Ankete za ljubljanske županske volitve kažejo na drugi krog, kjer bo, kot kaže, štel vsak glas. Se dogovarjate oziroma računate na podporo katerega od kandidatov?
Kandidiram, ker imam Ljubljano rad in ker sem prepričan, da je bilo 20 let županovanja gospoda Jankovića dovolj in da Ljubljana potrebuje novega župana. Zelo me veseli, da imam že v prvem krogu tako visoko podporo, da kaže na drugi krog in da bo v drugem krogu, sodeč po anketah, tekma z obstoječim županom praktično izenačena.
Kar zadevase tiče podpore za drugi krog, se bomo dogovarjali, ko bo do njega prišlo. Trenutno smo v tekmi vsi in prav je, da imajo ljudje v Ljubljani končno možnost izbire. Vemo, da je zadnjih 20 let sedanji župan zmagoval že v prvem krogu, tokrat pa je prav, da imajo ljudje možnost izbire v prvem krogu, po tem se pa zares pomeriva v drugem krogu.
Koga menite, da bo v drugem krogu podprla Svoboda, gospoda Jankovića ali vas?
Jaz upam, da mene.
Kako se boste, če postanete župan, soočali z interesi tistih, ki so bili zadnjih 20 let v krogu okoli župana Jankovića?
Mislim, da bo to najtežja preizkušnja, ki me čaka. 20 let je za vsako oblast obdobje, v katerem se okrog nje nakopičijo interesi. In v Ljubljani ni nič drugače. Številni ljudje, ki sodelujejo z občino, so določenega načina dela navajeni in bodo stežka sprejeli, da se ponovno dela transparentno in da ne bomo dopuščali nikakršnih vrivanj zasebnih interesov pred javni interes. Strogo bomo postavili javni interes v občini na prvo mesto. Težava palahko bo, kot smo videli že ob mojem vstopu v tekmo, da znajo biti tisti, ki se sprememb bojijo, zelo grobi, zato bom zelo verjetno deležen takšnih in drugačnih javnih diskreditacij.
Kdo stoji za obtožbami, ki jih na vaš račun spremljamo v zadnjih tednih, ali veste?
Lahko sklepam, ampak brez dokazov na nikogar ne bom kazal s prstom.
A boste preverjali navedbe o 10-odstotnih provizijah? Lahko zagotovite, da bodo očitki preiskani?
Vzpostavili bomo zelo jasno pravilo, da ni nobenega vrivanja zasebnih interesov pred javnega. Pri spornih poslih bomo seveda opravljali revizije. Naj omenim enega, nakup zemljišč v Podutiku. Ne vemo, ali bo tam nordijski center ali bodo proge za športno kolesarjenje. Občina zelo dvoumno odgovarja, najprej je rekla eno, nato drugo. Iz odgovorov, ki jih dajejo, dobivam občutek, da je bil cilj nakup zemljišč, kaj se bo s temi zemljišči počelo pa se bo ugotavljalo kasneje. Če je v interesu ta nakup zemljišč in je z zemljišči povezana tudi družina obstoječega župana, potem je s tem poslom, vrednim dva milijona evrov, marsikaj narobe. Kjer bomo zaznali take stvari, bomo seveda opravili revizije.
Kaj boste, če postanete župan, vi naredili s tem zemljiščem?
Lahko povem, da na tem zemljišču zagotovo ne bomo gradili več deset milijonov vrednega pokritega smučišča, ker Ljubljana tega ne potrebuje. Prioritete so povsem drugje. Potrebujemo dostopna stanovanja, tekoč promet, soseske so potrebne obnove. Poiskati je treba rešitve za kadrovske manke v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi, ki povzročajo nedostopnost in dolge čakalne vrste.
Kako boste odgovorili na kadrovske manke v zdravstvu? Ogromno ljudi v Ljubljani je brez osebnega zdravnika.
