Poleg te je ločena skupina znanstvenikov posnela samice šimpanzov, ki so prenašale trupla svojih mrtvih mladičev, piše BBC. Po mnenju raziskovalcev to nakazuje, da so nam druge vrste, zlasti opice, bližje po obnašanju kot smo si morda mislili.
Posnetek žalovanja šimpanzov je nastal v britanskem parku Blair Drummond Safari and Adventure Park. Osebje je posnelo smrt bolne samice po imenu Pansy in dneve, ki so vodili do njene smrti. Ko je začenjala postajati apatična in nedejavna, so ostali člani skupine postali tišji in jo začeli negovati bolj kot običajno. Po njeni smrti je njena hči pri truplu ostala celo noč, čeprav ni nikoli prej spala na tem mestu.
V drugi študiji, je skupina znanstvenikov z Oxfordske univerze v Gvineji opazovala dve samici, ki sta naokoli nosili svoja mrtva mladiča. Ena izmed njiju je to počela celih 10 tednov. V tem času je telo postalo mumificirano, mati pa je s pomočjo orodij odganjala muhe.
Po mnenju članice oxfordske skupine Dore Biro, to kaže da med šimpanzjo materjo in mladičem obstaja zelo močna vez, ki preživi tudi po smrti. Z razjasnitvijo doživljanja smrti pri šimpanzih, pa bi lahko osvetlili tudi evolucijski razvoj dojemanja smrti pri ljudeh.
