Nedelja, 1. maj 1994. Varnostni avtomobil se umakne. S prvega mesta najhitreje starta modri dirkalnik s številko dve. Sledi mu vozilo, v katerem sedi vzhajajoča zvezda Michael Schumacher. V sedmem krogu dirke v Imoli se vodilni Ayrton Senna z več kot tristo kilometri na uro približuje ovinku Tamburello in v trenutku izgubi nadzor nad vozilom. Zaviranje ne pomaga, saj se hitrost dirkalniku zmanjša na 220 kilometrov na uro, kar je še vedno prehitro, in Senna trči v zaščitni zid. Brazilcu ni pomoči. Nekaj po šesti uri zvečer tudi uradno razglasijo, da je trikratni svetovni prvak mrtev. V razbitinah njegovega Williamsa najdejo avstrijsko zastavo, zastavo, s katero je morebitno zmago hotel posvetiti dan prej umrlemu Rolandu Ratzenbergerju. Vse to in tudi huda nesreča Rubensa Barichella se je zgodilo v najbolj črnem koncu tedna v zgodovini formule 1.
Svet je 1. maja izgubil velikega šampiona, ikono avtomobilističnega sveta. Izgubil je Ayrtona Senno, ki v življenju nikoli ni bil zadovoljen z manj kot prvim mestom. Prav zato je vedno vozil na meji svojih sposobnosti, pogostokrat je to mejo tudi presegel. Živel je za formulo 1 in prav ta ga je spravila s tega sveta. In kdo je dirkač, ki se je z zlatimi črkami vpisal v zgodovino avtomobilističnega športa?
Kralj dežja
Ayrtonova starša sta bila precej premožna, zato se je Senna že kot mladenič lahko začel ukvarjati z avtomobilizmom. Pri dopolnjenih trinajstih letih je nastopil na svoji prvi dirki v kartu. Pozneje se je preselil v Evropo in takoj postal prvak, najprej v formuli Ford 1600, leto pozneje pa še v formuli Ford 2000, vstopnico za formulo 1 pa si je privozil z naslovom najboljšega v formuli 3. Rezultate in predvsem drzno vožnjo so opazili pri številnih moštvih elitnega tekmovanja, Senna pa je sprejel ponudbo moštva Toleman. Že v prvi sezoni se je v deževnem Monaku s povsem nekonkurenčnim dirkalnikom s 13. mesta prebil na končno drugo. V slogu največjih mojstrov je prehitel Nikija Laudo, še preden pa bi se lahko "lotil" vodilnega Alaina Prosta, ki je iz kroga v krog izgubljal prednost pred letečim Brazilcem, so organizatorji zaradi hudega naliva tekmo prekinili.
Senna je naslednje tri sezone vozil za Lotus, že na drugi dirki sezone, 21. aprila 1985 v Estorilu, pa se je veselil prve zmage v karieri, ta uspeh je ponovil tudi v Belgiji. Najbrž ni treba poudarjati, da sta obe preizkušnji potekali v nemogočih vremenskih razmerah in že takrat je Senna dal jasno vedeti, da ga bo predvsem v dežju težko premagati. V nadaljevanju si lahko ogledate film, ki povzema življenje Ayrtona Senne.
"Doktor" Monaka
Senna je še vedno številka ena po številu doseženih zmag v Monaku, kjer se je zmage veselil kar šestkrat, poleg tega je še dvakrat stal na stopničkah za zmagovalce. Prvič je zmagal leta 1987, leta 1988 je bil najboljši Prost, pozneje pa je sledila Brazilčeva popolna prevlada. "Čeprav sem bil skoraj dve sekundi hitrejši od drugih, sem pritiskal do konca. Občutek sem imel, kot bi ves čas vozil v predoru. Šlo je vse hitreje, daleč prek vseh normalnih meja in vseeno sem še vedno pospeševal. Naenkrat sem se zavedel, kaj počnem. Bilo je, kot bi se zbudil iz sna. Postalo me je strah. Takoj sem upočasnil, zavil v bokse in tisti dan nisem več šel ven," je Senna povedal po kvalifikacijah, ki jih je sicer suvereno dobil.
Večna tekmeca, vedno v laseh
Senna si je leta 1988 končno prislužil mesto v McLaren-Hondi, ki je veljala za eno od najboljših ekip tistega časa in s katero si je tudi takoj privozil naslov svetovnega prvaka. Tu se je soočil z novim moštvenim kolegom Alainom Prostom in takrat se je začela pisati zgodba o rivalstvu, prijateljstvu, sovraštvu … Leta 1989 je naslov pripadel Prostu, vendar samo zato, ker je bil Senna na dirki v Suzuki po trčenju s Prostom kaznovan z odvzemom zmage.
