Glede na poskus sprejetja zakona o spremembi financiranja zasebnih šol ter napovedan zakon o zasebnih vrtcih, ki bi občinam omogočil znižanje financiranja zasebnih vrtcev, se mi zdi, da ne moremo mimo tega aktualnega vprašanja. Kako te napovedane spremembe in razprave v javnosti in medijih vplivajo na vas in vaše delo?
Na svoje delo gledam kot na delo učitelja, zato me v takih trenutkih najbolj prizadane gledanje: mi in vi. Nikoli v teh letih delovanja šole nismo sejali nestrpnosti do državnih šol. Z gospo Strmole, s katero sva bili razredničarki prve generacije in sva svoje prve delovne izkušnje pridobivali v državni šoli, sva ob ustanovitvi, skupaj s sodelavci, sklenili, da bomo kot šola ustvarili sodelovanje z ostalimi šolami oziroma pedagoškimi institucijami in lahko rečem, da nam to tudi uspeva. Mnogi učiteljski kolektivi iz različnih državnih šol tako iz Slovenije kot tudi iz Hrvaške in Srbije so nas obiskali. Odprti smo za študente različnih pedagoških usmeritev. Vsi imamo isti cilj, to sta vzgoja in izobraževanje naših otrok in mladostnikov, drug od drugega se lahko marsikaj naučimo. Namesto da bi bili spodbujeni za čim bolj kvalitetno sodelovanje, se seje seme nestrpnosti, oziroma se nas poizkuša pospraviti v predal nezaželenih, ki jemljejo šolstvu denar. Tega preprosto ne razumem in ne sprejemam.
Zavod za razvoj waldorfskih šol je ob stoti obletnici ustanovitve prve waldorfske šole, ki jo bodo v Sloveniji obeležili 17. septembra s prireditvijo v Cankarjevem domu, izdal dve knjigi: Med formo in svobodo, Betty Staley in Zastrupljeno otroštvo, Sue Palmer.
Ob 100-ti obletnici prve waldorfske šole boste izdali dva prevoda knjig. V predgovoru h knjigi "Zastrupljeno Otroštvo" avtorice Sue Palmer pišete, navajam: "Dobili smo množico predpisov in pravil, ki zagotavljajo, da se otrok slučajno ne bi poškodoval pri razvoju gibalnih sposobnosti, nimamo pa še dovolj vedenja in budnosti, da bi preprečevali poškodbe na čustvenem in kognitivnem področju." Ali lahko malo bolj pojasnite, morda na konkretnem primeru, kaj ste s tem imeli v mislih?
Mislim, da imamo premalo vedenja o tem, kako vsi vplivi sodobnega življenja posegajo v otrokovo odraščanje, in prav o tem govori knjiga. Osnova za otrokov zdrav psihološki razvoj je varno in umirjeno družinsko okolje. Aktualni politični in gospodarski problemi, svetovne in domače katastrofe ter prepiri in zdrahe so prevelik zalogaj, da bi jih otrokova duševnost lahko 'prebavila', ostaneta le strah in negotovost. Ko sem bila razrednik v prvem razredu, je bilo enega izmed učencev neizmerno strah priti v šolo, čeprav se je je prej zelo veselil. Njegovo zvedavo uho je ujelo, da so nekje v tujini šolo napadli teroristi. Prav tako sem učila dve devetletni deklici, ena se ni upala najesti, druga je po hrani bruhala. Če ne bi bila pozorna in bi se sprenevedala, da je to le trenutna situacija, bi prehranjevalne težave zarezale dolgotrajno brazdo v njunem vsakdanu. Biti popoln, biti moderen, imeti manekensko postavo, biti brez napak, se tiho plazi v otoške duše in rodi zmaje, ki jih ne zmorejo premagovati.
Otroci v šoli preživijo večji del dneva. Najlepša prispodoba za učitelja oziroma vzgojitelja, ki sem jo slišala, je vrtnar. Vrtnar mora zelo dobro poznati pogoje, ki so pomembni za dobro rast in tudi zelo dobro ve, da ne more prehitevati, da je treba čakati. Zakonitosti rasti se navkljub modernemu času niso spremenile. Seveda imamo rastlinjake, a vsi vemo, da te rastline niso tako odporne kot tiste, kjer smo upoštevali stare modrosti. Tako je tudi v pedagoškem poklicu. Učitelji moramo zelo dobro poznati zakonitosti posameznih obdobij in ob pravem času postreči s pravilno 'hrano'. Prav tako pa mora učitelj tudi vedeti, kakšen je čas, v katerem živimo in kako to vpliva na odraščanje.
