Opozicija in sindikati se v zadnjih tednih strinjajo, da pokojninsko reformo potrebujemo, vendar ne takšne, kot je ta. Zadnji teden so vam očitali, da je glavni pogoj za upokojevanje upokojitvena starost 65 let, kar je za veliko delavcev zaradi zdravstvenih težav in pogojev dela nesprejemljivo. Bi bilo možno pripraviti tako reformo, ki bi upoštevala delovne pogoje v posameznih poklicih?
Bojim se, da je tudi to izgovor, da se nasprotuje predlagani rešitvi, ker se tukaj v resnici zelo strinjamo s sindikati, da je treba posebne skupine posebno obravnavati. Ti posebni poklici v novem zakonu ohranjajo vse, kar je bilo do zdaj. Če je bil nekdo stalno v enem posebnem poklicu, kjer ima poklicno zavarovanje, se lahko teoretično in praktično upokoji, ko ima 32 let delovne dobe, ker se mu ta šteje kot polna pokojninska doba. To je seveda zelo zgodaj, kmalu po 50. letu. Nato dokler ne dopolni starosti 60 let, prejema pokojnino iz poklicnega zavarovanja, potem pa dobi starostno pokojnino pri 60 in ne pri 65 letih. Za druge poklice, ki niso te vrste – praviloma za industrijske delavce, ljudi, ki so začeli delati med 15. in 20. letom – pa nov zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ 2) omogoča prejšnje starostno upokojevanje brez vsakega odbitka. Nobeni ženski, ki je začela delati pred 24. letom, in moškemu, ki je začel delati pred 22. letom, ne bo treba delati do 65. leta.
Tik preden so bili vloženi podpisi za sklic referenduma o pokojninski reformi, so sindikati in DeSUS predlagali, da bi zakon razveljavili in začeli nov socialni dialog. Vi se s tem niste strinjali. Zakaj ne in ali ne bi bilo to glede na zdajšnje stanje celo boljše?
Prvi razlog je pravnoformalni, ker je bil zakon sprejet po vseh procedurah, pravilih in ga preprosto ni mogoče kar pozabiti ali dati na stran. Drugi razlog pa je vsebinski. Če bi imeli obete, da bi lahko našli rešitve, ki bi bile podobne kakovosti v smislu padanja pokojnin, postopnosti prehoda in vzdržnosti pokojninske blagajne, bi to imelo smisel. Vendar teh obetov nismo imeli, ker ni bilo nobenega predloga z nasprotne strani. V ZPIZ 2 smo vrsto sprememb vnesli sami, predvsem pa na pobudo socialnih partnerjev.
Po malem delu še delo na črno. Petega junija bomo ob pokojninski reformi na referendumu odločali tudi o zakonu o delu na črno, ki so ga prav tako pripravili na Svetlikovem ministrstvu. Nasprotniki poudarjajo, da se z njim ukinja medsosedska pomoč. Svetlik odgovarja: “Vsi lažejo.” Zakon ukinja pomoč samo, če ima kdo registrirano dejavnost – frizer ne more soseda brezplačno frizirati, lahko pa mu da popust, pravi Svetlik. Zdaj se je menda dogajalo, da je bil na gradbišču sosed iz drugega kraja, ki je govoril tuj jezik.
Že danes so starejši izpostavljeni tveganju dolgotrajne brezposelnosti. Kako odgovarjate na očitke, da nihče ne bo zaposlil 65 let starega zidarja ali 63 let stare medicinske sestre?
Ta argument do neke mere drži. Starejši imajo več zdravstvenih problemov, moči pojemajo, motivacija pojema. To je problem, ki ga je treba obravnavati vsestransko. Delati je treba z delodajalci, ki se morajo zavedati, da bodo imeli vedno več starejših zaposlenih, ki jim bo treba prilagajati delovna mesta. Tudi mi se zavedamo, da je med brezposelnimi največ starejših, ki jih je zelo težko vračati v zaposlitev. Zato težko sprejemamo argument sindikatov, naj zaposlimo vse brezposelne, pa bo problem rešen. V zakonu je vključeno posebno določilo, ki spodbuja zaposlovanje starejših.
Se vam zdi primerno, da ženske že zdaj prejemajo pokojnino bistveno dlje kot moški? Razlika je kar 14 let.
Tako je. Ženske pokojnino prejemajo dlje, povečala se jim je doba prejemanja oziroma pričakovana življenjska doba. Vendar moramo izhajati iz načelnega stališča enakosti med spoli. Žensk ne bomo postavljali v slabši položaj, ker imajo to srečo, da živijo dlje.
Kaj je glavna razlika med zdajšnjim sistemom odmerjanja in usklajevanja pokojnin v primerjavi z novim? Sindikati opozarjajo, da bodo pokojnine nižje.
Ločiti moramo med odmero pokojnine in usklajevanjem pokojnin, kot ju že imamo. Glede začetne pokojnine izračuni ZPIZ jasno kažejo, da so razlike vseskozi v plus novega zakona. V obdobju od leta 2011 do leta 2024 odmera pokojnine pri povprečni plači po starem zakonu zraste za 12 odstotkov, po novem pa za 29 odstotkov. Glede usklajevanja pa je tako, da se zdaj pokojnine usklajujejo z rastjo povprečne plače, pri čemer se količniku odšteje 0,6 odstotka. Po novem pa se bo 60-odstotno upoštevala rast plač, 40-odstotno pa rast življenjskih stroškov do leta 2016, potem pa bo to razmerje 70:30. Ne bo pa se več odštevalo tega 0,6 odstotka.
