"Tu lahko na stran dam neprimerljivo več kot v Sloveniji"

Andrej (priimek hranimo v uredništvu) se je pred štirimi leti odločil za veliko prelomnico v svojem življenju. Slovensko delovno okolje je zamenjal za švicarsko. Sledila je selitev, prilagajanje na novo okolje, v katerem je zdaj že dobro ustaljen. Z njim smo se pogovarjali o tem, kakšno je življenje v Švici, kakšne so razlike in kakšne so vzporednice. Pa selitev v nekdaj obljubljeno deželo za delavce z Balkana obžaluje?

Kako je bilo z jezikom? Tega pred odhodom v Švico niste znali. Ste se ga učili načrtno?
Želja po odhodu v Švico me je preganjala kar nekaj časa, a sem se zaradi negotovosti ter dvomov o smiselnosti selitve v tujino pričel nemško učiti dokaj pozno. Pred tem namreč z nemščino nisem imel nikakršnega kontakta. 

Koliko časa vam je vzelo učenje jezika, koliko časa ste se temu posvečali in koliko mesecev ste potrebovali, da ste se naučili jezika dovolj dobro?
Moja izkušnja glede učenja je bila dokaj zanimiva. Pol leta sem se učil nemščine enkrat na teden v šoli za odrasle, po pol leta pa sem se odločil poizkusiti še zasebne ure, torej učenje ena na ena preko interneta. Na srečo sem imel učiteljico, ki je individualne ure zaračunala ceneje kot pa šole za odrasle. In moram povedati, da sem opazil veliko razliko v intenzivnosti učenja, ki sem ga moral vložiti, in napredku, ki sem ga naredil z učiteljico.

V enem letu sem osvojil raven B1, kar je bilo dovolj, da sem lahko prišel v Švico in uspešno prestal razgovor ter dobil službo. Kljub tečajem nemščine pa lahko povem iskreno, da tukaj govorijo predvsem dialekt, ki se od standardne nemščine zelo razlikuje, tako da začneš z jezikom skoraj z ničle. Zase lahko rečem, da sem začel razumeti dialekt toliko dobro, da sem vedel, o čem teče pogovor nekje po treh mesecih. 

Kako je bilo za vas prvi teden, dva v Švici? Tam najbrž niste imeli nikogar. Ste si hitro našli družbo in se vključili? 
Moram priznati, da je bilo kar pestro. Prvi teden je bil namenjen urejanju dokumentov. Kljub temu, da se to tako pogostokrat grozno sliši, je bilo precej enostavno. Vse papirje sem imel urejene v približno pol ure. Šokiran sem bil, ko sem prišel na upravno enoto, pa sem bil na vrsti po samo minuti čakanja. Kljub mojemu dokaj slabemu znanju jezika so si vzeli čas, da so mi razložili in svetovali pri izpolnitvi obrazcev. Tako da, kar se tega tiče, lahko izrečem samo pohvale.

Mislim, da če prideš v Zürich kot tujec in nimaš nekih predsodkov ter daš okolju priložnost, lahko vsak dan opaziš nekaj, kar te pozitivno preseneti. Prvi teden je bil tako sestavljen samo iz urejanja dokumentov, psihične priprave na pričetek službe ter občudovanja in spoznavanja okolice. Prilagajanje na novo okolje ti vzame kar nekaj časa. Pa tudi zaradi vseh informacij, ki sem jih dnevno absorbiral, sem po koncu delovnika potreboval samo mir, tako da ni bilo neke želje po druženju.

Sem ter tja sem se počutil osamljeno, a želje po sklepanju novih prijateljstev na začetku ni bilo. Takoj ko sem bil pripravljen in sem se odpravil malo naokoli ter se malo pokazal svetu, sem navezal par stikov. Tukaj je ogromno tujcev in tujci nekako držimo skupaj. Ni enostavno navezati stikov. Velikokrat imaš namreč občutek lažne prijaznosti, je pa res, da je to odvisno od okolja, v katerem se giblješ. Starejši kot si, težje je vzpostaviti nek pristen odnos. Meni je ta izkušnja odprla oči in kljub prepričanosti, da smo Slovenci odprti in strpni do tujcev, sem ugotovil, da se od Švicarjev ne razlikujemo dosti. Večinoma se s tem z mano ne strinjajo, a moje mišljenje temelji na opazovanju obravnave tujcev v Sloveniji. Tudi v Sloveniji smo domačini do priseljencev iz slabše razvitih držav, ki imajo težave z slovenskim jezikom, dokaj zadržani in jih ne obravnamo enakopravno. Tako da v tem primeru lahko potegnem neke vzporednice s Slovenijo.  