Po čem se delo waldorfske učiteljice razlikuje od "navadne" učiteljice - čemu dajete večji poudarek v primerjavi z učitelji v javnih šolah in zakaj?
Šestnajst let sem delala v državni šoli. Prvo leto sem kot študentka celo leto vodila 'malo šolo', to je pripravo na šolo v Olševku pri Preddvoru. Še danes sem ganjena ob spominih na preproste, prestrašene otroške oči, katerim resnično pomeniš vrata v svet vedenja in znanja. Moja naloga takrat je bila predvsem opogumljati jih k izražanju, k sodelovanju.
"Ko sem bila razrednik v prvem razredu, je bilo enega izmed učencev neizmerno strah priti v šolo, čeprav se je je prej zelo veselil. Njegovo zvedavo uho je ujelo, da so nekje v tujini šolo napadli teroristi. Prav tako sem učila dve devetletni deklici, ena se ni upala najesti, druga je po hrani bruhala. Če ne bi bila pozorna in bi se sprenevedala, da je to le trenutna situacija, bi prehranjevalne težave zarezale dolgotrajno brazdo v njunem vsakdanu. Biti popoln, biti moderen, imeti manekensko postavo, biti brez napak, se tiho plazi v otoške duše in rodi zmaje, ki jih ne zmorejo premagovati."
Petnajst let sem bila učiteljica razrednega pouka na Planini pri Kranju, to je v okolju, kjer je bilo v razredih veliko otrok iz vseh takratnih jugoslovanskih republik. Tam sem se naučila graditi skupnost med otroki, ki so prihajali iz različnih kulturnih okolij in so pokrivali izjemno široko paleto sposobnosti in tudi težav. Takrat se je v meni tudi prebudila želja, da si pridobim več znanja. Kot odgovor mi je prišel naproti študij waldorfske pedagogike na Dunaju. Vključila sem se z željo, da podkrepim delo v državni šoli, saj si o waldorfski šoli pri nas niti sanjati nisem upala. Študij mi je res dal to, kar sem potrebovala in mnoge stvari sem takoj uspešno vključila v svoje delo v državni šoli.
In nato delo v waldorfski šoli. Tu je sicer že od prvega razreda predmetni pouk, saj otroke poučuje več učiteljev, hkrati pa sem bila razrednik istim otrokom osem, oziroma v devetletki vseh devet let.
Tu sem v višjih razredih poučevala tudi slovenščino in matematiko, pa biologijo, zgodovino in geografijo. Čeprav se to sliši skoraj nemogoče, ni tako težko, če si se pripravljen veliko učiti. A bistvo waldorfske šole je poglobljen vpogled v razvoj otroka in temu je dodana tudi primerna učna vsebina. Ker ni učbenikov, je učitelj osrednji posrednik snovi. Waldorfski učitelj mora biti dober pripovedovalec, mora razmisliti, kaj in kako bo podal neko snov, da bo vzbudil zanimanje.
Pouk poteka drugače. Zjutraj imajo otroci strnjeno devetdeset minut glavno uro. V glavni uri so predmeti kot slovenščina, matematika, zgodovina, geografija, biologija, fizika, kemija. Po glavni uri sta oba jezika, nemščina, angleščina, ter slikanje, glasba, poseben predmet evritmija, športna vzgoja in ročna dela. Ker pouk glavne ure poteka v epohah, to pomeni en mesec na primer slovenščina, nato naslednji mesec nek drug predmet, moramo imeti tudi tedenske ure za utrjevanje matematike in slovenščine.
"V državni šoli sem učila deklico, ki je prišla s Kosova in ni popolnoma nič razumela slovensko, pol leta si me ni upala pogledati v oči. Ona me je naučila, da obstaja tudi nebesedna pedagoška komunikacija in če jo uspeš vzpostaviti, je to najvišja oblika poučevanja. Prav ta deklica mi je bila prva učiteljica za vse kasnejše otroke z vsemogočimi sodobnimi oblikami težav."
