Tri zdravnike specialiste spravili na sodišče

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je tri zdravnike specialiste spravil na sodišče. Od njih zahtevajo vračilo stroškov specializacije. Zakon o zdravniški službi namreč zahteva, da mora po specializaciji zdravnik v regiji, za katero se je specializiral, delati še toliko let, kot je trajala specializacija. 

Anže Petkovšek

Terjajo le zdravnike, ki so še v Sloveniji in delajo v javnem zdravstvu

Zdravnike tožijo za zneske med deset in 14 tisoč evri, zanimivo vsi trije toženi zdravniki še vedno delajo v Sloveniji in so ob vložitvi tožb delali v javnem zdravstvu. Najnižja plača specialista v ljubljanskem kliničnem centru je 2.366 evrov bruto (brez dežurstev in dodatkov), kar ni niti 1.500 evrov neto.

ZZZS pa, zanimivo, ne terja nikogar, ki je po specializaciji odšel v tujino. Zdravniška zbornica je namreč v zadnjih dveh letih izdala kar 409 potrdil o dobrem imenu, ki ga zdravniki potrebujejo za odhod v tujino. Pojasnujejo sicer, da izdaja potrdila še ne pomeni, da je zdravnik res odšel v tujino in da gre v večini primerov za specializante, ki del kroženja opravijo v tujini.

Na zdravniški zbornici so priznali, da je zdravnikov, ki ne izpolnijo pogoja zaposlitve v regiji, precej več, te pa naj bi ZZZS izbral, ker so bile terjatve do njih tik pred zastaranjem. 

Nimajo za plače, če greš, te pa prijavijo

Žurnal24 main

Sistem je butast, a tak je … 

Predsednica odbora za izobraževanje in usposabljanje zdravnikov na Zdravniški zbornici Slovenije Bojana Beovič meni, da je vračanje stroškov specializacije nesmiselno, če zdravnik ostane v javnem zdravstvu, razumljivo pa, če ga zapusti. "Specializacije so plačane iz javnih sredstev, zato je razumljivo, da mora zdravnik ostati v javni mreži," pravi. 

Obveznost, da mora zdravnik po specializaciji ostati v regiji se ji zdi razumljiva na primarni ravni, ne pa za bolnišnice. "Ker gre za isto regijo, se lahko specializant zaposli v Ljubljani ali v Trbovljah, na Ptuju ali v Mariboru, v Sežani ali v Izoli, kar predstavlja za manjše bolnišnice še vedno problem, saj kolegi po izpitu službo pogosteje iščejo v večjih centrih," pravi Beovičeva.

Dodaja, da to povzroča težave v družinskem življenju mladih zdravnikov, poleg tega pa omejuje prehod mladih zdravnikov v ustanove, kjer bi lahko delali uspešneje. "Dogaja se, da dobijo v ljubljanski regiji specializacijo in kasneje službo v Kliničnem centru kolegi, ki so doma iz Ljubljane, nimajo pa nobenega interesa in/ali sposobnosti za delo v terciarnem centru. Na drugem koncu Slovenije pa imamo mlade specialiste, ki bi lahko dali slovenski medicini razvojno veliko več, pa so vezani na domači kraj in nimajo sredstev, da bi denar vrnili. Motivacija in sposobnost za akademsko delo se pogosto pokaže šele med specializacijo, ko se kolega spozna s stroko," pravi Beovičeva. 

Ureditev morda ustavno sporna

Žurnal24 main

Tudi Popovič poudarja, da je obstoječi sistem, ko država regionalni bolnišnici povrne  stroške šolanja specializanta v centralni učni ustanovi, slab. "Rezultat je izjemno nenavaden, saj pride do tega, da država v bistvu financira dodatno delovno silo učnim bolnišnicam. Specializant dela pri njih, plačuje pa ga država. Ali drugače: ustanove, ki nimajo težav z dostopom do kadrov, dobijo še brezplačne dodatne zdravnike, bolnišnice, ki imajo problem s kadrom, pa dobijo samo obljubo specializanta, da bodo nekega dne prišli k njim," pravi Popovič. 

Prihranili bi lahko več milijonov evrov

Osnovni problem je po njegovem mnenju to, da po diplomi doktor medicine ne more dobiti službe. Učne ustanove jih ne zaposlijo, ker jih lahko dobijo zastonj (kot specializante iz regijskih bolnišnic), regijske bolnišnice pa težko legalno zaposlijo zdravnika brez licence. 

"Če bi se država obnašala racionalno, bi morala v učnih ustanovah del specialističnih delovnih mest nadomestiti s specializantskimi in problem bi bil rešen; pa še nekaj milijonov bi prihranili. Specialisti bi morali imeti boljše zaposlitvene možnosti v regijskih bolnišnicah, specializanti pa v centralnih. Če bi se specializant lahko zaposlil kjerkoli v javnem sektorju, bi lahko mirno ukinili tudi dodatno financiranje specializacij s strani ZZZS. Seveda pa s tem odpremo vprašanje, kakšen je smisel postavljati specialistične službe v kraje, ki imajo kronične težave z dostopom do kadrov in tudi niso sposobni izšolati svojega. Kot da bi termoelektrarno postavili nekam, kjer ni premoga, in bi ga potem morali transportirati z drugega konca države," je problem ponazoril Popovič. 

Boljše in cenejše rešitve, kot naš cirkus

Dodaja, da v tujini specializanti v učnih bolnišnicah pogosto niso le gostujoči zdravniki, ampak lečeči zdravniki, kar bolnišnicam omogoča, da zaposlujejo manj specialistov, ki so bistveno dražji, tem pa se ni treba ukvarjati z rutinskimi zadevami. "Specializacija torej ni nekakšno pripravništvo, ki se potem logično nadaljuje v isti ustanovi na specialističnem delovnem mestu, temveč je povsem običajna zaposlitev mladega zdravnika, ki se nekega dne tudi konča. Ni enostavno, specializanti ogromno delajo in ne zaslužijo prav dobro. Toda pri tem se ogromno naučijo in so po izpitu svobodni pri iskanju večinoma dobro plačanih specialističnih delovnih mest - kar pa seveda marsikdaj pomeni v drugem mestu ali v zasebnem sektorju. Mislim, da je to boljša in predvsem bistveno cenejša rešitev kot cirkus, ki ga izvajamo pri nas, vendar zahteva precej drugačen način razmišljanja in poseg v nekatere stereotipe," pravi Popovič.