V pravkar iztekajočem se tednu smo ljubitelji nogometa lahko uživali v finalnih obračunih. Začelo se je v sredo z zaključnim dejanjem Lige Evropa v Bakuju med Chelseajem in Arsenalom, nadaljevalo v četrtek v Celju z večnim derbijem med Olimpijo in Mariborom za lovoriko Pokala Slovenije, v soboto pa smo dočakali še krono letošnje evropske sezone - veliki finale Lige prvakov med Liverpoolom in Tottenhamom v Madridu.
Prvič se je zgodilo, da so vsa štiri prosta mesta v obeh najmočnejših kontinentalnih tekmovanjih zasedli klubi iz iste države. Chelsea, Arsenal, Liverpool in Tottenham so na prestol evropske nogometne hierarhije spet postavili angleško Premier League, potem ko so bile v zadnjih petih letih na račun madridskega Reala, Barcelone, Atlética in Seville lovorike večinoma rezervirane za klube španske La Lige.
Ekonomska moč angleških klubov je že nekaj let tako velika, da jih lahko spremljajo le največji kolektivi na Stari celini. Na Otoku imamo poleg že omenjenih letošnjih štirih finalistov še Manchester City in Manchester United. V Španiji lahko vložkom Angležev sledita Real Madrid in Barcelona, deloma še Atlético. V Nemčiji je konkurenčen zgolj Bayern, v Italiji le Juventus, v Franciji Paris SG. Z izjemo Tottenhama (ta je v zadnjih letih gradil nov stadion) ducat navedenih klubov kupuje najdražje igralce in postavlja rekorde po izplačanih odškodninah.
Med najpremožnejšimi evropskimi klubi je torej velik delež angleških, za to pa so zaslužni prihodki, ki jih ustvarja Premier League. Najbogatejši se bližajo milijardi evrov letnih prihodkov, največji delež predstavlja denar za pravice televizijskih prenosov. Interes za slednje je povezan s kakovostjo lige, ta pa z ravnijo nogometašev in trenerjev, ki se udejstvujejo v njej. Velik del uspeha Premier League gre pripisati dejstvu, da je Združeno kraljestvo del Evropske unije in da igralci iz le-te niso obravnavani kot tujci. To bi se lahko kmalu spremenilo.
O "brexitu" smo lahko vse od britanskega referenduma prebrali in slišali že ogromno, še vedno pa ni povsem jasno, s kakšnim dogovorom bodo Angleži, Škoti, Valižani in Severni Irci zapustili evropsko družino. Poslavljajoča se britanska premierka Theresa May je za tretji teden junija v parlamentu načrtovala glasovanje o dveh alternativah, negotovost glede pogojev izstopa pa je na vrhuncu. EU je Britancem že dala vedeti, da je skrajni datum za razhod 31. oktober in do takrat morajo Otočani razrešiti še veliko nasprotujočih si stališč.
"Brexit" bo v veliki meri vplival na gospodarstvo Združenega kraljestva, posledično seveda tudi na globalno znamko kot je Premier League. Posledice bodo po mnenju večine negativne za angleški ligaški nogomet, veliko pa bo odvisno od tega, kako bodo krovne nogometne institucije odgovorile na politične spremembe.
"Naša splošna praksa je, da ne komentiramo špekulacij," je bil skop odgovor Fife na naša vprašanja, kakšna so njena splošna stališča, kakšna so pričakovanja glede posledic "brexita" na angleški nogomet, kako se Mednarodna nogometna zveza pripravlja na odhod Združenega kraljestva iz EU in kako bo to spremenilo nogometne prestope na Otok in z njega. V Zürichu torej, vsaj uradno, čakajo na dogovore politikov.
Simbolična fotografija.
Vodstva največjih angleških klubov so glede posledic precej pesimistična, nekatere težave je namreč moč predvideti že sedaj. Vezane so na tečaj valut, delovna dovoljenja za profesionalne nogometaše in prestope mladoletnih igralcev. Vse to bo prineslo vsaj dodatne birokratske zaplete in odpira vprašanja časovnega okvirja in načina izvrševanja sprememb.
Vse od ljudske odločitve za odcepitev od EU vrednost angleškega funta napram evru pada, kar otoškim klubom otežuje kupovanje igralcev na evropskem trgu. Mike Garlick, predsednik Burnleya, ekipe iz "spodnjega doma" elitne angleške lige, je za BBC dejal, da bo padanje funta, ki bo sicer oslabilo vse angleške kolektive, še povečalo ekonomski prepad med velikani in manjšimi sredinami. To bo vplivalo na konkurenčnost lige in posledično na gledanost.