Podajanje nove snovi poteka vedno preko doživetja s pomočjo neposrednega opazovanja ali pripovedi, nato vsak otrok, mladostnik to doživetje individualno predstavi, seveda primerno razvojnemu obdobju in šele nato sledi ugotavljanje zakonitosti, posplošitve. Ta postopnost je izjemno pomembna, saj je osnovno pedagoško načelo našega izobraževanja, učenje na podlagi doživetja.
V višjih razredih osnovne šole učenci na ta način sami odkrivajo zakonitosti, pravila in ta osebni angažma tudi pripomore k temu, da jih razumejo in si jih tako tudi lažje zapomnijo. To, da stvari razumejo, ima večjo vrednost kot samo kopičenje podatkov brez razumevanja.
Če pa bi obiskali naše razrede in si ogledali zvezke tako učencev v osnovni šoli kot tudi v srednji šoli, bi vedeli, da ima estetika pri nas zelo pomembno mesto. Vsi zapisi so obogateni z ilustracijami. Otroški zvezki so učbeniki in temu namenimo veliko pozornosti. Tudi učiteljevi tabelni zapisi so vedno lični in opremljeni z ilustracijo. Velik poudarek dajemo umetnosti, od tega, da je poučevanje samo umetnost do vseh oblik umetniškega izražanja.
Cilj vsakega razrednika pa je, da vzpostavi pristen, sodelovalen in ustvarjalen odnos z vsakim izmed staršev. Kajti le, če je trikotnik, učitelj, učenec, starš sklenjen, je možno dobro sodelovanje in ne glede na to, katere izzive prinaša otrok, le s skupnim sodelovanjem je možen najboljši napredek. V delo s starši razredniki vložijo veliko svojega časa, kajti to je proces, ki zahteva čas in pripravljenost z obeh strani.
Seveda se z izkušnjami spreminjaš, a vedno ne glede na izkušnje dobiš otroke, ki so ti izziv in prav ti so za osebni napredek najbolj dragoceni. Menim, da kot učitelj moraš rasti, napredovati in se neprestano tudi izobraževati. Otrokom tako s svojim zgledom nudiš vzor človeka, ki stremi k znanju in osebnemu napredku.
Kaj pa generacije otrok - so se v tem času spremenile in kako?
Kot sem že na začetku omenila, so bili moji prvi učenci vaški otroci, nato otroci mešanih kultur, pri vseh sem se naučila, da mora učitelj upoštevati od kod otrok prihaja in da mora vsakega nagovoriti na drug način. V državni šoli sem učila deklico, ki je prišla s Kosova in ni popolnoma nič razumela slovensko, pol leta si me ni upala pogledati v oči. Ona me je naučila, da obstaja tudi nebesedna pedagoška komunikacija in če jo uspeš vzpostaviti, je to najvišja oblika poučevanja. Prav ta deklica mi je bila prva učiteljica za vse kasnejše otroke z vsemogočimi sodobnimi oblikami težav.
Današnji otroci so veliko bolj sproščeni, odprti, lahko bi rekla, da jim moramo učitelji na ljubeč način pokazati, da obstajajo v življenju skupnosti pravila, saj skupnost samo ob upoštevanju teh lahko lepo sodeluje. A so tako ljubki, saj so na mnogih področjih veliko manj samostojni kot otroci nekoč, ki so od prvega dne sami peš prehodili pot do šole. Manjka jim določena zrelost, ki so jo otroci nekoč pridobili ob samostojni prosti igri z vrstniki, v socialnem smislu so veliko bolj nebogljeni ter potrebujejo veliko več individualne pozornosti ter učiteljeve potrpežljivosti. V zadnji generaciji, ki sem ji bila razrednik, sem morala neprestano ponavljati: 'Nič hudega, če si se zmotil, učitelj je tu, da ti pomaga.' Potrebovali so dovoljenje, da so taki, kot so, do sebe so bili preveč zahtevni in kritični. Bili so izjemno intelektualno sposobni, ogromno pa smo morali delati na ustvarjanju skupnosti. Prav zaradi te nebogljenosti in velikih odstopanj med njihovimi kognitivnimi in emotivnimi sposobnostmi sem jih imela neizmerno rada in občutila sem veliko hvaležnost, da sem jih lahko učila, kajti ob njih sem spoznavala otroke nove generacije.
