Avstralski kolesar z otoka Tasmanije Richie Porte je preko spleta sporočil, da je zaključil svojo kariero. Skupno je vknjižil 33 zmag. "Kot otrok, ki je odraščal na Tasmaniji, si nikoli nisem predstavljal, da bom lahko potoval po svetu s kolesom, vozil v nekaterih najboljših ekipah in na poti srečal toliko briljantnih ljudi," je na Twitterju zapisal 37-letni kolesar ekipe Ineos Grenadiers, ki je na Touru predlani zasedel tretje mesto, ko je na stopničkah stal ob dveh Slovencih, Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču.
"Pripravljen sem uživati v naslednjem življenjskem poglavju, uspešne vožnje skozi tekmovalno kariero pa se bom z veseljem spominjal. Sem pa trenutno zelo utrujen, a vesel, da bom za vedno odpotoval domov," je še dodal kolesar, ki je čez sezono bival v Evropi, dirka po Veliki Britaniji, ta se je predčasno zaradi smrti kraljice končala v četrtek, pa je bila njegova zadnja večja preizkušnja v profesionalni karieri.
I didn’t have a clue at the time but this would be the last time I would sign on before a stage as a professional cyclist. End of a 13 year chapter of my life & some of the most incredible memories. 1/3 pic.twitter.com/XbmecGoAYv
— Richie Porte (@richie_porte) September 13, 2022
To je sicer začel leta 2008 v kontinentalni ekipi Praties, iz katere se je dve leti pozneje preselil k ekipi svetovne serije Saxo-Bank. Pri njej je na dirki po Romandiji zabeležil tudi prvo etapno zmago na dirkah najvišje ravni ter si priboril prestop k najbogatejši ekipi na svetu, moštvu Skyja (današnji Ineos Grenadiers). Zaradi želje po vlogi kapetana je ekipo zapustil po štirih izjemnih sezonah ter okrepil moštvo BMC-a, pred vrnitvijo k Ineosu minulo leto pa je nastopal še za ekipo Trek Segafredo.
A kljub vsem neverjetnim uspehom in zmagam si ga bo kolesarski svet vseeno zapomnil po dveh stvareh. Po vlogi najzvestejšega in najboljšega pomočnika Chrisa Frooma v času njegove dominance na dirki po Franciji ter številnih nesrečah, s katerimi je močno spominjal na Primoža Rogliča. Tekom svojih najboljših let je namreč velikokrat nastopil na dirkah kot prvi favorit, a mnogih zaradi padcev (večinoma ne po svoji krivdi) in bolezni ni uspel dokončati.
Kljub vsem nesrečam je nekaj časa veljal za mogoče celo najboljšega kolesarja za enotedenske etapne dirke, saj je dobil kar osem etapnih dirk najvišjega WorldTour nivoja. Avstralec je dvakrat zmagal na dirki Pariz-Nica, dvakrat na dirki po Avstraliji, dobil pa je tudi dirke po Romandiji, po Švici, po Kataloniji in kriterij po Dofineji, na slednjem je lani zabeležil tudi svojo zadnjo skupno zmago v karieri.
Njegova nesreča je prišla do izraza na velikih tritedenskih dirkah, saj je moral kar štirikrat predčasno odstopiti (dvakrat z Gira in dvakrat s Toura), potem ko se je večinoma boril za najvišja mesta. Vseeno je tudi na Grand Tourih dosegel nekaj lepih uspehov, saj je svojo prvo sezono na najvišjem nivoju dobil razvrstitev za najboljšega mladega kolesarja dirke po Italiji (končal jo je na sedmem mestu), leta 2020 pa mu je na Touru končno uspelo veliko tritedensko dirko končati na stopničkah. Z dirke po Franciji ima še eno skupno peto mesto.
Ko je pred sezono 2021 okrepil ekipo Ineosa, se je odločil, da so njegovi dnevi vloge kapetana minili ter da bi želel zgolj pomagati svojim sotekmovalcem, a je v minuli sezoni vseeno navdušil s skupno zmago na kriteriju Dauphine ter drugima mestoma na dirki po Kataloniji in Romandiji. Kariero pa je zaključil s sezono, v kateri je znova dokazal, da še ni za staro šaro, saj je končal dirko Tirreno-Adriatico na četrtem mestu ter dirko po Alpah na sedmem.
Ob vzponu obeh slovenskih kolesarjev se je sicer počasi bližal že koncu svoje kariere, a se je vseeno kar nekajkrat dokazal za spoštovanja vrednega nasprotnika, slovenski ljubitelji kolesarstva pa zagotovo ne bomo nikoli pozabili slike, kako skupaj z obema Slovencema stoji na stopničkah Toura ob prvi slovenski skupni zmagi na dirki po Franciji.