Lahko z nami delite kakšno zanimivo anekdoto, ki je nastala zaradi pomanjkanja znanja jezika?
Joj, teh je bilo kar nekaj. Mogoče bo zanimiva ta … Imel sem razgovor z vodjo oddelka. Jaz sem jo resno in odgovorno poslušal, a zaradi dialekta sem jo sicer zelo malo razumel. Pa vendarle sem hotel dati vtis, da vse razumem in na vsako povedano stvar odgovoril z: "Ja, ja." Razgovor sem uspešno zaključil, nakar vodja skomigne z rameni, pa me vpraša, če vem, kaj fraza "Ja, ja" pomeni. Seveda vem, kaj pomeni: "Ja, ja." To je pritrditev, kajne? Nakar mi vodja odgovori. "Ne, to pomeni kušni me na rit," mi je dejala. In kar nekajkrat sem pristal v taki zagati, a je na srečo vedno sledil smeh.

Kako težko je bilo sprejeti odločitev, da boste spakirali kovčke, odšli ter zapustili družino v Sloveniji?
Po pravici povedano je bilo to dokaj enostavno. K moji odločitvi je zelo pripomoglo predvsem politično dogajanje, ki se je odvijalo že pred covidom. Preprosto hudo mi je bilo gledati, kaj se dogaja z ljubo Slovenijo. Tudi s plačo sem bil dokaj nezadovoljen, tako da je zame to bila edina možnost, da lahko izkusim svet ter si dam priložnost, da nekaj zaslužim. Istočasno pa pridobim neke nove izkušnje. Glede na cene najemnine stanovanj in višino stroškov življenja nasploh si nisem znal predstavljati neke lepe prihodnosti v Sloveniji. Vse to je botrovalo k moji selitvi in moram povedati, da mi ni žal.

Osebni arhiv

V Zürichu pogosto naletite na Slovence? Se Slovenci v Švici dobivate na kakšnih srečanjih, ali se morda družite z "Balkanci"? 
Slovencev je tukaj kar veliko. V Švici imamo tudi slovensko društvo Kulturni most Švica, a priznam, da sem sam na tem področju dokaj neaktiven, ker nimam nekega interesa. Ustvaril sem si mali krog okoli desetih slovenskih prijateljev in s temi se nekajkrat na leto malo podružimo. Je pa res: tako kot sem rekel prej – tujec je tujec in tujci držimo skupaj. Tako da če znaš nekaj malega srbohrvaško, si tudi pri Balkancih dobrodošel. Načeloma je druženja toliko, kot to vsak posameznik hoče.  

Kaj lahko rečete o kulturni mešanici v Zürichu? Kako se to občuti, se delajo razlike med domačimi in priseljenci?
Kulturna mešanica se tu čuti na vsakem koraku. Od raznolikih restavracij, do kulturnih dogodkov. Stalno se nekaj dogaja, tako da sem tudi po štirih letih, odkar tukaj bivam, še vedno presenečen, ko vidim to kulturno pestrost. Imam sodelavce iz Južne Amerike, Afrike, Kube ... ja, je zelo pisano. Človek ima občutek, da je Zürich mešanica ljudi vseh kultur ter nacionalnosti. 

To da res zelo čaroben, poseben utrip mestu. V Zürichu je ogromno tujcev in mislim, da so to domačini sprejeli kot nekaj normalnega, tako da ne morem reči, da sem kdaj začutil kakšen nacionalizem oz. bil zaradi tega, ker sem tujec, slabše obravnavan. Na vsakem koraku sem bil deležen pomoči in poštene obravnave. Razlike med domačini ter tujci seveda so, ampak predvsem v tem, ker domačini poznajo sistem bolje ter vedo, kakšne pravice imajo. Kot tujec tukaj rabiš nekaj časa, da opaziš, da si malo "izkoriščen". 

