Težko danes rečem, kako se bom počutila, ko bom morebiti enkrat v prihodnosti nekajmesečnega otroka pustila v naročju očeta in se odpravila v službo. Verjetno mi bo težko. Ampak želim si, da se bom tako kot otrokov oče kot mama še vedno lahko vrnila v službo. Torej da bo ta počakala name vse mesece, ki jih bom posvetila dojenčku.
Delodajalci. Ni izključeno, da ni za ukrepom ministrstva skrita namera skrajševanja starševskega dopusta. Nadomestilo za to obdobje so že oklestili na 90 odstotkov plače, pa še to je navzgor omejeno (prispevki, ki jih plačujemo, pa seveda ne). Vendar pa moramo premakniti vsaj en kamen, da se ne bomo več prebijali čez komentarje, v katerih bodoči očetje pravijo, da delodajalci njihove odsotnosti ne bi razumeli in sprejeli ter kako bi si jo le lahko kot samostojni podjetniki privoščili. Mame imajo že danes vse te težave in niso redke, ki po vrnitvi s starševskega dopusta ostanejo brez službe ali jih že pred tem kot mlajših žensk niti ne zaposlijo. Da o vprašanjih in predpostavkah delodajalcev o načrtovanju nosečnosti sploh ne govorim. Končno se strinjam z nasprotniki družinskega zakonika, da otroci potrebujejo mamo in očeta, lepo pa bi bilo, da bi se s tem strinjali tudi delodajalci in razumeli, da so vsi njihovi delavci pogosto tudi starši. Pričakujem, da bo ureditev prinesla več enakopravnosti. Kategoriji nezaposlenih starejših ljudi in mladih žensk bi se lahko v nasprotnem primeru pridružili mladi moški, vsi pa se bomo, preden bomo delali otroke, posvetovali z delodajalci.
Za besedo enakost se skriva varčevanje
O tem, kako država klesti pravice z ukrepi, ki imajo oznako boja za enakost in enakopravnost.
Za uvod: sem oče dveh otrok, ob rojstvu obeh sem izkoristil 15 dni plačanega in 75 dni neplačanega očetovskega dopusta. Ko zbolita, si s partnerico bolniški dopust za njuno nego deliva približno na polovico – dedki in babice žal živijo sto in nekaj kilometrov stran. Ne nazadnje, ko gre za zagovarjanje enakopravnosti, takšne ali drugačne, bom vedno med glasnejšimi. Toda. Skeptičen sem glede odločitev države, ko me želi o smiselnosti nekega ukrepa prepričati z argumentom, češ, ta rešitev je za vas boljša od trenutne. Zakaj se o najprimernejšem načinu nege otroka ne bi smela dogovoriti partnerja? Zakonodaja pač že zdaj omogoča, da od otrokovega tretjega meseca zanj skrbi oče.
Pod črto. Naj se sliši še tako za lase privlečeno, gre preprosto za to, da država krči nabor pravic, ki so jih pribojevale generacije pred nami, in to zapakira v paket z oznako enakopravnost. Vlada želi ukrep sprejeti, ker ve, da precejšen del očetov tistega meseca dopusta ne bo izkoristil. In ker ga mati ne bo smela izkoristiti, bo propadel, zdravstvena blagajna pa bo privarčevala. Kar petina očetov ni izkoristila niti 15 dni plačanega očetovskega dopusta. Odstotek tistih, ki bodo ostali doma en mesec, bo gotovo še manjši. In čeprav se bodo za to odločili, se bo v večini primerov morala k novopečenim staršem priseliti očetova tašča ali mama, ki bo dojenčku kuhala brokoli in korenček ter delala kašice. Jaz sem to počel z veseljem. Kolegov prijatelj pa denimo meni, da otrok do drugega leta očeta sploh ne potrebuje. Morda sem prekritičen, a zdi se mi, da je statistika bolj naklonjena zadnjim.
