Tina Križan je pri 33 letih s turnirjem v novozelandskem Aucklandu naredila konec svoji teniški karieri. Postala je prva Slovenka, ki se je uvrstila med najboljših sto igralk na svetu, odlikovala pa se je predvsem v igri dvojic. Z zgovorno Štajerko smo se pogovarjali o njeni pestri karieri, prihodnosti slovenskega tenisa, pa tudi o vzponu novega srbskega vala vrhunskih igralcev in igralk, s katerimi je Križanova v zelo tesnih odnosih.

Letos ste sklenili teniško kariero. Kako ste se navadili na življenje brez tenisa? Ga pogrešate?
Tenisa sem imela počasi dovolj in to je bila moja osebna odločitev. Iskreno povedano, tenisa sploh ne pogrešam. Sem zelo vesela in zadovoljna v svojem zasebnem življenju.

Trikrat na olimpijskih igrah

Tina Križan je kar trikrat nastopila na "igrah vseh iger". Prvič leta 1992 v Barceloni, slovensko reprezentanco pa je zastopala tudi v Sydneyju leta 2000 in štiri leta pozneje v Atenah.

S čim se zdaj ukvarjate?
Za prihodnost imam precej konkretne načrte. Trenutno tega zaradi nekaterih okoliščin še ne morem povedati, bodo pa te stvari že v kratkem javne.

Ko pogledate nazaj, kako bi ocenili svojo kariero? Na veliko stvari ste verjetno lahko ponosni, bi morda lahko bilo kaj tudi bolje?
Ko se takole ozreš nazaj, vedno vidiš napake. Vedno sem se trudila po najboljših močeh in si zato nimam kaj očitati. Verjetno bi lahko bilo še boljše, vendar pa je treba vedeti sledeče. Začela sem še v časih stare Jugoslavije, naša teniška zveza sploh ni bila organizirana in zato nisem mogla nastopati na mladinskih turnirjih. To so bili povsem drugačni časi. Nismo imeli prave opreme, ni bilo skoraj nobenih igrišč za trening, o dvoranah smo lahko le sanjali. Če bi mi kdo tedaj svetoval, naj odidem v ZDA, bi to takoj sprejela, saj so tam pogoji povsem drugačni. Žal v Sloveniji ni bilo osebe, ki bi mi znala svetovati, zato sem se vedno učila na lastnih napakah. Igralke smo bile prepuščene same sebi.

Največje uspehe ste doživljali v igri dvojic. V čem je skrivnost pri tej igri? Tudi Katarina Srebotnik tu recimo dosega velike uspehe.
Dvojice ponavadi igraš bolje, ko si starejši. Takrat bolje spoznaš taktiko in imaš več izkušenj. Vsak mlad igralec se vedno osredotoči na posamezno igro, kar je seveda povsem logično. Pri dvojicah potrebuješ starejšega soigralca oziroma soigralko, ki te vodi in ti zna svetovati. Seveda je pomembna tudi kemija. Ne moreš biti uspešen z igralko, ki ti gre na živce. To je ne nazadnje timski šport.

Katarina Srebotnik ima v paru z Japonko Ai Sugijama za seboj odlično sezono. © Action Images

Skupaj s Katarino sta osvojili veliko lovorik. Videti je, da je bila vajina kariera tesno prepletena. Še vedno spremljate njene igre, menite, da bo še napredovala?
Spremljam tako Katarino kot tudi vse druge slovenske igralke. Smo prijateljice, saj smo skupaj doživele marsikaj. Katarina je letos res blestela v igri dvojic, v posamični igri pa ima po mojem še vedno nekaj rezerve. O njej sem vedno imela odlično mnenje in mislim, da bo še napredovala.

Ženski tenis v Sloveniji dosega velike uspehe, moški ne. Zakaj, mislite, je tako? Kako sicer ocenjujete stanje slovenskega tenisa?
To je večno vprašanje. Najprej je treba povedati, da pogoji za trening pri nas niso idealni. Tudi ekipa s Katarino Srebotnik, Majo Matevžič in Tino Pisnik je dober rezultat dosegla bolj po naključju. Tu ni bilo nikakršnega ciljnega treninga in nobena ni imela trenerja, ki bi se z njimi kaj prida ukvarjal. Vsaka posebej je imela določen talent in prednosti in tako so eno drugo vlekle za sabo. Dejstvo je, da pri nas ni načrtnega dela.