"Ob poučevanju te zadnje generacije sem izkusila, da je počasi hitro. Ko smo si vzeli čas, so se umirili, šele takrat so se lahko zbrali in resnično poslušali. Mogoče je nova naloga učiteljev, ustvarjati mir in dovoliti, da čas ni naš gospodar. Kajti mnogi pod pritiski časovnih obremenitev izgubijo stik s sabo in se tako ne morejo povezati z ničemer, kar jim pride nasproti."
Ob poučevanju te zadnje generacije sem izkusila, da je počasi hitro. Ko smo si vzeli čas, so se umirili, šele takrat so se lahko zbrali in resnično poslušali. Mogoče je nova naloga učiteljev, ustvarjati mir in dovoliti, da čas ni naš gospodar. Kajti mnogi pod pritiski časovnih obremenitev izgubijo stik s sabo in se tako ne morejo povezati z ničemer, kar jim pride nasproti.
Tehnologije so prinesle napredek, vsi odrasli jih uporabljamo in tudi naši otroci jih bodo, ko bodo odrasli. Gospod Miha Kramli, ki zdravi odvisnosti mladih s tehnologijo v svojem predavanju na You Tubu lepo poda primerjavo z avtomobilom. Tudi avtomobile bodo vsi vozili, a točno vemo, kdaj je čas za to. Pri tehnologiji smo se ujeli v past potrošništva in zanemarili tudi njen negativen vpliv na razvoj možganov pri mladih. To dobro opisuje Spitzerjeva knjiga, Digitalna demenca, ki je prav tako prevedena v slovenščino.
Včasih slišimo, da je danes v šolah več otrok, ki imajo razne težave, zaradi katerih potrebujejo prilagojen pristop, kot so disleksija, ADHD, čustveno-vedenjske motnje ... Kako vi gledate na tovrstne težave - jih je danes več, zakaj, ali jih morda le bolje prepoznavamo, kako se tovrstnih težav lotevate skozi waldorfsko pedagogiko? Imate učence z odločbami o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami?
Ko sem bila še študentka, sem se priključila volonterski skupini specialne pedagoginje dr. Angelce Žerovnik. Enkrat tedensko nas je opremljala z vajami, ki smo jih kot prostovoljci izvajali na ljubljanskih šolah z otroki, ki so imeli učne težave. Torej se je ona že takrat zavedala teh težav. Kot učiteljica v državni šoli sem vedno imela v razredu vsaj enega, a večinoma nekaj več učencev, ki so potrebovali 'posebno nego'. Podobno je bilo tudi v času razredništva v waldorfski šoli, kjer imamo v vsakem razredu več otrok z odločbami o usmerjanju. Mislim, da je razlogov za povečano število več, tudi o tem obširneje govori že prej omenjena knjiga Zastrupljeno otroštvo. Tak otrok potrebuje individualno pomoč izven razreda in prilagojene zahteve v okviru skupnega dela v razredu, a še bolj pomembno za njegovo socializacijo je, da učitelj najde njegova močna področja in poišče priložnosti, kjer se bo lahko v okviru skupnosti uveljavil in tako gradil samopodobo.
Med drugim vodite izobraževanja za waldorfske učitelje in vzgojitelje - kakšna znanja in kompetence morajo pridobiti učitelji, da lahko poučujejo na vaši šoli? Ali, če vprašam drugače - kakšnih znanj in kompetenc jim manjka, ko pridejo s Pedagoške fakultete, in jih potrebujejo za poučevanje na vaši šoli?
Ne bi želela reči, da tem, ki pridejo s Pedagoške fakultete nekaj manjka, raje bi rekla, da se moramo kot učitelji vedno učiti. Staro reklo pravi 'Mlad si, dokler si se pripravljen učiti'. Pri delu z mladimi pa moraš ohranjati svojo notranjo mladost, duhovno vitalnost, prilagodljivost in ustvarjalnost.