Tukaj velja pravilo individualnih dogovorov. Z delodajalcem se individualno zmeniš o višini plače. Sicer je vse znotraj zakonskih omejitev, a v primerjavi z domačinom si načeloma slabše plačan. Se pa je kasneje možno izpogajati za višjo plačo. No, vsaj takšna je moja izkušnja, sem pa zaposlen v domu upokojencev, ki je v lasti mesta Zürich. Je pa res, da ta razlika v plači ne vpliva na kakovost mojega življenja tukaj. 

Če se dotakneva še drugih področij. Je meso v Švici res tako drago, kot kroži mit v javnosti, ali je vsem dostopno?
Vsakemu, ki je zaposlen, je dostopno, je pa res, da so tukaj prehranjevalne navade drugačne. Ljudje jedo več zelenjave, pa manj mesa. Meso je tu dokaj drago. Zaradi tega sam nakupujem v Aldiju (švicarska različica Hoferja, op. p.). Kilo puranjih prsi stane cca 17 švicarskih frankov (evrov), se pa cena za govedino zna pomakniti tudi preko 30 frankov (evrov) na kilogram. Kavice po kavarnah stanejo tudi do 10 frankov (evrov). Načeloma je kar drago, tako da si ravno vsak dan jesti zunaj ne moreš privoščiti. Cenovni razpon je sicer zelo širok, tako da če ne hodiš v bolj znane restavracije, si sem ter tja lahko to vsak privošči.

Osebni arhiv

Kaj vam je v Švici najbolj všeč in kaj v Švici iz Slovenije najbolj pogrešate?
Všeč mi je narava ter možnosti, ki jih tukaj imaš. Želiš zamenjati službo? Ni problema. Težava je bolj v tem, za kaj se odločiti, ker je izbira tako velika. Tukaj ogromno ljudi dela 40-odstotni, 60-odstotni, 80-odstotni delavnik. Zelo malo nas je, ki delamo 100-odstotni delovni čas. Plača ter fleksibilnost delodajalca ti to omogočata. Veliko prednost vidim tudi v tem, da ko imaš prosti čas – seveda če le hočeš – ga lahko dobesedno izkoristiš, kot se ti zaljubi (izleti, potovanja itd.), brez odrekanj. Ljudje so dokaj mirni, vsi se držijo bolj zase, če narediš kaj, kar je po njihovem mnenju narobe, ti dajo takoj vedeti. Če pa rabiš pomoč, pa ti načeloma radi pomagajo. Iz Slovenije pa najbolj pogrešam domačo kuhinjo. Kaj naj rečem. Slovenska hrana je najboljša.

Če primerjate življenje v Švici in Sloveniji, kakšne so razlike? Kakšne so razlike pri ljudeh? 
Hm … Mislim, da je največja razlika v tem, da Švicarji dokaj strogo ločujejo zasebno ter službeno življenje. Ljudje se po službi ne družijo, pač pa se odpravijo takoj domov k družinam. Sodelavec je sodelavec in ne dober prijatelj. V Sloveniji smo, vsaj po mojih izkušnjah, bolj družabni in imamo s sodelavci bolj pristne odnose. Pri Švicarjih pa je tako, da ko delajo, delajo in ko imajo proste dni, uživajo. Slovenci pa mislim, da poskušamo uživanje razpotegniti tudi na delavnike. Da se navadiš na njihovo mentaliteto, rabiš čas, ko pa enkrat začutiš utrip življenja, je njihov odnos dokaj razumljiv. Kar se zasebnega življenja in aktivnosti tiče, je tukaj ogromno društev, težava je le, ker običajno ni časa se ukvarjati še z drugimi stvari poleg službe. Moj delodajalec nam gre na roko ter prilagodi urnik tako, da lahko enkrat na teden obiskuješ željen krožek/športno aktivnost, če le imaš to željo. 