Pozneje je Brazilec ostro kritiziral Fiino odločitev, zaradi česar mu le-ta vse do zadnjega ni hotela potrditi licence za nastopanje v naslednji sezoni. "Prost se je zaletel vame. Pozneje sem se vrnil in dirko dobil, vendar so mi jo odvzeli. Njihova odločitev je bila kot gledališka predstava, vendar ne smem povedati nič, ker bi bil kaznovan," je bentil Senna, ki je s tem izgubil boj za prvaka.
Maščevanje je sladko
Senna je potrpežljivo čakal, da se mu je ponudila priložnost za maščevanje. Prišla je naslednja sezona − Prost je medtem prestopil k Ferrariju − in spet je bila tu Suzuka. Senna je postavil najboljši čas kvalifikacij in takoj zatem izvedel, da bo moral startati s slabšega dela cestišča, kjer ni bilo tako dobrega oprijema. Ko je izvedel, kaj se je zgodilo, je v jezi dejal: "Jutri bom prvak že pred koncem dirke."
Šele pozneje pa je razkril, kaj ga je tako razjezilo: "Pred kvalifikacijami mi je Balestre (takratni predsednik Fie, op. a.) obljubil, da bo vodilni startal z boljšega položaja. Potem ko sem kvalifikacije dobil, si je premislil. To je čisto sranje, da o tvoji usodi odloča uradnik. Zato sem si rekel, da bom prvi ovinek speljal prvi, ne glede na to, kaj se bo zgodilo." In svoje napovedi je tudi tokrat uresničil. Prost je sicer hitreje startal, vendar Senna pred prvim ovinkom ni popustil in trčenje je bilo neizogibno. Dirka se je za oba končala, Senna pa je postal prvak, na obtožbe, da je bil kriv za nesrečo, pa je odgovarjal v svojem slogu: "Nisem povzročil nesreče. Če te zaje… vsakič, ko narediš nekaj pošteno, potem se moraš temu upreti. V tem primeru je vsega kriv Balestre."
Prost ga ni hotel za moštvenega kolega
Leta 1991 je Senna osvojil še zadnji, tretji naslov prvaka, njegov McLarnov dirkalnik pa proti koncu sezone ni bil več tako dober, kot sta bila Williamsova in Benettonova. Zato je Senna v naslednjih dveh letih ostal brez naslova. Leta 1993 si je močno želel prestopiti k Williamsu, vendar je bil tam Prost, ki je imel v pogodbi posebno klavzulo, da Senna v moštvu, za katerega vozi on, ni dobrodošel. Jezni Brazilec je Prosta označil za strahopetca in brez pogodbe še leto dni nastopal za McLaren, s katerim se je kljub nekonkurenčnemu dirkalniku enakovredno z ostalimi boril za naslov. Vendar se je na koncu moral zadovoljiti z drugim mestom. Še zadnjič pa je zmagal Prost. Leta 1994 se mu je uresničila želja, saj je končno prestopil k Williamsu.
Slutil, kaj ga čaka
Šele po v začetku prispevka opisani tragični nesreči v Imoli so se pri Fii nekoliko bolj začeli ukvarjati z varnostnimi ukrepi. Če bi Ayrtona Senno poslušali prej, potem bi bil Brazilec lahko še živ, saj je na začetku usodne sezone odločno kritiziral nekatere spremembe pravil, ki so privedle do tega, da so bili dirkalniki dobesedno krste na štirih kolesih (spodnji film prikazuje vožnjo Ayrtona Senne na kvalifikacijah v Monaku, ko je krog za krogom popravljal svoje najboljše čase). "To bo sezona s številnimi nesrečami in lahko bomo veseli, če se nobenemu dirkaču ne bo zgodilo kaj hujšega," je dejal Brazilec. Še zjutraj pred usodno nesrečo so se z drugimi vozniki pogovarjali, da bi morali glede varnosti marsikaj postoriti, Senna pa je obenem resno razmišljal o upokojitvi. Vendar se je v nedeljo, 1. maja, na startu vseeno pojavil, čeprav nekoliko drugačen, zamišljen, kot bi slutil, kaj se mu bo zgodilo.
Senna je bil brez dvoma nekaj posebnega. Je bil tudi najboljši dirkač v zgodovini formule 1? Številke tega ne povedo, saj ga je na primer Michael Schumacher v številnih dosežkih presegel. Senna pa se je v srca navijačev pripeljal s svojo vožnjo na mejah mogočega in s tem, da je lahko marsikatero dirko dobil tudi z za razred ali dva slabšim dirkalnikom.
Da je nekaj posebnega, so dokazala nekatera njegova dejanja, kot je bilo tudi to, da je sredi dirke ustavil svoj dirkalnik in kljub nevarnosti, da ga kdo povozi, odhitel na pomoč ponesrečenemu dirkaču, ki je obstal sredi cestišča. Senna je bil brez dvoma eden in edini in šele po njegovi smrti so se marsikateri tega začeli zavedati. Očitno je že res, da marsikdaj ne veš, kaj imaš, dokler tega ne izgubiš.
"V nadaljevanju si lahko ogledate film, ki povzema življenje Ayrtona Senne." ?