verjetno. Zdravstvo seveda ni tiskanje majic. Cene enakih storitev so povsod
enake, zdravniki v istem plačilnem razredu so plačani enako. Kateri stroj bo kdo kupil, določa
ministrstvo. Koliko ga bo lahko na stroške javne blagajne uporabljal, se z bolj ali manj
stisnjenimi zobmi dogovorijo zdravstvena zavarovalnica, ministrstvo in izvajalci. In zgodi se, da
nekateri stroji delajo desetkrat manj kot drugi.
Primer slabe prakse
Prijateljica mi je razlagala, da imajo tisti z dobrim zdravstvenim zavarovanjem v ZDA cel kup
rednih preventivnih pregledov, s katerimi odkrivajo bolezni že na začetku. Odgovor zakaj, je seveda
denar.
Zavarovalnice so izračunale, da je to bistveno cenejše, kot če bi bolezen odkrili pozneje.
Takrat bi bilo zdravljenje daljše, možnosti ozdravitve manjše, stroški pa astronomski. Pri nas
takih izračunov menda ni naredil še nihče, zato je tudi malo sistematičnih preventivnih pregledov.
Ko vas že kaj boli, na slikanje čakate še kak mesec ali dva. In naše super zavarovanje
pokrije vse stroške operacij in ležanja v bolnišnici. Za preventivo in diagnostiko, ki sta
(izračunano) najcenejši, pa ni denarja. Če bi bili v zdravstvu vsaj malo manj javni in bolj
preračunljivi, bi bilo bolje za vse.
2
ogledov
Na pregled hočemo takoj! Se izplača.
Pa vzemimo kredit, da bomo lahko pregledali vse, ki čakajo. Gotovo bi se povrnil.