Ja, 30 tisoč Ljubljančanov je brez osebnega zdravnika in po mojih informacijah se je ta številka v zadnjih petih letih podvojila, prej je bila 15 tisoč. Tudi sam sem bil nekaj časa med občani brez zdravnika, ker je v zdravstvenem domu Metelkova v kratkem času pet mojih osebnih zdravnikov to institucijo zapustilo. Pet zaporedoma. In težava, ki jo vidim jaz, je najprej v upravljanju te ustanove. Ko sem bil letos tam na sistematskem pregledu, mi je kakšna polovica osebja, s katerim sem imel stik, potožila glede odnosov v zdravstvenem domu. Iz ustanov, kjer so odnosi slabi, ljudje bežijo. Mislim, da to ve tudi gospod Janković sam, čeprav je zelo dolgo branil direktorico zdravstvenega doma, jo je tik pred volilno kampanjo s tega mesta umaknil, ker je bila prelahka tarča za kritike. Drugi del problema pa so kadrovska stanovanja. S prijateljico, ki dela v zdravstvenem domu Domžale, sem govoril o tem, zakaj se ni odločila in prišla delat v Ljubljano. Rekla je čisto preprosto: "Če bi mi Mestna občina Ljubljana zmogla ob službi ponuditi dostopno stanovanje, ne pa stanovanja, za katerega bi plačala praktično tričetrt plače, bi me vsekakor zanimalo delo v Ljubljani." Občina odgovarja, da kadrovska stanovanja imajo, ampak ta program je bil uveden prepozno in v bistveno premajhnemu obsegu glede na razsežnost težave, ki jo imamo. Če strnem, najprej je treba poskrbeti za boljšo organizacijo odnosov v zdravstvenem domu, kot drugo, je treba nasloviti deficitarna področja, kot so osebni zdravniki, pediatri, ginekologi in drugi zdravniki, tako da občina tistim, ki so se pripravljeni zaposliti v Ljubljani, ob službah ponuditi in zagotovi tudi kadrovska stanovanja.
Torej bi šli v smer, da bi zdravnikom ponudili dostopna stanovanja in bi jih s tem nekako pritegnili. Koliko je takih stanovanj, imate kakšno oceno?
To je odvisno od tega, koliko nam jih bo uspelo zgraditi. Tukaj nastane naslednji problem. V zadnjih 20-ih letih je bilo povprečno na leto zgrajenih 75 javnih najemnih stanovanj. To je bistveno premalo. Cilj je pripraviti zemljišča za gradnjo celih novih sosesk. Eno je v Stanežičah, drugo je na območju nekdanje vojašnice v Šentvidu, tretje v Bizoviku, četrto na Cesti dveh cesarjev. Tam bomo k sodelovanju povabili javne stanovanjske sklade, ki so zdaj končno tudi podkrepljeni z javnim denarjem. Kot veste, smo v naši vladi sprejeli zakon, ki je ustanovil posojilni sklad v SID banki, kjer si lahko javni stanovanjski skladi po enoodstotni obrestni meri izposojajo denar na dolgi rok, hkrati pa se v sklad vsako leto iz proračuna plasira sto milijonov evrov. To je srčika mehanizma, ki smo ga vzpostavili. Zdaj je žogica v rokah mestne občine, da izkoristi ta mehanizem skupaj z evropskimi sredstvi, ki so na voljo. Tudi Evropska unija namreč vzpostavlja svojo stanovanjsko politiko. Hkrati bomo povabili zasebne izvajalce pod reguliranimi pogoji, saj hočemo, da nastanejo mešane soseske. Se pravi soseske, kjer bo del stanovanj za prodajo, del jih bo za najem, del jih bo za javni najem, del bo socialnih in del kadrovskih. To je srednjeročna rešitev.
Če pa se pogovarjamo, kje kadrovska stanovanja dobiti prej, 11 tisoč je praznih, tako, da bomo v prvem letu mandata ustanovili javno najemno službo, preko katere bomo skušali aktivirati ta stanovanja in jih del uporabljati kot kadrovska stanovanja za potrebe občine.
Večkrat ste v intervjujih omenjali primere iz Amsterdama iz nekaterih drugih mest, kjer se v bistvu tako, da ljudje, ki imajo prazna stanovanja, plačajo višje davke, če prav razumem.
