Slovenija
172 ogledov

"Možnost pritožbe je velikokrat izrabljena"

Drago Šketa
1/2
Žurnal24 main
Drago Šketa. V nekaterih zakonih luknje ostajajo, pravi šef mariborskega tožilstva in dodaja, da je zakonodaja preohlapna, tudi ko gre za zahteve po izločitvi dokazov.

Ali je naša zakonodaja – glede na to, da lahko po višini kazni velikokrat primerjamo hujši gospodarski kriminal, pri katerem se odtuji več milijonov evrov, in kakšna manjša kriminalna dejanja – primerna?
V teh primerih bi lahko rekli, da je zakonodajalec določene kazni predpisal prenizko. Ampak to je stvar zakonodajalca in državljanov, da v obliki svojih pobud prek iniciativ pritisnejo na državni zbor. Lahko se predlaga sprememba zakona v delu, v katerem je predpisana višina kazni. Tožilci na to nimamo vpliva, lahko pa dajemo sugestije. Zakonodaja na področju gospodarskega kriminala se zadnje čase veliko spreminja; zakonik je določena kazniva dejanja na novo definiral. Tožilci pri svojem delu opažamo, da je treba posamezna kazniva dejanja spremeniti. Eno izmed takšnih je zagotovo davčna zatajitev. V zakonodaji pa bi bilo treba spremeniti tudi določila zemljiškega dolga.


Kaj pa zaseg premoženja? Javnost spremlja odmevne procese, kjer so bile pridobljene protipravne koristi, vendar se protagonisti sodnih procesov še vedno vozijo v dragih avtomobilih in živijo v vilah.
O konkretnih primerih ne morem govoriti; ravno to naj bi urejal zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Vse to, kar vključuje avtomobile in premoženje, pri čemer se poskušajo osumljenci z različnimi instituti, kot je zemljiški dolg, izogniti roki pravice, ureja omenjeni zakon, ki je nastopil 15. maja 2012. Po tem so se ustanovile nekatere preiskovalne finančne skupine.

Preiskovanec mora v sodnem postopku ob obrnjenem dokaznem bremenu dokazati izvor premoženja, sicer se to lahko zaseže. Zahtevamo lahko tudi začasno zavarovanje. To smo v praksi videli pri nekaterih gradbenih baronih, s čimer se je preprečilo, da bi premoženje odtujili. Lahko pa povem, da je pri nas sodna praksa pri pranju denarja šibka. Ostajajo luknje v zakonih. Zakonodaja še vedno dopušča določene pravne manevre obrambi in obdolžencem. Večina večjih procesov temelji na izločitvi dokazov. Tu ima Slovenija strogo politiko, kar pomeni, da imajo sodišča in tožilci pri dokazovanju velike težave.


Je tako tudi v tujini?
V tujini imajo nekoliko bolj razgibano zakonodajo in sodno prakso, ki dopušča, da se določeni dokazi, ki se pri nas ne bi, sprejmejo kot zakoniti. Tako je tam tudi delo tožilcev veliko lažje. Določena pooblastila imajo na primer že policisti v predkazenskih postopkih, tukaj pa jih imamo šele tožilci. Avstrijski policisti so pooblaščeni za tajna opazovanja brez sodne odredbe za določen čas. Pri nas se tega nikakor ne more izvajati brez odredb tožilcev. Čez mejo se državnim organom bolj zaupa. Mogoče naše nezaupanje izvira iz preteklosti; kot da se bojimo, da bi imeli policijsko državo. V Sloveniji o večini zadev odločata preiskovalni sodnik in tožilec, kar podaljša postopke. Imamo pač visoke pravne in dokazne standarde. V tem smo v Evropi zagotovo na vrhu.


Ljudem je treba velikokrat pojasnjevati, da menedžerski prevzemi niso bili nezakoniti, zato zaradi prevzemov kot takih osumljencem ni mogoče soditi. Bi lahko to uredili kako drugače?
Zakonodaja o prevzemih je bila v Sloveniji dokaj pozno urejena, kar pomeni, da smo za časom. Določene prevzeme je dopuščala. Zakaj so bili nekateri segmenti izvzeti iz zakonodaje, ne vem. Smo pa bili tožilci tisti, ki smo na svojih plečih občutili te pomanjkljivosti. Dokazovanje nepravilnosti nam je oteženo. Sicer se zakoni dopolnjujejo, vendar so se nekateri izmuznili.

Menite, da bi bili obdolženi v zadevi Balkanski bojevnik obsojeni, če bi jih prijeli v Avstriji ali na Hrvaškem?

Zadeva še ni pravnomočna, zato je ne morem komentirati. 



Kdo določi prioritete? Ali je mogoče, da kakšna zadeva obleži v predalu?
Prioritete določi generalni državni tožilec s politiko pregona. V tem trenutku je poudarek na gospodarskem kriminalu, zato so se povečali tudi nekateri oddelki za pregon teh kaznivih dejanj. Glede domnevnih primerov v predalu je javnost velikokrat kritična. Vendar tega ni, ker obstajajo elektronske evidence in tožilci morajo reševati zadeve po vrstnem redu.


