Kako je biti star 20 let?
No, v resnici jih imam malo več kot dvakrat toliko. Pri Izštekanih pa se po 20 letih še vedno trudim, včasih skoraj praskam na kup navdušenje za to, da peljemo stvari naprej. Vsakih nekaj let me popade kriza, da bi odnehal, a si ne dovolim.
Ko se sprehodim skozi seznam izvajalcev v 20 letih Izštekanih, se zdi, kot da se sprehajam skozi zgodovino slovenske alternativne glasbe.
Malo prevzetno bi bilo reči, da je to zgodovina slovenske alternativne glasbe, ker nisem tako globoko predan alternativi. Glavnemu toku pa tudi ne. Izštekani
slalomirajo nekje vmes.
Obstaja kakšen izvajalec, ki bi si ga želeli povabiti v oddajo, pa ga ne morete več?
Gorenjska skupina Prezrti, ki je bila ob mojem vabilu nedejavna in je morala obuditi delo. Izkazalo se je, da so bila trenja prevelika, in 14 dni pred oddajo so sporočili, da ne bo šlo, ker so se sprli in razpadli.
Torej ste bili krivi vi?
Kriv je bil pritisk pred nastopom v Izštekanih.
Kaj oddaja sicer naredi za izvajalce?
Številni nastop v Izštekanih zapišejo v svoje življenjepise. Tako rekoč nihče ni zares rekel ne. Večina je res počaščena. To je referenčna oddaja in tudi promocijski poriv; veliko jih pove, da imajo po oddaji več nastopov.
So na Valu 202 glede Izštekanih imeli kakšne pomisleke?
Bolj sem ob prehodu z Radia Študent (RŠ) na Val 202 imel pomisleke jaz. Oddaja se je rodila na majhnem radiu, v studiu, velikem 3,5 krat dva metra, z gverilsko ekipo, ki je vsakič z lepilnim trakom lepila mikrofone na stojala in lotala kable, da jo je uresničila. Res partizansko in skrbelo me je, kako bo ta duh, ta gverila živela v velikem sistemu. Ali se bo skrhala, pohabila, kako se bom pogovarjal z ljudmi, ki so morda manj motivirani ... A izkazalo se je, da je bila večina strahov neupravičena. Z nekaterimi težavami pa sem se sprijaznil.
Zakaj se je prehod na Val 202 sploh zgodil?
Moj čas na RŠ se je iztekel. Tam sem bil 12 let in bilo je dovolj. Z Vala 202, na katerem sem že eno leto pripravljal in vodil oddajo Telstar, je prišlo povabilo, da bi Izštekane nadaljeval pri njih. Vmes sem se pogajal tudi s televizijo, a bi bilo potrebnih preveč kompromisov.
Ste človek, ki ne odstopa od tega, kar si zamisli?
Bil sem, zdaj pa sem menda že malo dozorel. Sem perfekcionist in sem se pripravljen pojesti za to. Na svoji koži sem izkusil bridko načelo 80/20, kar pomeni, da za 20 odstotkov, ki naredijo razliko, porabiš 80 odstotkov časa, 80 odstotkov ljudi pa te razlike niti ne opazi. Večina se pri delu pragmatično ustavi pri 80 odstotkih in se ima lepo, jaz pa ne. Sčasoma ugotoviš, da si edini, ki zaradi tega trpi, in da je včasih dobro sprejeti kakšen kompromis.
Glede na to, da že 20 let vodite oddajo o glasbi oziroma kar dve, je zanimivo, da sami niste nikoli igrali nobenega inštrumenta. Vam je kaj žal?
Malo mi je. Nekoč so mi starši prigovarjali, naj grem v glasbeno šolo igrat kitaro, pa me je bilo sram in sem rekel ne. Osel. Ker se mi zdi, da sem muzikaličen.
Res? Radi pojete? Pod prho?
Pod prho? Ja. Mislim, da imam čisto spodoben posluh, to, da imam ritem, pa vem iz govora.
Kaj pa pojete? Opere ali pop?
Ne, ne, svoje ljube komade. Rock.
Kako računalničar sploh pristane pred radijskim mikrofonom?