"Tehnologije so prinesle napredek, vsi odrasli jih uporabljamo in tudi naši otroci jih bodo, ko bodo odrasli. Gospod Miha Kramli, ki zdravi odvisnosti mladih s tehnologijo v svojem predavanju na You Tubu lepo poda primerjavo z avtomobilom. Tudi avtomobile bodo vsi vozili, a točno vemo, kdaj je čas za to. Pri tehnologiji smo se ujeli v past potrošništva in zanemarili tudi njen negativen vpliv na razvoj možganov pri mladih."
Velik del našega izobraževanja je namenjen natančnemu poznavanju otroških razvojnih obdobij, ki so kot odsev zgodovinskemu razvoju človekove zavesti. Način kako učitelj otroke nagovarja in tudi podajanje učne snovi ter snov sama so v našem učnem načrtu vedno odgovor na potrebe posameznega razvojnega obdobja. Ni pomembno, da vemo le kaj bomo učili, ampak predvsem, zakaj bomo učili prav to in na kakšen način. Vsi naši študentje pa se preizkušajo tudi v igranju na flavto, risanju, slikanju, oblikovanju z glino, petju, plesu – evritmiji, pletenju, obliko vanju lesa in posebej vzgojitelji v izdelovanju lutk, igrač.
Ali se vaših izobraževanj udeležujejo le učitelji, ki poučujejo na waldorfskih šolah ali tudi drugi?
V naše izobraževanje se lahko vključi, kdor želi. Precej se jih vpiše, ker jih naša pedagogika zanima in želijo spoznavati nekaj novega. Tisti, ki se po tretjem letniku in opravljeni zaključni nalogi odločijo, da želijo poučevati na waldorfski šoli, morajo imeti poleg waldorfskega izobraževanja zaključen še univerzitetni študij na katerikoli fakulteti.
Glede na to, da že dlje časa delujete tudi v slovenskem prostoru, ali opažate, da se kakšni elementi
waldorfske pedagogike prenašajo tudi na druge šole, na primer, če je na praksi pri vas učitelj, študent, ki se potem zaposli na drugi šoli? Ali so kakšne vsebine/metode/pogledi, ki izhajajo iz waldorfske pedagogike in so jih sprejeli tudi drugi? Ali, povedano drugače, kako je waldorfska pedagogika vplivala na razvoj pedagogike in delo v vrtcih/šolah nasploh, kako vi to vidite?
Ko smo pričeli s svojim delovanjem, smo bili prvi, ki smo imeli triletno opismenjevanje, prav tako smo bili tudi prvi, ki smo imeli opisno ocenjevanje ter dva tuja jezika od prvega razreda naprej. Težko rečem, da smo bili mi razlog za spremembo, ampak nek impulz smo s svojim delovanjem vseeno prinesli. Večkrat imamo na praksi študente. Verjamem, da bodo svojo poklicno pot lahko obogatili tudi z izkušnjami, ki so jih dobili pri nas. Tudi učitelji državnih šol, ki se udeležujejo naših izobraževanj, lahko najdejo navdih za obogatitev svojega dela.
Pri opisu Waldorfske pedagogike Na Wikipediji je pod rubriko Slabe lastnosti, je zapisano, navajam: "Nasprotniki očitajo waldorfski šoli predvsem troje: pomanjkljivo znanje, elitizem in slabo socialno prilagojenost." Kako to komentirate?
Če imaš pred nečim predsodek, lahko objaviš karkoli. Običajno take stvari pišejo tisti, ki nas ne poznajo. Na začetku našega delovanja smo se prebijali skozi ledeno goro podobnih predsodkov. Danes, ko po mnogih letih kvalitetnega dela, stojimo trdno in ponosno na svojih nogah, so take izjave na nivoju škodoželjnih tračev. Če koga res zanima naše delo, je vedno dobrodošel.
Med opisom waldorfske pedagogike med drugim najdemo, da je waldorfska šola postavila pod vprašaj k tekmovanju in storilnosti naravnano izobraževanje - glede na to, da je to nekaj, kar ne spodbujate pri vaših učencih in dijakih, kako se le ti po zaključku izobraževanja znajdejo v svetu, ki je storilnostno in tekmovalno naravnan?