Uvedli so zelo različne ukrepe. V Amsterdamu in v Kopenhagnu ne smeš imeti praznega stanovanja. Tam obstaja javni register praznih stanovanj, v katerega moraš stanovanje vpisati, sicer si deležen kazni. Ko je stanovanje vpisano v register praznih stanovanj, mora lastnik poiskati najemnika, sicer ga, recimo v Amsterdamu, poišče kar občina. V Parizu imajo davek na prazna stanovanja. Tam plačaš prvo leto 17 odstotkov davka od najemnine, po katerikršni bi lahko to stanovanje oddajal. Se pravi, če mesto določi, da bi se stanovanje lahko oddajalo za tisoč evrov, je prvo leto 170 evrov davka na mesec. V naslednjem letu pa se ta davek podvoji na 340 evrov. Tako v Amsterdamu ustvarjajo pritisk, da je praznih stanovanj v mestu čim manj. V Sloveniji takšnih ukrepov ni, kar rezultira v tem, da je po statističniho podatkih v Ljubljani praznih celo 20 tisoč stanovanj. Se pravi, če gledamo statistiko, pridemo do bistveno višjih številk, kot če upoštevamo zgolj stanovanja, ki ne porabljajo elektrike. Takšnih je 11.000.
Meni pa se zdi obstoječe stanje, kjer cele generacije ne morejo dostopati do stanovanj, naravnost neustavno. Jaz sem prišel v Ljubljano pred 20 leti in sem tudi sam otrok stanovanjske krize. Prvih nekaj let sem najemal stanovanja, leta 2020 sem si stanovanje končno kupil. Takrat sem si lahko s poslansko plačo in kreditom za približno tisoč sto evrov za 20 let, privoščil lepo 67 kvadratov veliko stanovanje na robu centra. Če danesgledam, koliko bi tako stanovanje stalo na trgu, ugotavljam, da za tako stanovanje nisem več kreditno sposoben. S svojo poslansko plačo bi lahko ob takšnem znesku kredita dobil kvečjemu nekje 30 do 35 kvadratnih metrovov veliko stanovanje. In potem se sprašujem, če ne bomo ukrepali, komu bomo v Ljubljani sploh še odpirali vrata? Kam naj se vselijo vsi mladi, ki v Ljubljani odraščajo, pa bi se radi osamosvojili? Kam naj se vselijo vsi, ki sem pridejo študirat, pa bi si radi v Ljubljani ustvarili življenje? In če ne bomo uspeli vzpostaviti drugačne politike v mestu, ki bo omogočala ljudem, da si tukaj gradijo življenje, potem Ljubljana čez deset ali 20 let ne bo super mesto, ampak bo njegovo nasprotje.
Kaj boste rešili, če omejite oddajo AirBnb-jev?
To je eden od ukrepov proti vrtoglavi rasti cen stanovanj. Če lahko stanovanje spremeniš v apartma in ga oddajaš po 150 ali, 200 evrov na dan, lahko to lastniku prinese med tri in šest tisoč evri prihodkov na mesec. V Ljubljani se 20 odstotkov fonda najemnih stanovanj oddaja preko AirBnb, donosi pa so izjemni, letno ustvarijo nekje med 150 in 200 milijonov evrov prihodkov. To je seveda mamljivo a tudi za vse druge lastnike in jih spodbuja, da naredijo enako. Zato vidimo, da se stari center praktično prazni.
Prej smo imeli pogovor z eno od nevladnih organizacij, kjer nam je malo starejša direktorica, ki se ukvarja z javnim prostorom, nekoliko nostalgično povedala, da se spomni starega mestnega jedra, ki je bilo polno študentov, ki so tam živeli. Če gremo danes v staro mestno jedro, vidimo, da se je spremenilo v neke vrste Benetke. Tam so samo še turisti, prodajalne spominkov, drage restavracije in pa bari, kjer se primeš za denarnico, preden se usedeš. Na ta način smo najlepše dele mesta v bistvu prodali. To ploščo je treba obrniti. Če hočemo Ljubljančane, prebivalce mesta Ljubljana, postaviti na prvo mesto, bomo morali pri določenih stvareh postaviti jasne omejitve. In ena od teh je omejitev oddajanja prek AiBnbja.