V bistvu so me računalniki pripeljali na Študenta. Prvič sem bil tam kot smrkavec. Šel sem na informativni dan na viško gimnazijo, čeprav sem nato pristal za Bežigradom, in smo mulci, navdušeni nad računalniki, šli obiskat še softver redakcijo RŠ. Sam sem imel doma spectrum in bogato zbirko programov, in ko je za to izvedel urednik te redakcije, me je poklical. RŠ je namreč v eter pošiljal računalniške programe za spectrum, in ko se Jonasu (Žnidaršiču, op. a.) tega ni več ljubilo urejati, sem leta 1985 to prevzel jaz. Leto pozneje so me povabili, da bi se
izučil za tonskega tehnika.
Kako pa se je zgodil prehod s tehnika na spikerja?
To, da si tam, v tistem krogu, je priložnost, ki jo mlad človek izkoristi. Danes ima seveda vsak več tehnologije že v telefonu, kot smo je imeli takrat na celotnem RŠ, in se to navdušenje mogoče zdi smešno. Zagrabil me je medij kot tak, v njem sem se našel. Potem pa je bila tisto jesen avdicija za napovedovalce in sem si rekel, no, pa grem.
A je niste opravili.
Res je, zanič sem bil. Zelo dobro se spomnim občutka pred
mikrofonom.
Kaj pa je šlo narobe?
Nisem vedel, kaj naj počnem pred mikrofonom, kako naj govorim, da bo okej. Vedel sem, da sem zanič. Pa sem se naučil pozneje, ko so me vendarle poklicali k sodelovanju.
Torej ste v bistvu padli na avdiciji in obenem vendarle prišli skozi?
Ja. Vodja napovedovalcev Matej Rus me je nekaj tednov po tem, ko nisem prišel skozi prvi krog avdicije, vendarle poklical, naj pridem na govorne vaje. Ne vem, zakaj je to naredil, nikoli ga nisem vprašal.
Glede na to, da imate tudi govorne vaje za televizijce, me zanima, kakšna se vam zdi njihova govorna raven.
Hm ... Ne odlašam, ker bi hotel odgovoriti v rokavicah, bolj zato, ker je vprašanje precej široko. Ko sem začenjal jaz, je bilo to, da nastopaš na radiu ali televiziji, zelo imenitno. Malo ljudi je to počelo in tisti, ki nismo, smo na tiste, ki so, gledali kot na polbogove. Zdaj malo pretiravam, ampak še vedno obstaja ta naiven človeški refleks, da je tisto, kar nekdo pove po radiu ali televiziji, resnično in avtoritativno. Šolanje za to pa je bilo trdo in standardi visoki.
Ste lahko malo konkretnejši glede zdajšnjih televizij in radiev?
Zgodila se je nekakšna demokratizacija, mediji so postali dostopni in to lahko danes počne že skoraj vsak. Uredniki informativnih oddaj pa so si zaželeli, da bi novice brali novinarji, ne napovedovalci. To prinaša glasovno pestrost, barvitost pa tudi posebnosti, napake in dialekte. Ampak jaz s tem
nimam težav.
Se vam večkrat dogaja, da vas, ko se kje pojavite tudi zasebno, sprašujejo, kako se kaj pravilno izgovori?
Seveda se mi. Sloves dela svoje, a priznati moram, da sem samouk, nisem šel skozi nobeno resno šolo fonetike. Tudi na Radiu Slovenija so me kar spustili za mikrofon, nisem šel skozi obvezno šolanje. Bil sem že izdelan napovedovalec in že takrat sem učil druge. Zaradi tega mi je malo žal, veliko bi se lahko še naučil. Po drugi strani sem zato ostal sam svoj. Sicer pa me marsikaj, kar velja za napako, ne sekira in ne frustrira. Prej zabava. Kaj pa je napaka? Napaka je odstopanje od pravila, pravilo pa je nekdo določil. Nekatera pravila so zelo življenjska, druga ne, in
takih ne priznavam.
Na primer?
