Dvajset let samostojnosti. Čas, ko naj bi se poenotili nikoli poenoteni, se proslave udeležili levo-desno-sredinsko-rdeče-črno-zeleno-rumeni in sploh vsi, ki so zaslužni za to, da državo Slovenijo sploh imamo, ter tisti, ki smo jim za to hvaležni.
A nekajurni spravni fototermin ob okroglih obletnicah ni nikakršen dosežek. Fasciniralo bi me šele, ko bi diametralno nasprotovanje drug drugemu premostili v vsakdanjiku.
Zakaj? Ker sem pred 20 leti, tako rekoč na prvo slovensko jesen, šla šele v prvi razred osnovne šole. Beri: nimam pojma, kaj se je dobrega ali slabega dogajalo v Jugoslaviji, ker se komaj spomnim siren in pobega v zaklonišče leta 1991.
Ne, Crvena jabuka mi ne zbudijo “jugonostalgije”, poslušam jih, ker mi je njihova glasba všeč, in ne, napis Naš Tito mi ne pomeni niti Golega otoka niti bratstva in enotnosti. O stvareh pred svojim časom lahko berem, poslušam, študiram, si ustvarim mnenje, ne morejo pa vplivati na moje čustveno dojemanje političnih strank in njihovih liderjev. Kar bi težko trdili zanje.
Janez Janša Boruta Pahorja v prihodnosti vabi v koalicijo, a jo ta zavrača. Prvi pravi, da je Pahor ideološko zadrt. Stranke leporečijo, da ljudi preteklost ne zanima, a hkrati Zares maha z arhivi o trgovini z orožjem, SDS pa predsedniku države očita, da laže o tajnih operacijah v preteklosti.
Politiki, vsaj po 20 letih spoznajte, da nas ni malo, ki nas zanima, kako kakovosten bo izobraževalni sistem, kakšni pogoji za gospodarstvo, kako napredno zdravstvo in ne, kako blizu ste si ideološko.
