Mlad par s povprečnima plačama si lahko kupi stanovanje. Ampak takih skoraj ni.
Izgubljena generacija. “Imam faks in nadpovprečno plačo, dekle ima faks in je ostalo brez službe, pa ne moreva kupiti ničesar. Moja starša, šofer in tajnica, sta začela iz nič in si brez pomoči staršev sezidala hišo,” mi je zadnjič dejal prijatelj. Izgubljena generacija težko preživi in ima občutek, da si v življenju ne bo mogla ničesar ustvariti. Ne zato, ker bi bila nesposobna, ampak ker se je rodila 50 let prepozno. Razmere so zdaj bistveno drugačne.
V združenju upokojencev se pa še hvalijo, kako upokojenci s svojimi bornimi pokojninami pomagajo celo svojim vnukom. Ne vprašajo pa se, kaj je narobe s sistemom, da njihovi 30 let stari vnuki ne morejo dobiti službe in iti na svoje ter zakaj mladi ne pomagajo starejšim, ampak je obratno.
Komentar se nanša na članek Brez pomoči staršev bolj žalost.
Že deset let trdim da je pri stanovanjski politiki vse narobe. Številke so nore. Najprej so problem cene zemljišč. ker omogočajo nenormalne zaslužke posameznikom, ki pridejo oziroma so prišli "mufte" do astronomskih količin neobdavčenegta denarja. Kdo bi se učil ali… ...prikaži več delal, če je lahko fotrovo njivo prodal za 200.000 EUR in tudi veliko veliko več. V Ljubljani so bile bivše njive prodane za milijonske številke, od katerih je imel največ nemški MB in BMW, pa kakšen FERETI itd, najmanj pa država. Nato so se zidale cene, ki jih že dvajset let ne prenese nobena zdrava pamet, ki bi bila vezana na urno postavko zaposlenega. Ampak to je "zgodovina".Trdim da je rešitev razprodaja vseh teh prepotratnih stanovanj, ki jih nihče več noče za te cene in pa takoj omogočiti občinam, da uredijo območja za mlade družine, z objekti velikimi do 50 m2,na parcelah 200 do 250m2 ki bi bili na razpolago za cca 50.000 EUR. To so številke ki jih prenesejo naše plače in bi mladim omogočili osamosvojitev, tudi