Predstavljam si, da bodo ti lastniki stanovanja še vedno oddajali, najemnine pa so zelo visoke, zelo nedostopne mladim. Večina stanovanj se oddaja na črnem trgu. Kako lahko to regulirate?
To je treba regulirati. Nobena regulacija ne deluje tako, da jo zgolj znapišemo na papir, ampak mora za njo stati občinska služba. Na občini je treba organizirati nadzor trga nepremičnin in stanovanj. Občina danes pravi, da proti Airbnb-ju glede na sedanjo zakonodajo ni mogla ukrepati. To preprosto ne drži. Kdor oddaja stanovanje prek Airbnb-ja, mora imeti soglasje sosedov. Če bi skupaj z državo vzpostaviti kontrolo katera stanovanja se oddajajo in preverili, ali imajo lastniki soglasje za tako oddajanje, bi, verjemite, ugotovili, da ga velika večina nima.
Ampak teh kontrolorjev, inšpektorjev ni oziroma jih je premalo.
Ampak mestna občina Ljubljana je vendarle sistem, ki bi moral poskrbeti za regulacijo stanovanjskega trga. Ker je to povsem spustila iz rok, imamo vrtoglavo rast cen. Še enkrat poudarjam, v zadnjih petih letih je prišlo do 70-odstotnega povišanja cen stanovanj. To pomeni, da si srednji razred v Ljubljani ne more več organizirati življenja, če tu že nima lastniškega stanovanja.
Torej napovedujete strožje ukrepe tudi glede oddajanja stanovanj na črno?
Tako je. Na tem področju bomo vzpostavili red, ker absolutno nasprotujem temu, da Ljubljana postaja mesto, kjer si lahko stanovanje uredijo samo ljudje, ki s kovčki denarja prihajajo iz Cipra ali iz kakšne druge davčne oaze.
Ena vaših zelo odmevnih napovedi je brezplačni vrtec za vse otroke. O tem ste že veliko povedali, nisem pa zasledila tako odgovora, zakaj bi brezplačni vrtec zagotovili najbogatejšim. Saj ne mislim tistim nad 1.300, ampak v bistvu, zakaj bi ga zagotovili vsem?
Prvič, dohodkovni razredi so narejeni tako, da je najvišji pri 1300 evri. Trenutna politika naravnost kaznuje srednji razred. Ljudje se odločijo za otroke, kar je hvalevredno. Ko pa gre otrok gre v prvo izobraževalno institucijo, vrtec, morajo v Ljubljani plačati 400 evrov na mesec. To je nepravično, nefer in kontraproduktivno. Zato se zavzemam za brezplačen vrtec. Zelo mi je všeč, da so tudi na vladi ta poziv slišali. Nekaj tednov po tem, ko sem napovedal, da bomo v Ljubljani to naredili, je imelo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje konferenco v Portorožu, kjer so na vrh svojih prioritet postavili brezplačen vrtec. Zato verjamem, da bomo na tem področju stvari končno premaknili. Vrtec je izobraževalna institucija in mora biti tako kot šola, brezplačen.
Pa če obrnem vaše vprašanje, zakaj pa bi potem najbogatejši imeli brezplačno šolanje? Mislim, da ga morajo imeti zaradi tega, ker je prav, da sta tako vrtec kot šola prostor, kjer se srečajo otroci vseh različnih družbenih slojev. Drugače se ustvarja getoizacija, bodisi se elita umika v svoje ograjene soseske, javni vrtci pa postajajo izbira tistih, ki si česa boljšega ne morejo privoščiti. In oboje je enako nezdravo.
30 milijonov evrov bi stal ta ukrep. Verjetno z leti še več, zagotoviti je treba dolgoročno financiranje. Čemu bi se v občini odrekli na ta račun?
