Primer iz Trsta, kjer sta starša odšla na dopust v Egipt, doma pa pustila mladoletne otroke, stare med osem in 17 let, je odprl številna vprašanja – med drugim tudi, kje je meja med zaupanjem starejšim otrokom in zanemarjanjem. Ali je 17-letnik dovolj odgovoren in samostojen, da poskrbi za mlajše sorojence? Kako bi ukrepal Center za socialno delo (CSD), če bi se tak primer zgodil v Sloveniji?
Spomnimo. Po poročanju italijanskih medijev so morali otroci med odsotnostjo staršev skrbeti ne le zase, ampak tudi za štiri pse in 11 mačk. Kaj se dogaja, je šele po nekaj dneh ugotovila učiteljica enega od mlajših otrok, ki je obvestila pristojne službe. Otroci so medtem redno obiskovali šolo, vendar pa naj bi bile v stanovanju higienske razmere izredno slabe.
Kako pri nas obravnavajo prijavo?
V Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije pojasnjujejo, da prijavo razumejo predvsem kot izraz skrbi za otroka, ne kot obtožbo staršev. "Gre za sporočilo, da nekdo v otrokovem okolju zazna, da otrok morda potrebuje dodatno skrb ali zaščito. Prijava ni obtožba in ni namenjena iskanju krivde, temveč odpira prostor, da se otroka vidi, sliši in razume v okoliščinah, v katerih živi," pojasnjuje Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti CSD Slovenije.
Dodaja, da bi se center za socialno delo na takšno prijavo odzval, saj gre za okoliščino, ki lahko kaže na možno ogroženost otroka. "Ko se center za socialno delo odzove na prijavo, to ne pomeni vnaprejšnje sodbe o starševskem ravnanju. Pomeni začetek strokovnega in odnosnega procesa, v katerem skupaj z družino raziskujemo situacijo, v kateri se nahaja otrok," poudarja.
Tako so njihovi prvi koraki usmerjeni v razumevanje otrokovega doživljanja, njegove varnosti, zaščite ter v iskanje načinov, kako družino podpreti, da bo otrok lahko odraščal v okolju, ki mu daje občutek stabilnosti in pripadnosti.
Ključna ni dolžina odsotnosti, ampak vpliv na otroka
V Skupnosti CSD Slovenije poudarjajo, da pri presoji ne obstaja enotno pravilo, ampak vedno ocenjujejo konkretno situacijo. "Pri tem upoštevamo otrokove fiziološke, psihološke, razvojne in socialne potrebe ter hkrati prepoznavamo varovalne dejavnike in dejavnike tveganja, ki vplivajo na njegovo varnost, dobrobit in razvoj. V ospredju je otrokova starost in njegove razvojne potrebe, saj mlajši kot je otrok, večja je njegova potreba po stalni, čustveno odzivni odrasli osebi, ki zagotavlja varnost, rutino in občutek pripadnosti in predvidljivosti," razloži Tatjana Milavec – a obenem doda, da večje število otrok v družini še ne pomeni večjega tveganja zanje.
Posebej občutljiv pa je položaj starejšega mladoletnega sorojenca, ki prevzame skrb za mlajše otroke. "Prevzem skrbstvene vloge, ki presega njegovo razvojno stopnjo, predstavlja tveganje tudi za njegovo čustveno dobrobit in razvoj," opozarja sogovornica.
"Prezgodnje ali dolgotrajno prevzemanje odgovornosti odraslih s strani mladoletnega otroka pomeni čustveno in razvojno tveganje, tudi če situacija navzven deluje urejena."
Tatjana Milavec, Skupnost Centrov za socialno delo
Varovalno pa lahko na drugi strani deluje, če so pričakovanja jasna, časovno omejena in podprta z odgovorno prisotnostjo odraslih.
"Strokovna presoja CSD je zato vedno usmerjena v vprašanje, ali kombinacija dejavnikov otroku omogoča varno, stabilno in razvojno ustrezno okolje ali pa ustvarja pogoje, kjer je ali bi lahko nastala škoda, ki zahteva dodatno podporo ali zaščito. Starši so tisti, ki lahko v času svoje odsotnosti začasno zaupajo skrb za svoje otroke sorodnikom, kot so babice, dedki, tete ali strici, pri čemer ostajajo nosilci starševske skrbi in odgovornosti," pojasnjuje sogovornica.
Več o odgovornem starševstvu si lahko preberete na našem sestrskem portalu, namenjenem prav mamicam.
Kdaj govorimo o "postaršenju" otrok?
Tudi psiholog Nejc Šmit opozarja, da lahko prevzem vloge glavnega skrbnika za 17-letnika predstavlja veliko breme. "Takšna odgovornost lahko negativno vpliva na njegov socialni in čustveni razvoj, hkrati pa predstavlja stres, s katerim se najstnik še ni naučen spoprijemati," pravi.
A tudi on poudarja, da situacija ni nujno negativna. "Če sta starša poskrbela za varnost, določila jasne časovne okvirje in zagotovila, da je bil v bližini na voljo odrasel človek, na katerega bi se otroci lahko obrnili po pomoč, ter sta odgovornost uvajala postopoma in ne nenadoma, ima lahko takšna izkušnja tudi pozitiven vpliv na razvoj mladostnika," pojasnjuje.
