Ko nekdo zahteva socialni dialog z državo, je zame javni uslužbenec.
Absurdno je ob tem seveda to, da so plače v energetiki najvišje v državi. Gre torej za izsiljevanje, ki smo ga od sindikatov v energetiki vajeni. Blok 6, ki potaplja slovensko energetiko, ni ekonomski, ampak je sindikalen projekt. Odkar pomnim, rudarji v Velenju "tržno" ceno lignita določajo tako, da seštejejo stroške in jih delijo s povprečno nakopanimi tonami lignita. Če trg tega ne prenese, stavkajo. Ko nadzorni svet odstavi direktorja, ki je zakuhal vso to godljo in ima v sefu tri milijone evrov, sindikati stavkajo. Ko jim kdo samo omeni zaostrene razmere na trgu, sindikati stavkajo. V naprej, seveda, ne takrat, ko bi jih realnost kakorkoli že udarila po glavi. Tokrat so denimo grozili s stavko zaradi negotovosti. Norišnica ... Zaradi istega razloga bi lahko stavkali še upokojenci.
Pri nas se vsak, ki ima kakršnokoli vez z državo, obnaša kot javni uslužbenec in nekaj zahteva od države. Najhuje pa je, da na to igro pade vsaka vladajoča politika. Povozi tržna načela in sklepa sporazume zaradi ljubega miru in svojega političnega obraza. Vsakič nas to stane nekaj milijonov evrov. Že deset let poslušam o previsokih stroških v energetiki, v HSE pa so v najhujših letih krize število zaposlenih znižali za slab odstotek. Da ne govorim o nakupih poslovnih stavb, službenih avtomobilov in opreme, ki je nihče ne uporablja. Tako se dela, ker se lahko. Ker sindikati vodijo podjetja in ker so eni lumpi za vzor drugim lumpom.
