Če bi politiki pogosteje preverjali zaupanje, bi jih ljudstvo verjetno poslalo na kolektivca.
Nik Rovan
Državni zbor in vlada se po zaupanju med ljudmi uvrščata nekam na dno. Kar se ob prigodah s čudežno izginulimi podpisi za referendum, pospremljenimi s hkratno zavrnitvijo poslanskih podpisov, ker so bili skenirani, ne zdi več nič čudnega. Ne bomo se spuščali v razpravo, koliko nezgod se lahko zgodi eni pobudi za referendum. Pomembneje je opozoriti na odnos oblastnikov. Ko so sindikati začeli opozarjati, da so oddali več podpisov, kot jih je bilo na koncu preštetih, so bili ošteti, ker so na napake opozarjali. Ko so kljub temu vztrajali, pa poslušamo, da je vse v redu, ker so napako odkrili. In da bodo popravili mehanizem, ki jo je omogočil. Kaj drugega je torej lahko nauk ljudem, kot da politiki ne morejo zaupati?
Kultura. Ni ključno, kdo je napako zakrivil. Zgolj to, da se je zgodila, odpira vprašanje objektivne krivde. Seveda je treba sistem spremeniti. A politična higiena bi narekovala, da bi odgovorni odstop vsaj ponudili, pa čeprav zgolj simbolno. Presežek bi bil, če bi kdaj kdo za napako dejansko odstopil. A tako daleč očitno nismo. Za zdaj politiki svojo službo razumejo kot položaj lastne moči, ne pa kot mesta, kjer so za in zaradi ljudi. Njihova legitimnost se ne potrjuje le vsaka štiri leta. Na testu demokracije padejo vsakič, ko sprejemajo odločitve, ki so v nasprotju z interesi ljudi. A morda ni nenavadno, da se oklepajo oblasti. Če bi se pogosteje izpostavljali preverjanju zaupanja, bi jih ljudstvo verjetno poslalo na kolektivni dopust. Ne le njih, temveč tudi vse druge – tiste, ki so bili in ki še bodo.