Šmit ob tem opozarja na pojav tako imenovanega postaršenja oziroma parentifikacije. Gre za situacijo, ko otrok prevzame vlogo odraslega, več o njej si lahko preberete v članku Postaršenje: lahko ga enačimo z drugimi vrstami nasilja.
Čustveno "postaršenje" lahko pusti dolgoročne posledice
Po njegovih besedah pa obstaja tudi emocionalno postaršenje, kjer otrok skrbi za čustvene potrebe staršev. "Posledice emocionalnega postaršenja, predvsem na čustveni ravni, so ponavadi bolj obremenjujoče za otroka, tako takoj kot tudi pozneje v odraslosti," opozarja.
Mlajši otroci lahko ob odsotnosti staršev občutijo ločitveno tesnobo, negotovost in strah. "To se lahko v odraslosti kaže kot težave pri vzpostavljanju mej v odnosih, zaupanju ali drugih neustreznih vedenjskih in čustvenih vzorcih," pravi psiholog.
Hkrati poudarja, da je meja med zdravo pomočjo staršem in sorojencem v družini in neustreznim prevzemanjem starševske vloge lahko zelo tanka. "V eni družini bi lahko že enourna odgovornost pomenila večji stres kot večdnevna odsotnost v drugi družini," opozarja.
Tudi če je otrok polnoleten, lahko CSD ukrepa
Kot rečeno, je bil v primeru italijanske družine najstarejši otrok star 17 let. Pa bi bila presoja drugačna, če bi bil polnoleten?
Tatjana Milavec s Skupnosti CSD pojasnjuje, da polnoletnost starejšega sorojenca sicer predstavlja pomembno okoliščino, vendar sama po sebi še ne pomeni, da težav ne bi bilo. "Centri ne presojajo zgolj formalnih kriterijev, temveč dejanske zmožnosti prevzemanja skrbi in odgovornosti za mladoletne otroke," pravi.
Tudi v primeru polnoletnega sorojenca bi zato – če bi prejeli prijavo – preverjali, ali je odrasla oseba dejansko sposobna zagotavljati ustrezno skrb in varnost otrokom.
"Pri presoji se ne osredotočamo zgolj na starost osebe, ki skrbi za mladoletne otroke, temveč predvsem na to, kako je za otroke poskrbljeno in kako dani položaj vpliva na njihovo počutje, zdravje in razvoj," dodaja sogovornica. Če bi otrokom lahko zaradi obstoječih tveganj nastala škoda, bodisi na telesni, čustveni ali celostni psihofizični ravni, je po njenih besedah naloga CSD, "da ukrepamo v skrbi za njegovo dobrobit ter mu pomagamo zagotoviti varno okolje, v katerem bo slišan in sprejet, njegove potrebe pa bodo prepoznane in v največji meri zadovoljene".
Kdaj bi lahko govorili o zanemarjanju?
Na Skupnosti centrov za socialno delo poudarjajo, da vsaka nestandardna odločitev staršev še ne pomeni zanemarjanja. Prelomen pa je položaj, v katerem otrokove temeljne potrebe niso ustrezno zadovoljene in ima to zanj škodljive posledice.
Do presoje, da je otrok ogrožen, lahko pride takrat, ko otroci nimajo zagotovljene ustrezne zaščite ali nadzora, ko starejši sorojenec ne zmore prevzeti skrbstvene vloge in je zaradi tega tudi sam v stiski, ko otroci doživljajo strah, negotovost oziroma pomanjkanje, obenem pa starši niso dosegljivi ali nimajo uvida v to, kako otroci doživljajo situacijo.
Odvzem otrok je skrajni ukrep
Prvi ukrepi centra za socialno delo so po njenih besedah vedno usmerjeni v pomoč družini. "V praksi to pomeni, da najprej vzpostavimo stik s starši z namenom razjasnitve okoliščin in razumevanja njihovega ravnanja, hkrati pa opravimo pogovor z otroki ter prisluhnemo njihovemu doživljanju in potrebam," pojasnjuje.
Strokovni delavci nato skupaj z družino iščejo rešitve, ki bi omogočile varnejšo organizacijo skrbi za otroke. Lahko gre za svetovalno pomoč, pripravo načrta pomoči družini ali nadzor nad izvajanjem starševske skrbi. "Zaščitni ukrepi, vključno z odvzemom otroka, predstavljajo skrajno možnost in pridejo v poštev le takrat, ko otrokovih koristi ni mogoče zaščititi na noben drug način," poudarja Tatjana Milavec.
Tudi psiholog Šmit opozarja, da je cilj postopkov predvsem zaščita otroka. "V primeru ugotovitve zanemarjenja mladoletne osebe gre za kaznivo dejanje, za katero se predvideva tudi zaporna kazen. Cilj pa je v vsakem primeru zaščita otroka," zaključuje.
Na Skupnosti CSD ob tem še poudarjajo, da njihov cilj ni "odvzemanje" otrok staršem, ampak podpora družini in zaščita otrok. "Naša vloga je, da vidimo in slišimo otroka, tudi takrat, ko so odrasli obremenjeni s svojimi razlogi in odločitvami," sklenejo.