Trideset milijonov evrov je velik znesek in tak ukrep zahteva premišljeno, dolgoročno financiranje. Ampak občina načrtuje tudi projekte, ki niso potrebni. Samo garažna hiša pod tržnico naj bi stala 60 milijonov, nordijski stadion pa nekaj deset milijonov evrov. Iz načrtov za naslednja štiri leta smo umaknili tudi sežigalnico, ker smo se odločili, da bo prioriteta mesta boljša kakovost zraka. Sežigalnica bi, kot je povedal nadzorni odbor občine, bi stala med 200 in 300 milijonov evrov, odvisno od projekcij. V prihajajočem mandatu bo naš fokus še na soseskah, dostopnosti življenja v mestu, preurejanju prometa, zagotavljanju dostopnosti zdravstva in dolgotrajne oskrbe ter na stanovanjih. Pri drugih projektih, med katerimi sem jih prej naštel kar nekaj pa bomo ustvarili prihranke, s katerimi bomo te prioritete financirali.
Sežigalnico ste začasno umaknili, prednost dajete zagotovitvi čistejšega zraka. Na kak način?
Glavni onesnaževalec je promet. Po Ljubljani se vsak dan vozi 100 tisoč avtomobilov, še 100 tisoč pa jih pride v mesto. Ključno vprašanje je, kako v Ljubljani najprej izboljšati kolesarske poti in kolesarjenje narediti za prvo izbiro vseh nas, ki lahko kolesarimo. Razumem pa, da vsi ne morejo. V Ljubljani sem kolesar in to bom ostal tudi kot župan. Vedno sem zagovarjal princip, da moraš to, kar pričakuješ od drugih, najprej pokazati z lastnim zgledom. Drug ukrep je izboljšanje javnega prevoza. Ta izgublja potnike. V zadnjih desetih letih je izgubil 23 tisoč dnevnih potnikov, ker je prepočasen. Treba je vzpostaviti krožne linije, obuditi nočne linije in povečati pogostost voženj. Če se ob koncu pouka usedete na šestico, ki vozi po Dunajski, boste videli, da dostikrat ljudje ostanejo zunaj avtobusa, ker so avtobusi enostavno prepolni. Če izboljšamo javni prevoz, se bo zanj tudi več ljudi odločalo. Navsezadnje je treba je po vpadnicah zarisati rumene pasove, da bodo lahko cestni vlaki, ki jih občina že nabavlja, zares hitro vozili. Tako bomo tiste, ki se vozijo v Ljubljano prepričali, da parkirajo pred mestomin prestopijo na hiter prevoz. V srednjeročni perspektivi pa na teh trasah, torej vpadnicah, vidimo tramvaje.
K vsemu temu se bova še vrnila, ampak ostaniva še za trenutek pri sežigalnici in slabi kvaliteti zraka. Eden od razlogov za slab zrak so individualna kurišča. Ravno sežigalnica naj bi s toploto, ki bi jo ustvarjala, omogočila večim gospodinjstvom daljinsko ogrevanje.
Ja in ne. Največ individualnih kurišč v Ljubljanski kotlini je v okoliških krajih zunaj Mestne občine Ljubljana. V mestni občini jih je največ na področjih, kjer ni toplovoda, recimo v vaseh v četrtni skupnosti Sostro. Ljudem je treba s subvencijami pomagati, da namestijo toplotne črpalke, z okoliškimi občinami pa se dogovoriti, kaj lahko s skupnimi močmi naredimo za izboljšanje zraka v kotlini, ki si jo delimo. Konec koncev je od tega zraka odvisno zdravje ljudi.
Pa če greva zdaj na promet, lahko malo bolj pojasnite, kaj pomenijo cestni vlaki na vpadnicah, krožne, nočne linije?
