Včasih se moraš preprosto vprašati, ali živiš v isti državi kot oni. Vsi v en glas zatrjujejo, da je situacija resnično resna. In da je nekaj treba storiti. In da si za to prizadevajo.
Le da nam odgovorov danes še ne morejo sporočiti. Dajejo ti občutek, da je kriza nastopila včeraj in ne pred štirimi leti. Da je delo 115 tisoč ljudi izgubilo čez noč. Da statistiki na nižanje standarda niso še nikoli opozorili. Da je bil včerajšnji delavski protest prvi.
Lahko se zgolj vprašamo, kakšen bo moral biti, da nam ne bodo več metali peska v oči z izrednimi sejami, na katerih bodo podajali neštetokrat slišane analize situacije, ki jo ljudje v svojih denarnicah čutijo vsak dan. Od njih ne pričakujejo obljub, ampak konkretne ukrepe za izboljšanje standarda. A tega ne dobijo.
Krivda. Skoraj 400 delavcev Radeč papirja pred stečajem verjetno ne bo rešil nihče. Kdo ve, koliko ljudi bo še moralo na cesto, preden bodo politiki priznali, da država in kapital status quo, v katerem podjetja propadajo, delavci pa ostajajo brez dela, vzdržujeta z roko v roki.
Podajanje odgovornosti med bankirji, politiki in lastniki kapitala postaja dolgočasno. Krivi so vsi, saj skupaj ustvarjajo družbo, ki namesto ljudi na prvo mesto postavlja profit.
Čas, ko so si politiki zatisnili oči in upali, da kriza čim prej mine, je konec. Izhod ni blizu, zato bo treba premisliti, kaj lahko z omejeno količino denarja naredimo in kaj so prioritete: ljudje ali banke. Zdi se, da so se politiki odločili za slednje.
naj se kar igrajo kar bodo skuhali bodo tudi pojedli nebo pa okusno
Boste videl , kako bo Prekmurec reševal svoje Prekmurske crkotine, ki v SLO ne pomenijo absolutno nič !