V nadaljevanju preberite:
- Uslužbenci na upravni enoti niso dolžni govoriti angleško, lahko pa angleščino uporabljajo pri splošnih pojasnilih.
- Tujec, ki ne razume slovenščine, ima pravico do tolmača, a ga mora praviloma plačati sam.
- Varuh opozarja, da lahko težave pri sporazumevanju dodatno podaljšujejo že tako dolge postopke.
Na očitke tujcev, da jim na Upravni enoti Ljubljana pri urejanju dokumentov namenoma ne želijo pomagati v angleščini, čeprav jezik obvladajo, se je odzvala tudi upravna enota. Ta pravi, da v zadnjem letu ni prejela niti ene pritožbe, ki bi se nanašala na zavračanje komunikacije v angleškem jeziku. Posebnih ukrepov za izboljšanje komunikacije s tujci zato trenutno ne načrtujejo.
Kot smo že pisali v članku Frustracije na upravni enoti: "Ne da ne znajo. Nočejo govoriti angleško", naj bi imeli številni tujci pri urejanju zadev na ljubljanski upravni enoti težave pri sporazumevanju z uradniki. Po njihovih navedbah naj bi nekateri uslužbenci kljub temu, da naj bi angleščino razumeli, komunikacijo v tem jeziku zavračali.
A na Upravni enoti Ljubljana pravijo, da s takšnimi očitki niso seznanjeni. "V zadnjem letu nismo prejeli nobene pritožbe, ki bi se nanašala na zavračanje komunikacije uslužbencev v angleškem jeziku ali na domnevne težave pri sporazumevanju s strankami zaradi uporabe angleškega jezika," so nam odgovorili.
Za uradna procesna dejanja le slovenščina
Pri tem poudarjajo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. Upravni postopki se tako vodijo v slovenskem jeziku, v njem se vlagajo vloge, pišejo odločbe in opravljajo procesna dejanja. Znanje tujega jezika po pojasnilih upravne enote tudi ni formalni pogoj za vsako posamezno delovno mesto na Sektorju za tujce.
Tujec ima pravico do tolmača – a praviloma na lastne stroške
Kaj se torej zgodi, če oseba slovenskega jezika ne razume? Upravna enota opozarja, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču. Stranka lahko tolmača povabi tudi sama, vendar ga mora organ postaviti v položaj tolmača s sklepom.
Če je postopek začet na zahtevo stranke, ta tudi sama krije stroške tolmača. Stranka lahko s seboj pripelje tudi osebo, ki ji pomaga pri komunikaciji v slovenskem jeziku, a takšna oseba po zakonu ni tolmač. Upravna enota sicer izpostavlja, da so tujcem na voljo tudi informacije, obrazci in druga gradiva v tujih jezikih, med drugim na portalu Infotujci.
Varuh človekovih pravic je prav tako jasen: uradniki na upravnih enotah niso dolžni komunicirati v angleščini. Slovenski predpisi določajo slovenščino kot uradni jezik upravnih postopkov, izjema so območja, kjer sta uradna jezika tudi italijanščina oziroma madžarščina.
Če stranka slovenskega jezika ne razume, ima pravico do tolmača. Organ jo mora o tej pravici tudi poučiti in ji omogočiti, da si ga zagotovi. "O posegu v pravico stranke bi govorili, če ji ne bi bilo dopuščeno oziroma omogočeno, da izvršuje pravico do tolmača, ali če o tej pravici sploh ne bi bila poučena," poudarja Varuh.
Evropska konvencija o človekovih pravicah izrecno določa pravico do (brezplačnega) prevoda in tolmača le v kazenskih postopkih ter po pravu EU v postopkih mednarodne zaščite.
"Vsak predolg postopek pomeni kršitev pravice stranke"
Varuh pri tem opozarja še na dodaten problem – v zadnjih letih namreč pogosto prejema pobude tujih državljanov zaradi dolgih postopkov na upravnih enotah in neupoštevanja procesnih rokov, predvsem pri postopkih po Zakonu o tujcih. Kot razloge upravne enote pogosto navajajo veliko število obravnav in kadrovsko podhranjenost, vendar Varuh takšnih razlogov ne sprejema kot trajnega opravičila za predolge postopke.