Cestni vlaki so dolgi avtobusi, se pravi triprekatni, ki morajo voziti po rumenih pasovih in so namenjeni predvsem zelo hitremu potovanju po vpadnicah proti središču. V Ljubljani vidimo več možnosti za krožne linije, ena bije potekala po Aškerčevi, Roški in Njegoševi, mimo železniške postaje in potem nazaj po Tivolski. Tej krožni liniji bi lahko rekli mala obvoznica. Druge krožne linije morajo povezovati soseske, iz Bežigrada v Šiško je praviloma treba danes z avtobusom čez Bavarski dvor in potem mimo hotela Lev. Zakaj nimamo krožnega avtobusa, ki bi peljal po Topniški in Drenikovi? Zakaj se avtobus konec koncev ne bi peljal v bližini ljubljanske obvoznice, da bi se lahko tisti, ki tam blizu živijo hitro premikali okrog mesta? Z LPP-jem in s prometnimi strokovnjaki bomo vzpostavili krožne linije, ki so pri nas nujne.
Kaj lahko obljubite kolesarjem? Poudarjate, da morajo biti kolesarji ločeni od avtomobilov in od pešcev, marsikje v Ljubljani tega ni.
To je res problem. V načinu, kako so se preurejale Slovenska, Dalmatinova in Gosposvetska cesta, vidim veliko nerazumevanje kolesarjenja. Slovenska cesta sploh nima kolesarske poti. Tam naj bi bilo območje mešanega prometa, ampak jaz kot kolesar se sprašujem, kje naj se zdaj vozim. A naj se drenjam z avtobusi ali naj slalomiram med pešci? To je bilo zelo slabo premišljeno. Če pogledamo, kako so poti urejali v Amsterdamu, Kopenhagnu ali pa Parizu, so te vedno ločene od pešcev in avtomobilov, zato da lahko kolesarji res hitro vozijo. Kolo je tako hitra in učinkovita izbira, da se zanj odloči večina ljudi, ko se hoče premikati po mestu in je zmožna kolesariti. Zato bomo vzpostavili standarde za kolesarske poti morajo biti, pogledali najbolj problematične točke po mestu ter urejali sklenjene in povezane kolesarske poti. V resnici imam pa imam ta hip najslabši odgovor prav glede omenjenih cest. Težava je, da so te ceste na novo preurejene. Njihova ponovna preureditev bi veliko stala, zagotovo pa bo treba na teh cestah natančno določiti prostor za kolesarje in jih ločiti od pešcev in avtomobilov.
Ko sem spraševala med kolegi, kaj naj vas vprašam, so mi predlagali vprašanje: ali lahko zagotovite, da bo manj del na cestah oziroma da bodo ta dela potekala bolj smiselno in bo na cestah zaradi del manj zastojev?
Ceste se popravljajo zaradi obrabe. Obrabljajo se zaradi tega, ker je promet tako gost. Velik argument za kolesarske poti je, da potrebujejo veliko manj vzdrževanja, ker se veliko počasneje obrabljajo. In zame zelo smiselen argument za tramvaj kot srednjeročni projekt je, da tam, kjer vozijo avtobusi, se cesta vdira in nastajajo kolesnice in je treba to ves čas popravljati. Medtem ko tramvaj vozi po tračnicah in je potrebno bistveno manj vzdrževanja, ko je proga enkrat postavljena. Je pa do tega treba priti. Tako, da začeli bomo s tem, kar imamo. Ampak mislim, da je precej jasno s kakšno vizijo in kam želimo promet peljati.
Tramvaj bi bil zelo velik poseg, sploh če bi šli na tračnice ali govorimo o baterijskem tramvaju?
Baterijski tramvaj je to, čemur sem prej rekel cestni vlak. To je večji avtobus, v MOL zdaj prihaja prvi. To pozdravljamo. Na srednji rok pa bodo imeli ti avtobusi problem, ki bo imel ta problem, hitro uničujejo cesto, ker ki ves čas vozijo po isti trasi in so je zelo težki. Zato je to v redu začasna rešitev, ker vzpostavitve tramvaja prej kot v deseth letih si ne upam obljubljati. Tramvaj, ko bo vzpostavljen, pa mora biti na tirih.
Kakšen je načrt, je že znano, kje bi potekale tramvajske proge?
Za začetek potrebujemo tramvajski kKiž mora biti, se pravi proge po glavnih vpadnicah. Pri reurejanju vpadnice, bi rumene pasove začrtali po sredini cestišč, da bi tam pozneje uredili v tramvajsko progo. Začrtovanje rumenih pasov je neke vrste pripravljalna faza.
