S strokovnjakinjami iz pasjega sveta smo govorili o tem, ali "živčni" psi res obstajajo, zakaj pride do povečanega stresa in razdraženosti pri psih ter kako jim lahko pomagamo.
"Izraz "živčen pes" se pogosto uporablja med lastniki za opisovanje psov, ki kažejo znake tesnobe, strahu ali pretirane vzburjenosti v določenih situacijah, poznano tudi kot reaktivni psi. Vendar je pomembno razumeti, da ta opis pogosto ne zajema natančne narave ali vzroka vedenja," nam je pojasnila Karmen Grubelić, dr. vet. med., ki se v Pasji Univerzi ukvarja z veterinarsko vedenjskim svetovanjem in veterinarsko homeopatijo.
Sama takšnim psom reče "psi pod stresom", saj je to najširši pomen, ki zajema pse z različnimi čustvenimi stanji, vsem pa je skupno "pretiravanje". "Beseda stres ima mnogokrat negativno konotacijo, čeprav temu v resnici ni čisto tako. Stres potrebuje vsak osebek, da lahko preživi. Seveda tu govorimo o kratkotrajnem stresu, ki pomaga tudi pri učenju. Uničevalno pa na nas in na pse deluje dolgotrajen stres," opisuje.
Dodaja, da v psihologiji ločijo pozitiven in negativen stres: "Pozitiven stres prav tako kot negativen lahko vodi v "živčno" stanje, če sta INTENZITETA in/ali ČASOVNA izpostavljenost preveliki ali premajhni."
Pravi, da je podobno s terminom "vznemirjenost'': "To ne pomeni vedno nekaj pozitivnega. Ločimo pozitivno vznemirjenost, ko se pes npr. nečesa veseli, in negativno, ko psa nekaj spravlja v potencialno stisko. Za moje pojme obstajajo preobremenjeni in premalo obremenjeni psi. Zagotovo je danes ogromno preobremenjenih psov, ki zaradi napačnega postopanja lastnikov in delno genetskih predispozicij svojih čustev ne znajo več kontrolirati ali jih kažejo pretirano. Na drugi strani pa obstajajo psi, ki so premalo obremenjeni, v smislu socialnih interakcij, prostorske omejitve … in se lahko pojavijo vedenjske težave zaradi kronične izoliranosti kot rezultat dolgčasa."
Pes se po njenih besedah v določenem trenutku odziva ustrezno glede na pasemske značilnosti, okolje, v katerem je, in znanje, ki smo mu ga dali. Psi so lahko plašni, reaktivni, hiperaktivni, bolj senzibilni … Živčnost je torej po njeni oceni bolj odziv psa na določene dejavnike iz okolja in ne značilnost nekega psa.
To vodi v psihične in fizične bolezni psa
"Vzrokov za to je veliko. Kronična razdraženost pelje v stalen stres, ki povzroča nemalo psihičnih in tudi fizičnih bolezni," opozarja Karmen Grubelić. Dodaja, da obravnava vsakega psa celostno, kar pomeni, da upošteva njegovo zgodovino, prehranske navade, življenjski stil lastnika, osebnost psa in pasmo, sprehode, socialne interakcije z upoštevanjem pasje komunikacije preko telesa in vokalizacije, odnos lastnika do psa, prisotnost možne bolečine ipd., zato lahko pove, da je v praksi opazila neke skupne pogoste vzorce, ki so bili posreden ali celo neposreden vzrok za razvoj neke vedenjske težave. "V prvi vrsti smo na pse pozabili kot na živalsko vrsto in njene biološke potrebe. Govorim o VRSTI, ne PASMI psa. In posledična je njihova dobrobit zelo okrnjena," pravi.
Ocenjuje, da bi lahko govorili tudi o prikritem mučenju živali: "Zakaj? Če vidite ptico v kletki brez vode, kravo v štali na privezu cel dan, prašiče v boksu brez hrane več dni, teličke, ločene od mame v individualnih boksih, bi govorili o mučenju živali, kajne?"