Veliko razliko vidim tudi v mentaliteti ljudi. Tukaj se vsaj po mojih izkušnjah vsi držijo pravil, nihče se ne upira, pac pa so složni. Lahko opišem še eno anekdoto: na avtobusni postaji je sedel mrtvo pijan brezdomec, ob tem mu je padla denarnica iz žepa. Do njega je pristopil gospod v elegantni obleki, mu denarnico porinil nazaj v žep ter ga pokril z odejo, ki je bila poleg pijanega človeka. Zelo pozitivno me je presenetilo tudi to, kako so tukaj pripravljeni pomagati tujcem, kljub temu da so bolj zadržani. Pa še to – zanimivo mi je to, da so starejši ljudje res zelo aktivni ter dajo velik poudarek telesni aktivnosti ter zdravemu načinu življenja.

Profimedia

Koliko stane najem stanovanja? Je res, da v Švici kot tujec porabiš pol plače samo za stanovanje?
Odvisno je predvsem od želja posameznikov. Zaradi pomanjkanja stanovanj je tu stanovanjski trg zelo neizprosen. Tako da se zna zgoditi, da daš polovico plače za najemnino, ti pa še vedno ostane dovolj, da lahko kljub temu lepo živiš. Po mojih izkušnjah je razmerje med višino plače in višino najema stanovanja boljše kot v Sloveniji. Za dvoinpolsobno stanovanje z garažo se načeloma odšteje nekje od 1800 do 2200 švicarskih frankov (evrov). So pa v to ceno všteti vsi stroški. Cenovni razpon je zelo velik. Najdejo se pa tudi garsonjere za 600 švicarskih frankov (evrov), seveda pa tudi stanovanja za 5000 švicarskih frankov in več. 

Lahko pri visokih stroških v Švici date "kaj na stran"?
Denar dati na stran ni težava, če znaš pametno ravnati z njim. Je pa v isti sapi zelo enostavno porabiti celotno plačo, če brezglavo denar razsipavaš. Sam lahko na stran – v primerjavi s prej – dam neprimerljivo več. Najvišji strošek poleg stanovanja je zdravstveno zavarovanje. Po mojih osebnih izkušnjah se to giblje nekje med 280 in 520 švicarskimi franki (evri). Je pa le to pogojeno s starostjo zavarovanca, ter vrsto zavarovanja, ki si ga želiš. 

Kaj bi svetovali tistemu, ki danes razmišlja o tem, da bi službo v Sloveniji zamenjal za službo v Švici? 
Jaz bi vsekakor vsakemu, ki ima to željo, priporočil, da se odloči za to. Mlajši ljudje so tudi tukaj bolj odprti in ko si mlad, si lažje ustvariš nov krog ljudi. Seveda se je treba vnaprej pripraviti ter se sprijazniti, da začetek ni najbolj enostaven, a se splača potrpeti. Prvo leto je bilo zame kar mučno, a potem sem začel uživati. Treba se je zavedati, da si tukaj v prvi vrsti delovna sila in zato so ljudje s slabimi delovnimi navadami tudi slabo sprejeti. V vsakem primeru pa je to dobra izkušnja. Sam sem mnenja, da če je želja prisotna, jo je treba poskusiti uresničiti. Tudi če izkušnja ni dobra, si ne moreš kasneje nič očitati. Jasno je tudi tukaj tako, da ima vsak zelo drugačne izkušnje ter da je nemogoče potegniti neko zlato sredino. Nekaterim je tukaj všeč ter so spoštljivo obravnavani, nekaterim se tukaj ne dopade ali pa jih delodajalec izkorišča. Vsak ima svojo izkušnjo ter svojo zgodbo, tako da iskanje dobrih ali slabih stvari morda ni najbolj smiselno. Pri zbiranju informacij je treba poslušati srce ter želodec in se na podlagi tega odločiti. V najslabšem primeru se lahko vsak vedno vrne nazaj v Slovenijo in nadaljuje s "starim" življenjem. Konec koncev je vselej, ko se seliš v drugo mesto, treba začeti z ničle.