Prebivalci Ljubljane opozarjajo na problem drog oziroma uživanja drog na javnih mestih. Zakaj se ta problem tako zaostruje in kaj so rešitve?
Beseda, ki je v tej kampanji še nisem izrekel, pa bom danes, je gentrifikacija. Sedanji župan je s projekti preobražal dele mesta, med njimi tudi prostore, kot sta nekdanji Rog in Cukrarna. V teh razpadajočih prostorih so se prej, skriti očem javnosti, pogosto zadrževali uživalci drog. A ob renovacijah se niso vprašali, kaj bo z njimi. Zdaj so na cesti. To opozarjam predvsem zato, ker je občina ta del problema enostavno spregledala. Če bi razmišljali malo bolj, kako iz točke A v točko B, bi morali sočasno s tem vzpostavljati varne sobe, zavetišča, nastanitve, rehabilitacijske programe in tako naprej. Se pravi, prostore in programe, ki bi bili namenjeni brezdomcem uživalcem drog.Trenutno stanje pa je nedopustno.
Prej ste omenili, da bi bilo treba v Ljubljano vrniti Ljubljančanom in s tem v zvezi tudi omejiti število turistov. Na kak način bi omejili to?
Približno ena tretjina turistov prespi v nastanitvah, ki se oddajajo prek Airbnb-ja, od treh milijonov je tam milijon nočitev. Z regulacijo AirBnb-ja se tudi delež turistov najbrž nekoliko zmanjšuje. Dlje od tega ne bi šel, ker ne mislim, da je to potrebno. Center kot soseska je zdaj preveč komercializiran in namenjen predvsem storitvam za turiste. Zato je treba razmišljati, kako v ta prostor začeti vnašati vsebine, ki bodo namenjene predvsem meščanom. Zelo nam manjka prostorov za mlade in za druženje. Na center mesta je treba gledati kot javni prostor in se spraševati, čemu je namenjen in čemu bi bil lahko namenjen. Se pravi, kakšne vsebine lahko vanj pripeljemo.
Menite, da bi temu tudi sledila drugačna ponudba lokalov oziroma nižje cene v lokalih?
Na žalost ne verjamem, da se bodo te cene kdaj znižale. VerjamemMislim pa, da lahko upočasnjujemo rast cen. Turisti pridejo sem v povprečju za tri noči in ne gledajo na porabo. Dokler bo tako, ne bo nobenih zadržkov na strani ponudnikov, da bi cene še naprej zviševati. Treba je Ddelati je treba predvsem na kakovosti turistične ponudbe.
Ljubljanska mestna občina financira Ljubhospic. To je edini hospic v Sloveniji, sem se stekajo umirajoči iz cele Slovenije v Ljubljano. Ali ste razmišljali kaj o širitvi programov? Bi lahko zagotovili več?
Hospic poznam iz svojega prejšnjega dela. Kot minister, odgovoren za delo in socialo, sem se seveda srečeval tudi z njimi. Njihova dejavnost je izjemno plemenita. Želel bi si, da bi bila organizirana tudi po drugih krajih po Sloveniji, zlasti po mestnih občinah. V Ljubljani bomo ta program vsekakor odpirali in ga verjetno širili.
Kako boste v drugem krogu županskih volitev nagovorili desne volivce? Imate kakšno strategijo ali računate, da bodo ostali doma?
Če me poslušate, kaj govorim, v mojem programu ni nič takega, kar ne bi bilo tudi v interesu tudi desnim volivcem. Programsko in politično sem se kot kandidat za župana postavil široko. Govorim o koaliciji z meščani, govorim o temah, ki so splošne in v javno korist vseh Ljubljančank in Ljubljančanov. Med predvolilno kampanjo govorim tudi z desnimi volivci, ki mi povejo, da jih motijo zelo podobne stvari, od dragih stanovanj, stoječega prometa in pretirane turistifikacije mesta.Verjamem, da bodo v tem, kar govorimin kar predstavljam, prepoznali tudi svoj interes.