	Če hočeš uspeti na mednarodni sceni, ne smeš ostati v Sloveniji. Tina Križan

Kaj je treba storiti?
Igralke smo prepuščene same sebi. Drug problem so vremenske razmere. Na Floridi ali pa recimo v Avstraliji lahko igraš vse leto, pri nas pa je problem dobiti dvorano že za pet ali šest mesecev. Če se greš vrhunski tenis, moraš trenirati vsak dan. Tudi trenerski kader ni dovolj dober. Da ne bo zvenelo, kot da samo kritiziram, a vendarle – v tujini so boljši trenerji, ki imajo izkušnje z vrhunskimi igralkami in se obnašajo profesionalno. Ne moreš biti dober trener, če nikoli nisi bil na mednarodni sceni. Poglejte srbski primer. Vsi trije, torej Jelena Janković, Ana Ivanović in Novak Đoković, so se morali preseliti v tujino. Podobno je tudi z Rusinjami. Materialna situacija jih je preprosto prisilila v to, da se rešijo iz revščine. Pri nas je življenje sicer še kar udobno, vendar pa smo teniški igralci v podobnem položaju. Predvsem je pomembno, da te nekdo spravi na pravo pot. Talent sam po sebi ni dovolj. Dostikrat ostane neizkoriščen, to sem že velikokrat videla na lastne oči.

So vam moški, po domače rečeno, kaj "fovš"?
Ne vem! Jaz še vedno verjamem, da bomo kdaj imeli kakšnega dobrega moškega igralca. Morda mladi Nik Razboršek, mislim, da ima 14 ali 15 let. Videla sem ga igrati in lahko rečem, da je izjemno nadarjen. Bi mu pa svetovala, naj si čim prej poišče trenerja v tujini. Ne pri dvajsetih, ampak takoj, saj mu bo ta izkušnja močno koristila. Če hočeš uspeti na mednarodni sceni, ne smeš ostati v Sloveniji.

Kako se je spremenil tenis v tem zadnjem desetletju?
Tenis se je ogromno spremenil. Ko sem začenjala jaz, sta kraljevali Steffi Graf in Monika Seleš, vse pa se je spremenilo s prihodom sester Williams. Nastopil je tenis, v katerem prevladujejo moč, servis, hitra igra – ženske se želijo čedalje bolj približati moški igri. Igralke iz Top10 nimajo več ženskih sparing partnerjev, igrajo samo še z moškimi, ker jim to pač prinese več koristi.

Ana Ivanović je na dobri poti, da postane številka ena ženskega tenisa. © Action Images

Blizu ste srbskemu tenisu, dobro se poznate z Ano Ivanović in Jeleno Janković. Kakšen je vaš odnos z njima?
Z Jeleno in Ano imam predvsem prijateljski odnos. Z Ano sem bila skupaj eno leto, ko je začenjala, in lahko rečem, da se razumeva odlično. Z Jeleno sem skupaj odigrala svoj zadnji turnir v Aucklandu, tako da seveda tudi njo poznam zelo dobro. Karakterno sta si zelo različni, skupno pa jima je to, da obe verjameta, da lahko postaneta številka ena. To je njun cilj in k temu stremita, zato sta tudi tako uspešni.

	V tujini so boljši trenerji, ki imajo izkušnje z vrhunskimi igralkami in ki se obnašajo profesionalno. Ne moreš biti dober trener, če nikoli nisi bil na mednarodni sceni. Tina Križan

Je Ana Ivanović bodoča številka ena ženskega tenisa?
Mislim, da ima Ana za to zelo velike možnosti. Justine Henin se bo verjetno čez nekaj let poslovila, nato pa pridejo na vrsto mlajše igralke.

Se poznate tudi z Novakom?
Seveda, vendar pa ga ne poznam tako dobro kot Ano in Jeleno. Novak je zelo dober prijatelj z Ano in tako sem ga spoznala prek nje. Je izjemen fant. Ima izjemno pozitiven značaj, je zelo samozavesten in borben in mislim, da je tudi pred njim lepa prihodnost. Ko se Federer poslovi, lahko tudi on postane številka ena.