"Kaj pa pes, ki preživi vsak dan, večji del dneva v kletki? Pes, ki je odvisen od metanja žogic in frizbija ter ga lastnik vsak dan fizično utrudi do te mere, da doma samo še "pade dol", ker je bojda utrujen pes tudi srečen pes. A si mnogokrat nakoplje ortopedske težave, npr. strgane križne kolenske vezi? Mladiček, ki ne dobi niti enega obroka normalno iz klasične posode, saj si mora vsak košček hrane zaslužiti in ga dobi iz roke za nagrado? Mladiček, ki se mu odvzema čez noč vodo z namenom hitrejšega učenja sobne čistoče? Sprehod psa, kjer se lastnik s psom konstantno ukvarja, hiti, mu daje ukaze, ga preusmerja, celo kaznuje, če samo pogleda drugam? Kaj pa pasme, ki imajo globoko zakoreninjene nagone, ki jih v svojem okolju ne morejo sprostiti – vemo, da danes večina različnih pasem psov konča kot ljubljenček in svoje prvotne funkcije, za katere je bil stoletja selekcioniran, zelo verjetno ne bo nikoli več opravljal? Mar to ni prikrito mučenje živali? Navsezadnje pa psi živijo v zelo tesnem stiku z nami in se »nalezejo« naših čustev oziroma jih verjetno zrcalijo, kar pomeni, da bo imel lastnik pod kroničnim stresom tudi precej raztresenega psa," še opisuje Karmen Grubelić.
Popularne delovne pasme psov
Sara Rejc vidi največjo problematiko v tem, da so v današnjem času zaradi socialnih omrežij in določenih filmov zelo popularne delovne pasme psov, npr. belgijski ovčar, avstralski ovčar, border collie, ki pa imajo seveda močnejše nagone, so bolj energični in senzibilni ter potrebujejo veliko mentalne zaposlitve. "Takim psom ni dovolj le fizični del sprehoda, ampak ga bomo morali zaposliti z določenimi nalogami. Delovni psi so bili »narejeni« za opravljanje točno določenih nalog, zato jim to predstavlja nek smisel življenja. Če teh potreb in nagonov ne zadovoljimo, se zelo hitro začnejo izražati razna neželena vedenja, kot so uničevanje predmetov, zaganjanje v avtomobile, kolesarje, kopanje lukenj na vrtu," našteva.
Taki psi so po njenih besedah bolj senzibilni in se hitreje odzovejo na razne dražljaje iz okolja, kot so razni zvoki, premiki, saj je ta karakteristika pri opravljanju točno določene naloge ključnega pomena, ob nepravilnem treningu in vzgoji pa to lahko privede do raznih nevšečnosti. "Ker se taki psi hitreje odzovejo na vse zunanje dejavnike, jim lahko tudi samo urbano okolje predstavlja stres, še posebej, če psa ne socializiramo ustrezno," opozarja Sara Rejc.
Kakšna je lahko preventiva?
"Preventiva se zagotovo začne z odbiro mentalno stabilnih staršev bodočih potomcev, v kolikor ne gre za posvojene pse. Genetika igra še vedno manjši del pri oblikovanju pasje osebnosti v primerjavi z vplivi okolja; izjema so nagoni, za katere pa tudi vemo, da se izgubljajo skozi generacije, če jih ne gojimo, prav tako pa tudi podedovani strahovi, travme ter fobije. Sem sodijo tudi določene fizične bolezni, ki so lahko vzrok za vedenjske spremembe," opisuje Karmen Grubelić.