Boste ohranili dan odprtih vrat po vzoru gospoda Jankovića?
Jaz bom naredil nekaj drugega. Poskušal bom biti čim več po soseskah, ker si mesto zamišljamo kot mesto sosesk. Če to nekoliko ilustriram. V Parizu v zadnjih desetih letih govorijo o vzpostavljanjujo 15-minutnega mesta. Se pravi, mesta, notraj katerega so soseske, naselja, ki imajo vso pripadajočo infrastrukturo in ki je prebivalcem dosegljiva v 15-ih minutah: vrtec, šolo, zdravnika, lekarno, trgovino in tako naprej. Ljubljana je bila grajena kot takšno mesto. Nove Fužine so taka soseska, BS3 je taka soseska, Ruski car je taka soseska in tako naprej. Problem pa je, da je bila oblast zadnjih 20 let centralizirana. Iz ene pisarne se je odločalo, kaj se bo kje delalo. Mi pa hočemo, da se soseske vzpostavijo kot skupnosti in, da se tam skupaj s prebivalci pripravijo kratkoročni načrti, kaj je za popraviti, kje manjkajo klopce, peskovnik, ali parkirišča. Ob tem bi pripravili tudi in pa srednjeročnoa strategijo za razvoja soseske, kakšne vsebine bi lahko imeli. Nastavke za to že ustvarjajo nevladne organizacije. Izpostavil bi Prostorož, ki se ukvarja s takimi vsebinami. V sodelovanju občine s tistimi, ki so si na teh področjih že pridobili izkušnje, vidim velik potencial. Tako da je to moj odgovor: poskušal bom biti čim več med ljudmi in v soseskah ter skupaj z njimi delati na prihodnjem razvoju sosesk, v katerih živijo.
Pravite, da stvari, ki so utečene, ki dobro tečejo, ne želite spreminjati. Katere so te stvari?
Ja, pravijo, če ni pokvarjeno, ne popravljaj. Če pogledamo Ljubljano, vidimo, da je to v bistvu urejeno in precej varno mesto z bogato kulturno ponudbo. Te tri stvari bi mogoče najprej izpostavil. Ne pravim, da je na vseh treh področjih idealno. Hočem pa predvsem povedati,, da na občino ne bomo prišli na način, da bomo kar vse direktorje zamenjali, ne glede na to, kako delajo. Gledali bomo predvsem, kaj deluje dobro, menjali in popravljali pa tam, kjer stvari ne delujejo dobro.
Česa se osebno veselite, če boste postali župan? Prižiga lučk?
(smeh) Zelo me žalosti, v kaj se spreminja naša nacionalna politika. Veselim se predvsem možnosti za konstruktivno delo. V parlamentu je vsako leto hujše. V mestni politiki, kolikor sem jo uspel izkusiti med kampanjo pa vidim ogromno potenciala za konstruktivno delo. Tudi ko sem bil na ministrskem položaju, sem v resnici imel zelo konstruktivne odnose s socialnimi partnerji, z invalidskimi organizacijami, upokojenskimi organizacijami in tako naprej. In to delo me veseli. Mene pač veseli ustvarjanje. Zato se veselim predvsem tega, da bomo dobili priložnost, da skupaj ustvarimo nekaj lepega.
Če ne boste izvoljeni, boste ostali v državni politiki?
Potem ostanem v državni politiki, ja.
Imate primerjavo, kakšno plačo bi imeli kot župan, kakšno plačo kot poslanec?
Mislim, da bom kot župan imel skoraj tisočaka nižjo plačo kot če bi bil poslanec in mestni svetnik.
V Gradcu je županja, ki velik del svoje plače nameni dobrodelne namene, mislim, da 2300 evrov zadrži zase. Kaj vi mislite o tem?
Zelo plemenito. Z Elke naju druži, da oba delava za to, da bi bilo revščine med nami čim manj. Seveda bom tudi sam po svojih močeh pomagal prebivalcem, predvsem tistim v najšibkejših položajih.