Zakaj torej po vašem mnenju sindikati zakonu tako zelo nasprotujejo?
Težko rečem. Mislim, da je zadaj veliko političnih razlogov. Od začetka so bili glasni pri zahtevi “ne 65”. Še zdaj vozijo naokoli tisto tablo s prečrtano številko 65. To je tudi ena od njihovih ključnih zahtev. Zdaj pa so se začele še te divje stavke po podjetjih, ki so jih pahnile v večjo radikalizacijo stališč. Vse to jim je vedno bolj onemogočalo sklepanje kompromisov. Zato med pogajanji v dveh letih priprave tega zakona niso bili pripravljeni popuščati.
Eden od očitkov opozicije je, da ne bo uveden osebni pokojninski račun. Zakaj ga s tem zakonom ne uvajate?
Račun smo želeli vpeljati v drugi fazi. V sistemu pokojninskih računov morajo ti delovati tako, da zaposleni, ki so precej pred upokojitvijo, nalagajo svoja sredstva; ko se upokojijo, pa prejmejo vsoto denarja glede na naloženo. Tega zato ne moremo uvesti tako hitro. Drugi razlog pa je, da smo spremembe zakona gradili na krepitvi prvega solidarnostnega stebra. Medgeneracijska solidarnost deluje tako, da ko sem aktiven, plačujem prispevke, moji starši pa prejemajo pokojnino. Na podobno solidarnost računam tudi, ko bom jaz v pokoju. Korak v smeri individualnih računov smo želeli narediti s podaljševanjem obdobja za obračun pokojnine z 18 na 34 let. Prav poslanci SDS so bili proti in šli smo nazaj na 30 let.
Ivan Svetlik, minister za deloSindikati bi radi, da se Semoličeva in Reboljeva generacija čim hitreje umakne v pokoj, kot to omogoča obstoječi zakon. To pomeni, da bo moral za njihove pokojnine plačevati nekdo drug.
Je predvidevanje, kakšni bodo vplivi nesprejetja reforme, realno?
Največji vpliv bo na implicitni dolg države, ki se državi pripiše glede na demografsko sliko. Če se ta ne uravnava z spremenjenim pokojninskim sistemom, se dolg povečuje. Za Slovenijo bi to pomenilo, da mora zaradi nesprejetja pokojninske reforme prihraniti 1,6 odstotka bruto domačega proizvoda na leto. To pomeni približno 220 milijonov evrov. Temu se ne moremo izogniti. Novi zakon bi zavrl tudi odhajanje ljudi v pokoj. Zmanjšalo bi se število novih upokojencev in povečalo število tistih, ki plačujejo prispevek. Ocenjujemo, da bi tako prihranili približno 50 milijonov evrov na leto. Tretji je učinek zaradi implicitnega dolga – ker je država finančno šibkejša, je zelo verjetno zviševanje obrestnih mer za posojila, ki jih mora država najemati za redno financiranje. Ocenjuje se, da bi imeli na začetku na letni ravni za okoli 30 milijonov dodatnih stroškov. Posredni učinek bi bile tudi višje obrestne mere v ceni denarja za banke. Banke pa ga posojajo podjetjem in posameznikom, zato bodo višjo obrestno mero prevalile nanje. Implicitni dolg je takoj aktualna zadeva, dotok upokojencev je tekoča zadeva. Kdaj se bodo odzvale bonitetne hiše in banke, je sicer težko reči, vendar menimo, da zelo hitro. Zato nas skrbi. Tisti, ki pravi, da strašimo, manipulira z informacijami.
Na tej podlagi nastaja interventni zakon. Lahko o njem poveste kaj več?
Za zdaj smo prišli le do teh ocen, nismo pa se še dogovorili, kako varčevanje porazdeliti, da bi bili posamezniki čim manj prizadeti.
Vas ne skrbi, da bo šel tudi interventni zakon na referendum?
Lahko se igramo v nedogled. Ampak potem smo zares na poti proti Grčiji ali Portugalski. Ko smo se odločili, da vstopimo v Evropsko unijo in monetarno unijo, smo se zavezali k določenemu ravnanju. Imamo omejitve, da ne trošimo več, kot ustvarjamo.
Ali še obstaja možnost, da bo v tej politični krizi referendum za vas uspešen? Se boste ob morebitnem padcu pokojninske reforme umaknili z ministrskega mesta?
Napovedi ne kažejo dobro. To dejstvo sprejemamo, a se bomo do konca bojevali ljudem posredovati informacije, da bodo videli, kaj se jim ponuja in kaj sledi. Sicer imam pred seboj zelo težko osebno odločitev. Ukrepi, ki bi sledili, bi bili meni zelo tuji in neljubi. V teh dveh letih in pol smo zaščitili večino transferjev, bojim pa se, da to ne bo več mogoče. Do zdaj smo vsi plačali nekaj cene za krizo. Javni uslužbenci niso dobili pričakovanih višjih plač, brezposelni so v najslabšem položaju, ker jim nadomestilo za brezposelnost ne povrne plače, upokojenci pa niso imeli tako usklajevanih pokojnin, kot bi jih imeli sicer. Vsi smo nekaj prispevali, vendar ne tako, da bi naš standard drastično trpel. Če pa se odločimo za drugo pot, bo ta mnogo težja. Zanjo nimam motivacije. Smo pred dilemo – ali sprejmemo reformo ali pa bomo še naprej mislili, da bo denar padel z neba. Ne bo padel z neba.
njegova generacija želi v pokoj, on si je pa komaj šele zaželel zbudit