Preventiva se po njenih besedah začne že pri mladičku v leglu, kakšni so pogoji tam, socialne interakcije mame in drugih psov v gospodinjstvu, če so prisotni, prehrana, gibanje, socializacija in habituacija, rokovanje in interakcije z ljudmi,…
"Ko mladiček pride v nov dom, mu bodo lastniki naredili medvedjo uslugo, če bodo z njim pravilno ravnali, ne bodo pretiravali v prehrani, sprehodih, socialnih interakcijah z njim, z igro in igračami, mu zagotovili osnovne biološke potrebe že od prvega dne, se pravočasno in primerno odzvali, ko z njimi komunicira, da je v stiski, ga je strah … takrat se začne graditi varna navezanost in smo v očeh psa mi »vodje« – tj., da bomo prevzeli odgovornost, ko bo situacija potencialno nevarna. Takšni psi imajo manjšo nagnjenost, da bodo sami začeli reševati »težave« v obliki renčanja, lajanja, zaganjanja in v končni fazi ugriza," je dejala.
Prvi korak pri preventivi je tudi po oceni Sare Rejc vsekakor ustrezna izbira psa glede na njegove karakteristike in naš življenjski slog. Svetuje, da pred nakupom ali posvojitvijo dobro razmislite, za kakšen namen želimo uporabljati svojega psa – bomo z njim sodelovali v kakšnem športu oziroma kinološki disciplini, bomo z njim hodili na dolge sprehode, v hribe ali pa si morda želimo le družinskega člana, ki bo skupaj z nami poležaval na sedežni? Tudi v zadnjem primeru bomo morali poskrbeti za določene psiho-fizične potrebe psa!
"Drugi korak pa je vsekakor ustrezna socializacija in vzgoja psa. Sama socializacija se začne že pri vzreditelju, zato se dobro pozanimajte, iz kakšnih razmer mladički prihajajo. Prav tako ne smemo odlašati z vzgojo; le-ta se začne s prvim dnem, ko mladička pripeljemo v svoj dom. Veliko lažje je stvari delati preventivno in na način, da pes nima možnosti delati napak in se učiti nepravilnega vedenja. Tako bomo imeli kasneje manj težav z odpravljanjem raznih neželenih vedenj," poudarja.
Pes zavoha naše stresne hormone
Če imate doma že težave s psom, ki kaže znake pretiranega stresa in vznemirjenosti, boste morali po nasvetu Karmen Grubelić najprej umiriti sebe, "saj pes zavoha naše stresne hormone v napeti situaciji, četudi se pretvarjate, da nič ni." Poudarja, da psov ne moremo prelisičiti, saj pred nami zaznajo nervozno stanje.
"Potem uredimo prehrano psa, če ta ni optimalna. V kolikor je mogoče, psu v obroke uvedemo čim več svežih, sezonskih živil, saj vemo, da tip prehrane vpliva na črevesni mikrobiom, ta pa vpliva na izražanja vedenj oziroma počutje in krog je sklenjen. Enako kot pri ljudeh: če dlje časa uživamo visoko predelano hrano, se nam pozna tako na počutju kot na fizičnem zdravju. In enako velja za pse," opisuje veterinarka.
Naslednji korak, ki ga priporoča, je, da poskusimo ugotoviti in izločiti čim več stresorjev iz vsakodnevnega življenja psa. To je običajno individualna percepcija, ki je zelo odvisna od psa do psa: "Z izločanjem okoljskih stresorjev v prvi vrsti najprej onemogočimo izvajanje neželenih vedenj, saj se le-to z vsakim izvedenim vedenjem okrepi."
Svetuje, da nato izločimo in izpolnimo vse biološke potrebe psa kot VRSTE:
- količinsko in kakovostno primerna hrana ter sveža voda, ki je vedno na voljo;
- odsotnost bolečine, kjer je obisk veterinarja obvezna stvar;
- zagotovimo dovolj kvalitetnega spanca, kar pomeni v bližini živega bitja pri mladih psih in psih z vedenjskimi težavami v prostoru, kjer je omogočeno normalno premikanje in gibanje psa. Pomembna sta tudi mir in tišina;
- žvečenje naj bo čim bolj redno zagotovljeno, saj je to osnovna potreba in psom pomaga sproščati nakopičen stres;
- sproščeni sprehodi, ki so počasni, vključujejo veliko vohanja, raziskovanja in opazovanja ter prostega gibanja (BREZ spodbude lastnika);
- čim pogostejši izpusti za opravljanje potrebe;
- omogočanje in vzdrževanje socialnih interakcij, predvsem z drugimi »pasjimi prijatelji«, s katerimi se vaš pes dobro razume. Psi so visoko socialna bitja in potrebujejo čim bolj redno družbo, zato je ta potreba mnogokrat neizpolnjena v gospodinjstvih z enim psom.
