"Povsem nova je razlaga, da mi dodatek ne pripada oziroma zakaj se dodatek ne izplača. Razlaga v ničemer ne vzdrži, dvojezičnost je pravica, višina dodatka pa je v pravilniku ministrstva določena tudi posebej za rektorja," je pred dnevi računovodstvo primorske univerze opozoril njen nekdanji rektor Rado Bohinc. Spomnil je tudi, da je na lastne stroške izpopolnil znanje italijanščine; potrdilo o tem je predložil lani jeseni.
Rad bi le zakonitost
Bohinc nam je zanikal, da zahteva, da mu univerza nakaže izplačilo dodatka za nazaj. "Rad bi le, da se vzpostavi zakonitost in da se izrecno opredeli, na katerih mestih se zahteva znanje italijanščine," je zatrdil. Na vprašanji, zakaj je torej pred dnevi opozoril na maja lani pridobljeno potrdilo o svojem znanju italijanščine in zakaj je pri tem uporabljal prvo osebo ednine, pa ni konkretno odgovoril.
Na ministrstvu za pravosodje in javno upravo so poudarili, da pravica do dodatka za dvojezičnost javnim uslužbencem ni dana sama po sebi, temveč jo mora zahtevati sistematizacija delovnega mesta, hkrati pa je treba ob zasedbi delovnega mesta glede znanja predložiti tudi ustrezna dokazila.
Predlagajte reze porabe
Finančno ministrstvo, skrbnika državne blagajne, smo vprašali, ali ni minil čas za pravice, kot je dodatek za dvojezičnost. "V luči varčevalno naravnane javne porabe ministrstvo v okviru svojih pristojnosti prouči vse konstruktivne predloge glede možnosti varčevanja," so odgovorili; na to temo pa zbirajo tudi predloge državljanov, in sicer na elektronskem naslovu mf.varcujmo-pametno@mf-rs.si.
Za dodatke za dvojezičnost je šlo lani iz zdravstvene blagajne več kot 808 tisoč evrov, iz državne blagajne pa gre na letni ravni 3,6 milijona evrov; skupaj torej toliko, da bi zadoščalo za pokritje izgub izolske, celjske, brežiške in novogoriške splošne bolnišnice ter kranjske in postojnske porodnišnice skupaj.