Drugi večji problem so delovna dovoljenja v Združenem kraljestvu. Vsi tujci morajo izpolnjevati določene pogoje, doslej delavci iz EU temu niso bili podvrženi. Z "brexitom" se bo to po vsej verjetnosti spremenilo, če nogometne institucije ne bodo našle rešitev. Pri nogometu je tako, da morajo za odobritev delovnega dovoljenja igralci odigrati določeno število tekem za svojo reprezentanco v zadnjih dveh letih, ali pa imeti določeno (visoko) tržno vrednost oziroma plačo. Pod temi pogoji se od sedanjih zvezdnikov denimo N'Golo Kanté in Riyad Mahrez ne bi mogla preseliti v Leicester City. Oba pri prestopih iz Caena oziroma Le Havra nista bila redna člana svojih reprezentanc (Mahrez ima ob francoskem še alžirsko državljanstvo in igra za domovino svojih staršev), niti nista imela visoke marketinške vrednosti. Še precej več pa je kakovostnih igralcev brez zvezdniškega statusa, ki bi jih omejitve oddaljile od igranja za premierligaške klube srednjega in spodnjega razreda ter od nastopanja za kolektive v Championshipu ali celo League One in League Two. Najbolj bi torej trpeli klubi, ki si ne morejo privoščiti največjih zvezdnikov oziroma uveljavljenih reprezentantov. Do nejasnosti in birokratskih zapletov pa lahko pride tudi pri že obstoječih pogodbah, katerih časovni začetek bo "predbrexitski", konec pa "postbrexitovski".
Tretja težava je novačenje mladih talentov v ZK. Finančna malha klubom iz domovine nogometa omogoča privabljanje najboljših mladoletnih nogometašev v akademije, iz velikanskega bazena pa se potem selekcionirajo najboljši od najboljših. A za trgovanje z mladoletnimi nogometaši, ki prihajajo izven EU, veljajo hude omejitve. Za prestope na tem področju so bili nekateri največji evropski klubi že kaznovani. Angležem se lahko zgodi, v kolikor ne bodo sami spremenili zakonodaje, da ne bodo več mogli podpisovati pogodb z mladeniči iz Francije, Španije, Nizozemske ... nenazadnje tudi Slovenije. Tudi s sončne strani Alp so mladoletniki že odhajali v mladinske akademije premierligašev. Po "brexitu" bo morda drugače.
O vseh omenjenih odprtih vprašanjih niso bili zgovorni niti pri Uefi. "Ta tema (brexit, op. a.) ni bila obravnavana na tem nivoju," so zapisali v Nyonu, nas glede prestopnih regulacij preusmerili na Fifo in nas prijazno spomnili, da več kot polovica članic Uefe ni članic Evropske unije.
Negotovost glede razpleta ločitve ZK in EU torej meče temno senco tudi na nogomet. Športne institucije čakajo na politike in ne razkrivajo svojih načrtov, če jih sploh imajo. Nogometnim ustanovam gre na roko vsaj dejstvo, da se je datum razhoda iz pomladi prestavil na pozno jesen, tako da se bo na Otoku že pred ločitvijo začela ligaška sezona 2019/20. Vsaj leto dni torej še ne gre pričakovati večjih sprememb.
"Še nihče ne ve natančno, kako in kaj, kaj se bo sploh zgodilo, pod kakšnimi pogoji bodo Britanci izstopili iz EU. Na različnih področjih je treba že na relaciji med državama urediti milijon stvari. Potem bo treba počakati še na odziv Uefe, Fife in tudi angleške FA," nam je povedal menedžer Amir Ružnić, zastopnik mnogih vidnih slovenskih nogometašev.
"Moja pričakovanja gredo v smeri, da se bo sprejel kakšen aneks ali kaj podobnega, ki bo dopuščal, da v nogometu stvari ostanejo nespremenjene oziroma da bodo imeli igralci iz EU v ZK enak status kot do sedaj. To je samo moje mnenje, kakšnih konkretnih informacij nimam. Glede na prihodke v angleškem nogometu in njegovo popularnost se mi ohranjanje sedanjih razmer zdi še najbolj smiselno. V kolikor pa bo prišlo do večjih sprememb, potem bomo s pravno službo seveda preučili, kaj to pomeni za prestope," je svoja pričakovanja in načrte strnil Ružnić.
Ali bodo Angleži skušali zaščititi svojo Premier League in res spisali zanjo ugodno zakonodajo v luči aktualnih sprememb, bo pokazal čas. Vsekakor je v igri ogromno denarja in mnogim vplivnim posameznikom je še kako v interesu, da se ohrani "status quo".
Drama "brexita" je tako po zaslugi najpomembnejše postranske stvari na svetu dobila še zanimiv postranski zaplet.