"Vsak predolg postopek pomeni kršitev pravice stranke, da se v njeni zadevi odloči hitro in s čim manjšo zamudo," poudarja in dodaja, da je posamezniku treba zagotoviti, da v razmerju do države ni nedopustno dolgo v negotovosti glede odločitve o njegovi pravici, obveznosti oziroma pravno zavarovani koristi.
Če bi govorili angleško, bi bili nekateri spet v boljšem položaju
Varuh ne predlaga, da bi morali uradnike na upravnih enotah zavezati k uporabi angleščine – s tem bi namreč angleško govoreče stranke postavile v neenak oziroma boljši položaj od tistih, ki angleščine ne obvladajo. "Bi pa država lahko vsaj zagotovila splošne in dobro dostopne pisne informacije o relevantnih upravnih postopkih v jezikih, ki jih razumejo tujci oziroma druge osebe, ki prebivajo in delajo v Sloveniji – vključno z obrazci različnih vlog in navodili za njihovo izpolnjevanje," svetuje.
Predlog glede cenejšega tolmačenja
Po mnenju Varuha bi bilo smiselno razmisliti tudi o načinih, kako zagotoviti strokovno tolmačenje, ki za stranko ne bi pomenilo tako velikega finančnega bremena. Ena od možnosti je po mnenju Varuha tudi tolmačenje na daljavo prek videopovezave, kar bi lahko zmanjšalo stroške in olajšalo dostop do tolmačev za redkejše jezike. "To bilo koristno ne le za stranke, ki ne razumejo uradnega jezika, ampak za učinkovitost in hitrost upravnih postopkov nasploh," poudarja.
Varuh pravi, da imajo nekatere evropske (zlasti skandinavske) države model, po katerem je tolmačenje javna storitev (ang.: community interpreting). Brezplačna storitev usposobljenega tolmačenja je tako načeloma zagotovljeno v vseh uradnih postopkih (celo denimo pri sporazumevanju z zdravnikom). "Lahko je omejena na določeno obdobje bivanja, ker se po določenih letih bivanja pričakuje, da se oseba toliko integrira, da se lahko sporazumeva v uradnem jeziku," pojasnjuje. Mogoče pa so tudi vmesne rešitve, pri čemer se ustrezno uravnoteži stroške (za državo) in sistemske koristi.
Laični tolmači lahko zadeve še dodatno zapletejo
Varuh je tudi skeptičen glede uporabe t. i. laičnih tolmačev. Laični tolmač je namreč lahko praktično kdorkoli, ki stranki pomaga pri komunikaciji z državnim organom, le da gre za poslovno popolnoma sposobno osebo, ki ji stranko zaupa. Čeprav to stranko praviloma stane manj kot najem uradnega tolmača, hkrati to pomeni, da v upravnih postopkih sodelujejo osebe, ki nimajo nujno potrebnega strokovnega znanja oziroma se to niti ne preverja.
Stranko ali drugega udeleženca v postopku se opozori, da organ ni odgovoren za pravilnost izjave osebe, ki mu pomaga pri komunikaciji, to osebo pa, da mora natančno sporočiti tisto, kar je bilo izrečeno.
Varuh meni, da bi organi vseeno morali izvajati to določbo z določeno previdnostjo. "Organ takšne pomoči ni dolžan dovoliti avtomatično. Uradna oseba bi morala presoditi, ali je zadeva dovolj enostavna, da uradni tolmač ni nujno potreben," predlaga.
Pri zahtevnih pravnih vprašanjih bi po Varuhovem mnenju tako organ še vedno moral vztrajati pri ustrezno usposobljenem tolmaču. Kako dosledno se v konkretnih upravnih postopkih izvaja ta presoja, pa Varuhu ni znano.
Na ljubljanski upravni enoti sprememb ne načrtujejo
Kljub temu na Upravni enoti Ljubljana trenutno ne napovedujejo posebnih sprememb. "Komunikaciji s strankami vsakodnevno posvečamo veliko pozornosti, zato kakšnih posebnih ukrepov oziroma izboljšav ne predvidevamo," so nam odgovorili.
Sektor za tujce, državljanstva in osebna stanja na obeh oddelkih za tujce sicer letno obravnava približno 28.500 strank.
A mamo pr nas še kakšne druge probleme?