Na primer “v živo”. Lektorji na RTV Slovenija črtajo predlog in tako piše “živo”. Na Pop TV pa piše “v živo”. Obliko “v živo” najdemo tudi v pravopisu in SSKJ; ne vem, od kod radijskim lektorjem argumenti za “živo”. O tem smo se že pogovarjali, a me niso prepričali. Sam govorim in pišem “v živo”. Obe obliki pa je mogoče zagovarjati. Vse je relativno. Nekaj, kar je danes napaka, bo jutri pravilo.
Vaš glas je mogoče slišati marsikje. Zakaj ga ni v dokumentarcih?
Saj včasih je, vendar redko. Žal nisem del skupine napovedovalcev, ki to redno berejo. Sicer pa bi to z veseljem počel. Do pokoja in dlje.
Verjetno veliko raje kot reklame.
Ja, ampak nimam težav z reklamami. Ne podcenjujem jih. S snemanjem reklam, tisoče jih je že bilo, sem se ogromno naučil. Imenitna priložnost, da piliš govorno interpretacijo dveh besed, tako da ju izrečeš stokrat in skupaj s sodelavci izbereš najboljšo.
Je toliko interpretacij dveh besed?
Je. Nešteto.
Kako se je skozi leta spremenil vaš glas?
Znižal in napolnil se je. Ko poslušam deset let stare posnetke, je že malo čudno, če so stari več kot 15 let, pa sem smešen samemu sebi. Piščanček.
Vas kaj moti, da vas vaš glas zasebno kdaj zasenči?
Saj me ne. No, je nekaj momentov v zvezi s tem, ki me zabavajo, ko rečejo, joj, ta vaš glas. Ja, kaj moj glas? To je tako, kot da bi opeval pisemski papir. Kako je dišeč,
porumenel ...
Nekateri ga opevajo in celo vonjajo knjige.
Ni čudno, voh je čut, ki je najbolj neposredno povezan s čutnostjo. A dajati temu prevelik pomen je smešno. Pomembno je, kaj piše. Oziroma kaj govoriš. Ja, ljudje se obesijo na glas, ker jih navduši, ampak mislim, da je moj glas v ušesih marsikoga povezan z mojo osebnostjo. Nisem samo glas.
In to je?
Ne vem, ljudje prepoznajo, da je to Longyka. A ni tako?
Kakšna je torej vaša osebnost? Kot barva vašega glasu?
Topla? Globoka? Včasih mi očitajo, da sem hladen. Tega, da sem plitek, pa ne. To si očitam bolj sam. Sicer pa se čisto dobro počutim v ušesih tistih, ki jim dogaja le moj glas, in v ušesih tistih, ki za mojim glasom prepoznavajo mene kot osebnost in jim to tudi kaj šteje.
Ali lažje pridete skozi, ko recimo pokličete zaradi računa za elektriko?
Mislim, da ja, ampak se ne furam na svoje ime. Bolj pomaga veščina komuniciranja.
Kako se počutite, ko v Cankarjevem domu pred prireditvijo slišite samega sebe, da morate ugasniti mobilni telefon?
Takrat sem malo v zadregi, ker imam, preden se predstava začne, po navadi tudi sam v rokah mobilni telefon, in ga hitro pospravim, ko to zaslišim. Sicer pa se navadiš.
Vedno bolj se preizkušate kot igralec.
Ne drznem si reči igralec. Performer je prava beseda. Nastopanje na gledališkem odru mi predstavlja izziv, po drugi strani pa spet ne toliko, da bi kar naenkrat obrnil svojo kariero za 90 stopinj in sklenil, da hočem postati igralec. A če bi me jutri kdo poklical in vprašal, ali bi nastopil v filmu, bi verjetno rekel ja in se spopadel s tem. Na kakšno avdicijo pa še nisem šel, čeprav ni dosti manjkalo.
In za konec. Kdaj ste se nazadnje izštekali sami in kako?
Ojej. Zadnje čase opažam, da se zlagoma, a vse uspešneje izštekavam od svojega deloholizma, in ugotavljam, da v tem ni nič groznega. Da delo tudi brez tega dobro opravim, tisto, česar ni treba nujno narediti, pa zlahka počaka in se zaradi tega ne sekiram več na mrtvo.