Zdi se, da imate tožilci zadnja leta več dela kot v preteklosti. Ali vas glede na obseg dela primanjkuje?
Kadrovsko smo podhranjeni, o tem ni debate. Kako se bo to reševalo, zanima tudi nas. Zgovoren je podatek, da na leto na našem tožilstvu obravnavamo pet tisoč zadev, tožilcev pa je 25. Lahko vam je torej jasno, da smo preobremenjeni. Kje je še vse preostalo delo. Obremenitve se povečujejo, število zaposlenih pa ostaja enako. Da ne govorim o tem, da narašča gospodarski kriminal, kar pomeni še več dela.

Kako pogosto vi in vaši sodelavci prejmete grožnjo ali ponudbo podkupnine? Kdaj ste jo zadnjič?
Glede podkupnin ne vem za noben primer. Odklanjamo kakršnakoli darila. Se pa spomnim, da so našim tožilcem že grozili. Dobili smo grožnje, da se bo vse tožilce pobilo in podobno. To je bilo po navadi zaradi neuspešnega izida kazenskih postopkov. Še večje je število žalitev. Tožilec v tem primeru poda predlog za kazenski pregon storilcev.

Koliko možnosti pritožb ima nekdo v kazenskem postopku? Na kaj vse se lahko pritoži?
Včasih se zdi, da obdolženci institut pritožbe izrabljajo. To je zaradi pravnega varstva. Tako je pač urejeno. Tega je res veliko, in zato se lahko procesi vlečejo in vlečejo. Obramba ravno s pritožbami velikokrat taktizira.

V zadnjem času je nekaj obdolžencev v odmevnih procesih priznalo krivdo in se tako pogodilo za nižjo kazen. Mislite, da bo tega v prihodnosti še več?
Opažamo tudi več priznanj krivde na predobravnavnih narokih na sodiščih. Nekaj je tudi sporazumov s tožilci med sodnim postopkom. Tožilec vedno pristane na takšno kazen, ki se mu za očitano kaznivo dejanje zdi še sprejemljiva. To ne pomeni, da se avtomatsko odpiše kakšno leto zapora, če nekdo prizna krivdo. Vodilo takih sporazumov je tudi, da odpadejo sodni procesi, ki bi jih morali plačati davkoplačevalci. Procesi so veliko prej zaključeni. Se je pa že zgodilo, da tožilec od višine predlagane kazni ni odstopil niti za milimeter.

Kot dokazi se vedno pogosteje uporabljajo tudi prisluhi po telefonu. Med predvajanjem telefonskih pogovorov kot dokazov na sodišču se pogosto sliši tudi osebe, ki niso osumljenci in so se le ujele v prisluh. Kako je s tem?
Sodišče odloča, kateri prisluhi se bodo predvajali v sodni dvorani. In res je, v njih se lahko znajde tudi tretja oseba, ki ni preiskovana. Navedeno predstavlja poseg v zasebnost te osebe, vendar gre za sorazmeren ukrep, nujen za izvedbo kazenskega postopka.

Marsikdo je prepričan, da mu šumi v telefonu, da mu prisluškujejo. Koliko je v tem resnice? Koliko je teh prikritih preiskovalnih ukrepov sploh odrejenih?
Tudi meni včasih šumi v telefonu, vendar to še ne pomeni, da prisluškujejo mojim pogovorom. Na pobudo policije je prvi filter tožilec, ki odloči, ali bo preiskovalnemu sodniku podal predlog za prisluhe ali ne. Sito je preiskovalni sodnik, ki odredi uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov ali pa tudi ne. Tukaj je stopnja zaupanja interno, kar pomeni, da za takšne prisluhe vedo samo vodja tožilstva, njegova tajnica in preiskovalni sodnik ter nihče drug. Poslovanje s tem je zelo občutljivo in tudi predpisano, zato je zelo težko, da bi takšni podatki prišli v javnost. Nikakor pa ne drži, da bi se prisluškovalo 
vsepovprek.

Koliko predlogov za prisluhe dobite na mesec?
Težko povem, ker so zadeve ves čas v obtoku. O številkah raje ne bi govoril, da ne bi sprožile kakšnih kalkulacij. So pa v zadnjih letih te zelo narasle.

Kdaj pa postanejo prisluhi javni? Po koliko letih bomo lahko slišali, kaj vse se je bivši mariborski župan Franc Kangler pogovarjal po telefonu v času, ko so mu prisluškovali?
Če govorim na splošno – prisluhi postanejo javni po pravnomočnosti, ko so arhivirani. Takrat se tisti, pri katerih so shranjeni, odločajo o možnosti vpogledov vanje. Zaprosi se za vpogled arhivskega gradiva in najavi namen. Po navadi se to odobri za študij, diplomske naloge in podobno. Morebiti se tega, da bi lahko javnost dostopala do prisluhov, nekateri obdolženci tudi bojijo, saj se v prisluhih velikokrat najde kaj kočljivega.

Koliko zaslužite kot vodja mariborskega tožilstva?
Naše plače so javne. Moja se giblje okoli 2.250 evrov neto s potnimi stroški in malico.

Se vam glede na odgovornost, ki jo imate tožilci, zdi, da ste primerno plačani?
Pri nas okrajni tožilec zasluži med 1.300 in 1.500 evri neto, okrožni državni tožilci pa nekje med 1.500 in 1.900 neto s potnimi stroški in malico. Glede na nezdružljivost funkcije, prijavljanje premoženja zaposlenih na Komisiji za preprečevanje korupcije in premoženja njihovih zakoncev, odgovornost, izpostavljenost ter našo zavezo, da delamo tudi sedem dni na teden, če je potrebno (dežurna služba in drugi izredni primeri), bi lahko zaslužili več.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.