Je Roger Federer največji tenisač vseh časov? O tem že zdaj potekajo burne razprave.
Mislim, da je. Njegov stil igre se mi zdi še bolj dovršen kot Samprasov, čeprav ima slednji več dobljenih turnirjev za grand slam.

Samprasa ste imeli priložnost spoznati tudi sami. Kako je prišlo do tega?
Lani smo tri tedne v ZDA igrali ekshibicijske tekme. Gre za precej edinstven sistem, v katerem bogati magnati najemajo teniške igralce, da predstavljajo njihove klube. Sama sem v Los Angelesu igrala za klub, ki je bil v lasti Billy Jean King. Sampras je bil v istem moštvu kot jaz, moštvo smo sestavljali dve dekleti in dva fanta. Takrat ni igral dobro, v bistvu sem bila zelo presenečena, da je izgubljal z igralci, ki so bili celo okoli 300. mesta na lestvici ATP. Pet let ni igral resnega tenisa in brez tega se preprosto ne moreš kosati z nikomer.

	Mene osebno ne bo nihče prepričal, da nekdo, ki je "zunaj" pet let, lahko premaga nekoga, ki tenis igra vsak dan. Sploh pa nekoga, kot je Roger Federer. Tina Križan

Malo za šalo, malo zares – menite, da je Federer pustil Samprasu, da ga premaga na ekshibicijski tekmi?
(smeh). To verjetno najbolje vesta sama. Mene osebno ne bo nihče prepričal, da nekdo, ki je "zunaj" pet let, lahko premaga nekoga, ki tenis igra vsak dan. Sploh pa nekoga, kot je Roger Federer. Ekshibicija je ne nazadnje le šov, ki je prirejen za gledalce. Take tekme sploh niso namenjene temu, da bi pokazale, kdo je boljši.

Kako komentirate odločitev Monike Seleš, da se pri teh letih vrne na teniška igrišča? Bi tudi sami storili kaj takega?
Ne, ne, moje slovo je absolutno dokončno. Vsak povratek je zelo težak. Prav zaradi tega še toliko bolj občudujem Lindsay Davenport, ki se je vrnila po devetih mesecih in zmagala na prvem turnirju. Lindsay je bila za razred boljša od vseh igralk, ki so danes med desetimi najboljšimi. Pa poglejte – ona je bila izven igrišč devet mesecev, Monika Seleš pa pet let. Lahko, da je to povsem marketinška poteza, če ima veselje do igre, naj igra.

Večna dilema: kaj bolj cenite, vrhunske igralce na pesku ali na trdih podlagah? Nikakor se ne moremo zediniti v tem, kaj je najboljši pokazatelj.
Nekateri pravijo, da je igralec, ki je rojen na pesku, bolj raznovrsten in da lahko igra povsod. Američani so dober primer. Na pesku se preprosto ne znajdejo, ne Roddick, ne Blake, ne kdorkoli drug. Lažje se je s peska privaditi na beton kot obratno. Težko je reči, kaj je boljši merilec. Dejstvo je, da se v teniški sezoni na pesku igra le od dva do tri mesece, en mesec na travi, preostanek pa na betonu.

Morda razmišljate o svoji teniški akademiji?
Ne, ker jih je v Sloveniji že dovolj. Mima Jaušovec, Tina Pisnik in Maja Matevžič jo imajo, tako da o tem ne razmišljam.

Še za konec – ste kdaj igrali s Srečkom Katancem ali kakim drugim znanim Slovencem, ki rad vihti teniški lopar?
Lani sem igrala dvojice z Mladenom Rudonjo. Igrala sva skupaj proti Jeleni Kostanič in mislim, da nama je nasproti stal tudi direktor Luke Koper. Mladen se je zelo izkazal, je zelo hiter in borben. Pri tenisu je zelo pomembna motorika nog in vsi bivši športniki imajo zaradi tega veliko prednost. Predvsem nogometaši – kot vem, jih veliko zelo dobro igra tenis.

Si upate izzvati Srečka?
(smeh). Seveda, zakaj pa ne! Moški se radi hvalijo "ah, ve ženske, brez težav vas bomo premagali", jaz pa si ob tem raje mislim svoje. Če pa me Srečko povabi na tekmo, vas o tem zagotovo obvestim!