Storilnost in tekmovalnost sta po mojem mnenju preživeti paradigmi vzgojno izobraževalne uspešnosti. Vsa svetovna javnost si za zgled kvalitetnega izobraževanja v tem trenutku postavlja finski model, ki mu je naša pedagogika precej blizu.
"Storilnost in tekmovalnost v splošnem po mojem prepričanju, bolj spadata na področje gospodarstva in športa, kot na področje osebnostnega razvoja. So pa posamezniki, ki so notranje tekmovalno naravnani sami od sebe in si vedno postavljajo zelo visoke zahteve. Taki seveda potrebujejo posebne izzive, a pomembno je, da ostanejo del sodelujoče skupnosti. Delovanje v sodelovalni skupnosti je naš cilj. "
Prav je, da se vsak razvija in napreduje, a prav je tudi, da to počne v svojem tempu in da se ga pri tem spodbuja in verjame vanj. Storilnost in tekmovalnost v splošnem po mojem prepričanju, bolj spadata na področje gospodarstva in športa, kot na področje osebnostnega razvoja. So pa posamezniki, ki so notranje tekmovalno naravnani sami od sebe in si vedno postavljajo zelo visoke zahteve. Taki seveda potrebujejo posebne izzive, a pomembno je, da ostanejo del sodelujoče skupnosti. Delovanje v sodelovalni skupnosti je naš cilj. Zelo veliko naših učencev in dijakov je že odšlo v svet. Kako pa se znajdejo je seveda odvisno tudi od značilnosti posameznikov. Na večino smo lahko ponosni.
Ko je bilo govora o financiranju zasebnih šol, so vam med drugim očitali elitizem in razslojevanje. Ob tem mi je padlo v oči, kako so starši priskočili na pomoč, ko je pogorel waldorfski vrtec v Mariboru, prav tako so se angažirali denimo ob odprtju novih waldorfskih oddelkov v Ajdovščini. To malo spominja na delovne akcije iz socializma in če pogledamo javne šole, je verjetno takšen aganžma staršev danes težje doseči. Kako vam to uspeva?
Kot sem že prej omenila, je ena izmed pomembnih nalog waldorfske šole tudi čvrsto sodelovanje med starši in zaposlenimi. Vsako poletje pred začetkom šolskega leta so starši povabljeni na delovno akcijo, na kateri skupaj z vzgojitelji ali učitelji pripravljajo in urejajo prostore. Skupaj s starši v času adventa organiziramo 'božični semenj'. Veliko jesenskih večerov je posvečeno izdelovanju izdelkov za prodajo na tem dogodku. Otroci se tako neposredno učijo, da drobni prispevki posameznikov v skupnosti lahko ustvarijo velika dela in da se dosežkov ob takem delu ne da meriti z denarjem. Za tako sodelovanje je v današnjem času potreben globlji uvid v pomen tega, je pa zato tudi toliko večji pomen pri uravnoteženju golega potrošništva in individualizma.
V začetne generacije je bilo vpisanih veliko otrok staršev pedagogov, psihologov, učiteljev, torej tistih, ki so si želeli izboljšave na pedagoškem področju. Sedaj so vpisi zelo različni, verjetno je največ tistih, ki otroke vpisujejo po priporočilih prijateljev ali znancev.
Včasih slišimo, da so otroci v slovenskih šolah preveč obremenjeni in da imajo preveč domačih nalog oz. starši preživijo veliko časa ob pomoči otrokom pri njihovih domačih nalogah. V waldorfski šoli na začetku osnovne šole domačih nalog sploh nimate, zakaj?
Obdobje do dvanajstega leta temelji na privzgajanju dobrih navad, a tudi na urjenju spomina in oblikovanju notranjih predstav.
Ko učitelj učno snov slikovito predstavi na način, da se otroci z vsebino povežejo, da si lahko o dani pripovedi zgradijo notranjo sliko, ko predstavljeno ponovijo, ilustrirajo, zapišejo in nato vse tudi redno utrjujejo, ni strahu, da ne bi učno napredovali. K razvoju dobrih navad štejemo tudi urejenost šolskih potrebščin, delovnega prostora in ustrezne delovne discipline v okviru pouka. Če uspemo otroke v nižjih razredih tako motivirati, da so pri delu zbrani in da sodelujejo, bodo učno snov usvojili že v okviru pouka.