Z neustreznim pristopom lahko naredimo škodo
Če pride do težav, Sara Rejc svetuje, da se za pomoč obrnemo na strokovnjake s področja vzgoje in šolanja psov, ki nam bodo podali določena navodila in napotke, na kakšen način se lotiti same problematike. "Z neustreznim pristopom namreč lahko naredimo več škode kot koristi. Najprej bomo morali odkriti vzrok za živčnost psa in le tega ustrezno odpraviti oziroma psu omogočiti, da se bo nanj lahko ustrezno odzval," poudarja.
Dodaja, da se je pred nakupom psa treba zavedati, da bo to naš življenjski sopotnik 10 let ali več in bomo morali poskrbeti za zadovoljitev njegovih potreb in se z njim aktivno ukvarjati.
"Prav tako je napačno mišljenje, da se določene pasme psov že skotijo vzgojene, socializirane in šolane. V psa bomo morali vložiti veliko truda in svojega prostega časa, še posebej v začetnem obdobju. Mnogokrat bomo morali prilagoditi svoj življenjski slog – vstajanje ob zgodnjih jutranjih urah, sprehajanje psa ne glede na vremenske razmere, prilagajanje svojega dopusta, po službi bomo morali iti najprej domov in poskrbeti za psa itd," opisuje.
Opozarja, da pridejo s psom tudi določeni mesečni stroški za hrano, opremo, veterinarja itd., ki jih bomo morali odšteti od svojih mesečnih prihodkov. "Psa nikoli ne izbirajte na podlagi videza, ampak vedno preučite značilnosti določene pasme in ga izberite glede na svoj življenjski slog. Če se odločite za posvojitev psa, kjer sama preteklost in izvor psa mnogokrat nista znana, se prej večkrat odpravite na sprehod, z osebjem se pogovorite kakšne so vaše želje in pričakovanja in se na tak način skupaj odločite kateri pes bi vam najbolj ustrezal glede na življenjski slog," svetuje.
Psi so lahko nekaj najlepšega v našem življenju, ob nepravilnem pristopu pa lahko postanejo prava "nočna mora".
“Z ustreznim šolanjem je lahko človek najboljši prijatelj psa,” je sklenila z mislijo Coreya Forda.
Za čim boljše sobivanje bomo morali narediti nekaj več
Kot pojasnjuje Karmen Grubelić, je vse povedano ljudem običajno v teoriji logično: "Ampak, ko pa pridemo do prakse, pa se vsa teorija podre, še posebej, ko lastniki slepo sledijo NAPAČNIM navodilom določenih »avtoritet«. In tam se začnejo graditi težave, ki bodo kasneje rezultirale v »živčnem« psu."
Opozarja, da nekateri skrbniki psom omejujejo osnovne potrebe: "Hrana, da nas bo bolj ubogal; voda, da bo prej osvojil sobno čistočo; hišna kletka, da ne bo česa uničil, ko nas ne bo doma; aktivni sprehodi in omejitev stika z drugimi psi, da bomo mi konstantno središče pozornosti psa in bo pes dovolj navezan na nas … Nihče ne pomisli, da je lakota za telo stres, prav tako odsotnost vode, hišni boks je hud problem, saj omejuje gibanje, pes se ne more umakniti na toplo/hladno, če ga zebe ali mu je vroče, vsakodnevni aktivni sprehodi dvigujejo nivo stresnih hormonov in povzročajo kroničen stres, ki se dolgoročno lahko kaže kot »živčnost«, psi so v stalni pripravljenosti ter se težko učijo in umirijo."
