Včeraj smo obeležili dan duševnega zdravja. V Sloveniji se na področju duševnega zdravja soočamo z velikimi potrebami po dopolnitvi mrež zdravstvenih in socialnih služb, s pomanjkanjem kadra na področju duševnega zdravja ter z neenakomerno dostopnostjo do različnih virov pomoči za prebivalce nekaterih regij.
Ja, vem, komu mar, trenutno imamo druge prioritete, druge težave. Trenutno se menda najbolj aktivno ukvarjamo z informacijo, kolikšni je včerajšnji prirast potrjenih primerov covida-19; a ne zato, ker bi nas skrbelo za te ljudi, za ljudi, ki predstavljajo njihove stike, s tem, kam jih bomo dali, če se njihovo stanje hudo zaplete, bolj nas skrbi - tako se vsaj zdi - kdaj nas bodo spet omejili do te točke, da bo pot v drugo občino predstavljala kršitev.
Ampak kaj storimo za to, da bi preprečili dodatno omejevanje? Kolega Janez Zalaznik je že pred dnevi izpostavil primere, pri katerih bi si - oprostite - zastavili povsem relevatno vprašanje, ali si ljudje res sami ne želimo dodatnih ukrepov.
Če ste pozorni na okolico, boste gotovo tudi sami opazili takšne primere. Osebno sem bila pred dnevi na dveh uradnih dogodkih v zaprtem prostoru na javnem mestu; prvega se je udeleževalo kakih dvajset ljudi, drugega natanko 13. V drugem primeru smo imeli maske na obrazih vsi, v prvem velika večina. A (!) le do uradnega konca dogodka. Ko so bile izrečene besede 'hvala za udeležbo', so udeleženci tako prvega kot drugega dogodka - vsaj večina - maske odstranili. Še vedno smo bili v istem zaprtem prostoru ...
Od prvega dogodka je minilo tri tedne, od drugega deset dni. Med tem časom se je situacija glede okužb močno poslabšala, vsak dan - se zdi - z večjo tesnobo pričakujemo objavo rezultatov glede novih okužb in pri tem škilimo na seznam ukrepov, ki jih je napovedala vlada glede na naraščanje okužb.
Vse več je zapisov, komentarjev, vprašanj, kdo je kriv, kdo je odgovoren. V naši družbi pač radi kažemo s prstom krivde.
Če si zastavite sami to vprašanje - ste res storili vse, kar je bilo priporočeno? Jaz nisem, priznam. Do neke mere sem omejila krog ljudi, s katerimi se družim, navadila sem se kihati v komolec, roke si umivam in po potrebi razkužujem, mini razkužilo imam v torbici, trudim se, da se z rokami ne bi dotikala obraza, ostala sem doma, ko se mi je pojavila vročina, nizka, a vseeno vročina, ko sem se pred meseci vrnila s potovanja (na začetku epidemije pri nas), sem se disciplinirano samoizolirala za 14 dni in se nato še testirala, od takrat naprej se res trudim za krepitev imunskega sistema. Oboleli skoraj sosed in njegova izkušnja s covidom, ki ga je - fit človeka - popolnoma oslabela in mu vzela devet kilogramov, mi je dala misliti.
Ne vem pa, če sem res dosledno menjala masko, ne dam roke v ogenj, če sem si vedno razkužila prst, ko sem pritisnila na tipko dvigala ali ko sem prišla s trgovine, kjer sem uporabljala voziček, nisem si še enkrat razkužila rok, ko sem šla v avto, šla sem tudi na kakšno kavo in ja, se pri tem tudi objela s kom, ki ga nisem videla že dolgo časa, tudi svoje prostočasne plesne dejavnosti nisem povsem opustila. Z majhno skupino ljudi, ki jim povsem zaupam.
K sreči nihče izmed mojega kroga bližnjih ni zbolel, ampak če se že sprašujemo, razpravljamo, kdo je kriv, lahko priznam, da se osebno nisem čisto do zadnje črke držala priporočil. Mea culpa. Ni mi težko priznati, skupaj z obljubo, da se bom - v izogib širjenju virusa in dodatnih omejevanj - bolj potrudila. Pa četudi se mi nekateri ukrepi osebno zdijo povsem pretirani in skregani s kmečko pametjo.
Prevzemam, skratka, svoj del odgovornosti. Ne podpišem pa, da smo za nastalo situacijo krivi le mali državljani. Vsak naj pomete pred svojim pragom! Ker namreč, fantje, dragi pristojni na položajih, ki odrejate, kako se bomo soočali z novonastalo situacijo - ste vi storili vse? Ste se in ali ste nas pripravili na to, kar gledamo danes? Ne želim izpostavljati epidemiologov in ljudi stroke, zdravnikov. Ne bom pozabila besed enega izmed slednjih, ki je spomladi izpostavil, da ne bi bil rad v situaciji, ko bo moral izbirati, koga priklopiti na respirator in koga ne. Denimo Janeza Barbiča (moj oče), ki je star 82 let, ali Janeza Novaka, ki je nekaj let mlajši ...
Zdravstvo, stroka je opozarjala, kje je največja rak rana, kje smo najbolj ranljivi, kje ne da lahko pokleknemo, pač pa smo že zdaj na kolenih. So bili (res) slišani? Občutek imam, da se v teh pol leta v tej državi veliko bolj ukvarjamo s kadrovanjem, z reševanjem nekih situacij v nekih strankah, s tem, kako bi lahko elegantno tega in tega umaknili ter nastavili nekoga bolj poslušnega, takšnega, ki bi po potrebi znal umakniti svoj pogled in upogniti hrbtenico ali pa takšnega, ki bi bil "naš".
Ja, vrag je odnesel šalo, se strinjam. Groza me je ob pomisli, kaj sledi, ampak dajmo, no, pomesti pred svojim pragom in postoriti svoj del. Vsi.
barbara.barbic@zurnal24.si
Pa ste se ti oziroma tvoji kolegi kdaj vprašali, kakšno natančnost imajo ti veleopevani testi? Zakaj ne? Je kdo od novinarjev zahteval papirje in protokol? In zakaj ne? Se je kdo od novinarjev vprašal, zakaj je toliko apsotimatskih obolenj? In zakaj ne?