Na primer, metodika poučevanja matematike v waldorfskih šolah je povezana tudi z gibanjem. Predvsem otroci, ki imajo šibkejšo številsko predstavo, pri utrjevanju to gibanje potrebujejo in jim za napredek niso dovolj le goli računi. So otroci, ki potrebujejo več pomoči, a moje mnenje je, da je veliko bolje, če to pomoč dobijo od učitelja, ki točno ve, na kateri stopnji otrok je, na kakšen način je bila snov predstavljena in kateri del procesa mora otrok utrditi ali ponoviti. Vedno pa spodbujamo starše, da otroke doma redno vključijo v pomoč pri hišnih opravilih, saj je prav to ključno za razvoj delovnih navad.
Ali je običajno, da pri vas otroci ostanejo od vrtca do konca srednje šole, ali se dogajajo tudi prehodi, ko npr. pride k vam kdo samo na gimnazijo, ali gre iz vaše osnovne šole na drugo gimnazijo. Jih spremljate, ko prehajajo od vas drugam in obratno – kako se prilagajajo na spremembe, imajo s tem kaj težav? Kaj pa po zaključku gimnazije, kako se znajdejo na fakulteti in naprej v življenju. Kako ocenjujete – kakšno popotnico so dobili pri vas, kakšne so prednosti in morda tudi kakšne pomanjkljivosti?
Izkušnje imamo z vsemi možnimi oblikami prehodov. V zadnjih desetih letih je zanimanje za vpis na našo šolo precej večje, kot so naše zmožnosti, veliko je tudi učencev, ki se želijo prepisati v višjih razredih. Nekateri otroci ostanejo pri nas od vrtca do mature, nekaj teh se je po zaključenem študiju že vključilo v naše izobraževanje za vzgojitelje oziroma učitelje. So pa tudi taki, ki ostanejo samo v osnovni šoli. Naša želja je, da si srednjo šolo izberejo sami, zato morajo po končani osnovni šoli napisati prošnjo za sprejem v našo srednjo šolo in razloge, zakaj si to želijo.
Mnogi, ki so zaključili šolanje pri nas, se vračajo na naša praznovanja, mnogi med njimi že vpisujejo svoje otroke. Lahko rečem, da so vsi tisti, ki so bili uspešni v času šolanja pri nas, zlahka uspešni tudi v drugih srednjih šolah ali na fakultetah. Imamo pa tudi take, ki so v času šolanja potrebovali veliko individualne pomoči, a ko so dozoreli, smo presenečeni in navdušeni nad njihovimi kasnejšimi dosežki.
Naša želja je, da jih v času šolanja ne le opremimo z znanji, ki so seveda pomembna, a prav tako je pomembno, da razvijejo razmišljujoč in sočuten odnos do dogajanj v svetu, do vseh živih bitij in do sočloveka. Želimo, da razvijejo uravnoteženo kritično razmišljanje, ki se bo sposobno spopasti z izzivi prihodnosti in da bodo v soočanju z zahtevnimi življenjskimi situacijami zmogli pogumno naprej ter jih znali izkoristiti za osebno rast in iskanje ustvarjalnih izhodov.
Mogoče za zaključek, glede na to, da so waldorfske šole prisotne v slovenskem prostoru že 25 let, kaj vidite kot glavni prispevek vaše prisotnosti in delovanja v teh 25 letih k slovenskemu sistemu vzgoje in izobraževanja?
Skušajo nas prepričati, da je edina alternativa bodočnosti tekmovalna družba, kjer obstanejo le močni in brezobzirni in kjer je nek diktiran ''uspeh'' edino merilo kakovosti in edini smisel življenja. Take družbe si ne želimo. Ponovno moramo večji poudarek posvetiti osnovnim človeškim vrednotam. Razvoj posameznika je izjemno pomemben, vendar takega posameznika, ki bo zmožen empatije in sodelovanja, posameznika in mu bo mar za skupnost. Celotna naša pedagogika stremi k temu in upam si trditi, da so to osnovne vrednote pedagogike in družbe prihodnosti.