Svetuje, da se postavite v kožo psa in pomislite, kako bi bilo vam, če bi vam nekdo vsak dan narekoval, da morate nekaj narediti za vsak grižljaj hrane, vam onemogočil piti vodo, da ne boste ponoči hodili na WC, na sprehodu vam ne bi dovolil, da si vzamete čas in opazujete, hodite počasi, umirjeno …
"Stalno hitimo in pes z nami, ne vzamemo si več časa za umirjen sprehod, kjer bosta sproščena oba: pes in lastnik. Polni smo fobij, da se psu ne bo kaj zgodilo, a istočasno gledamo predvsem na to, kako bo nam nekaj lažje, čeprav smo v trenutku, ko smo prevzeli lastništvo psa, začeli kontrolirati vse vidike življenja tega psa do njegove smrti," pojasnjuje.
"Glede na to, da imamo vsako leto večjo gostoto psov ljubljenčkov, bomo morali za čim boljše sobivanje narediti nekaj več, kot le slediti včasih, uničujočim nasvetom določenih »avtoritet«, ki več kot očitno nimajo dovolj znanja s področja pasje psihologije," opozarja.
Dodaja, da bomo morali uporabiti »kmečko pamet«: "Žal ni dovolj, da samo imaš psa. Življenje se nam je v zadnjih 100 letih ekstremno hitro spremenilo in psi niso več sposobni dohajati tega tempa."
Stres in dodatki s CBD
Na Alenko Kropivšek dr. vet. med. iz Melisa veterina d.o.o pa smo se obrnili z vprašanjem, kako lahko pri obvladovanju stresa pomaga CBD, ki postaja tudi pri skrbnikih živali vse bolj popularen. "Endokanabinoidni sistem (ESC) vpliva na več plasti odziva na stres, od percepcije oz. dojemanja stresne situacije do same biokemijske reakcije, ki sledi – torej na proizvodnjo nevrotransmiterjev in hormonov osi HPA (hipofiza – hipotalamus – nadledvična žleza)," je opisala.
Pozitiven vpliv CBD-ja v teh primerih so dokazali v študiji na laboratorijskih živalih, ki so imele po izpostavljanju nepredvidljivemu stresu v 5–6 tednih hude simptome, podobne depresiji. Živali, ki so po stresu prejele CBD, so imele po njenih navedbah blažje posledice na žlezah (nadledvična žleza, timus) in možganih. "Še boljši rezultati so bili, če so živalim dajali CBD pred stresom," dodaja.
CBD pomaga sproščati: "Vodilna študija na tem področju je ugotovila, da CBD deluje tako, da modulira odziv možganov na serotonin in naredi receptorje v možganih bolj dovzetne za to spojino."
Dodaja, da CBD poleg tega tudi podpira normalno čustveno ravnovesje, deluje preko ECS, ki je odgovoren za uravnovešanje živčnega sistema. Med napadom tesnobe se živčne celice mrzlično aktivirajo, kar vodi do kemičnega neravnovesja. Tu nastopi ECS, ki upočasni električno neuspešno vžiganje in vrne kemikalije v telesu na bazalno raven: "CBD pomaga tudi pri lajšanju splošne tesnobe in lahko pomaga pri okoljskih stresorjih in fobiji, povezani s hrupom."
Za nameček CBD pomaga spodbujati sprostitev in izboljša spanec pri anksioznih ljubljenčkih, s tem pa zelo verjetno pomaga lajšati ločitveno tesnobo. Pojasnjuje, da se CBD lahko vedno da nemirnemu psu s predpostavko, da ta vznemirjenost oziroma nemir ni posledica lokalnega, trenutnega stresorja (tujec, nenaden hrup, pes, ki ni bil pravilno vzgojen ...). "Najboljša je kombinacija CBD kapljic s triptofanom, resorbcija pa je najboljša preko sluznice. Psu dajte torej kapljice direktno na sluznico v gobčku in počakajte nekaj minut, preden mu ponudite hrano ali vodo," je sklenila.
anja.scuka@styria-media.si
