Miro Cerarju gre priznati, da je svoje ljudi dokaj dobro discipliniral, saj so bila imena kandidatov njegove stranke skoraj vse do zadnjega skrivnost. Kaj točno se je dogajalo in zakaj minister za notranje zadeve ne bo Bojan Dobovšek, kot kaže tudi ne bo znano. Od Bojana Dobovška smo si obetali veliko, prav tako si je ministrsko mesto obetal Dobovšek. Svojo kandidaturo pa je zaključil z izjavo, da ne želi biti minister za vsako ceno, verjetno torej za ceno, ki jo imata v stranki Erik Kopač in Aleksandar Kešeljevič. Stranka ju je podprla in njuno delo v času, ko sta bila nadzornika podjetja Infond Holding 3, razglasila za zakonito. Vprašanje je, ali se s tem strinja tudi Dobovšek. Pojasnilo Cerarja po današnjem podpisu koalicijske pogodbe, da Dobovška bolj potrebujejo v državnem zboru kot na ministrskem mestu, nekako ni bilo prepričljivo.
Če je Cerar zgodbo z Dobovškom v stranki zaključil pa kot kaže ni zaključena zgodba s komisarko Alenko Bratušek. Erjavec, v nasprotju s tem kar pravi poslovnik o delu vlade, meni, da je sklep o potrditvi komisarske ekipe z nezakonit. Glasen in oster je bil ob kandidaturi Bratuškove tudi Dejan Židan, ki je od Cerarja zahteval, da naj Bruslju sporoči, da „tako to ne gre“, skratka, da Juncker ne more imenovati Bratuškove, če ta v Sloveniji nima nobene podpore. Vprašanje je torej, ali bosta Erjavec in Židan od Cerarja, ki pravi, „bomo videli“, zahtevala, da ukrepa. Kako jima bo razložil, da zelo težko ukrepa za nazaj, torej za takrat, ko sta sama potrdila seznam predlaganih komisarjev, na katerem je bila tudi Alenka Bratušek, je težko ugibati. Lahko pa, da bo začetek koalicijskega sodelovanja precej težak.
