V 88. letu starosti je umrl pisatelj, prevajalec, novinar in urednik Janez Kajzer. Javnosti se je prvič predstavil z zbirko črtic Mimo dnevnega načrta leta 1960, za svoje delo pa je tekom življenja prejel tudi Levstikovo nagrado in leta 2005 nagrado revije Sodobnost za najboljšo kratko zgodbo.
Od novinarskih začetkov do samostojne literarne poti
Rodil se je 21. januarja leta 1938 v Vižmarjah pri Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Šentvidu pri Ljubljani, zatem pa se zaposlil kot novinar pri reviji Mladina.
Pozneje je postal urednik pri založbi Borec in Prešernovi družbi. Med letoma 1989 in 1993 je urejal revijo Srce in oko. Po odhodu iz Prešernove družbe pa je postal samostojni književnik.
Iz osebnih izkušenj je zgradil bogato literarno zapuščino
Zbirka črtic Mimo dnevnega načrta, ki je izšla leta 1960 kot njegovo prvo delo, je po besedah portala požela naklonjenost kritikov. Pri pisanju je črpal predvsem iz življenjskih izkušenj, zato so zgodbe polne doživetij, spoznanj in izkušenj iz časov, ko je obiskoval gimnazijo v Šentvidu, so še zapisali.
Bil je tudi urednik zbirke Pričevanje, ki opisuje življenje Slovencev na Avstrijskem, spodnjem Štajerskem in v Istri v drugi polovici 19. stoletja. Njegova dela tako obsegajo še Klub v črnem (1964), Macesen: Roman o Ivanu Groharju (1978), Prava moška družba (1979), Štirje srčni možje (1980), S tramovi podprto mesto (1983), Obljubljeni kraj (1984), Samorastnik izpod Blegoša (1998), Sanjska hiša (2004), Skrivno oko (2005) in Perpetuum mobile (2007).
