Sredi tedna je slovenska javnost silovito pograbila novico o domnevnih premijah, ki naj bi jih iz tabora Olimpije ponujali nogometašem Celja za morebitno zmago v Ljudskem vrtu ob koncu februarja. Igralci "grofov" naj bi dobili po 300 evrov. Poročanje Dnevnika so v celjskem taboru (delno) zavrnili, predsednik Olimpije Milan Mandarić pa je po veliki zmagi na Areni Petrol poročila označil z besedami "absurd" in "parodija".
Vsi akterji so se torej hitro distancirali od situacije, v vseh večjih slovenskih medijih pa se je razpravljalo o "moralnosti" oziroma "etičnosti" poteze Olimpije (če je do nje sploh prišlo). Naj vsem, ki zadevo obravnavajo kot novo zgodbo o koruptivnosti slovenskega nogometa, športa in družbe nasploh, sporočim: to ni nekaj novega!
Podobne stvari se, ne le v nogometu, dogajajo v številnih kolektivnih športih. Se pač pogosto zgodi, da se ekipa A z ekipo B bori za obstanek, naslov ali Evropo. In ko ekipa B igra z ekipo C, ki je brez večjega tekmovalnega naboja, potem ekipa A skuša nekako vzpodbuditi ekipo C, če ta ždi na sredini lestvice brez možnosti za premik gor ali dol po razpredelnici.
Ta konec tedna je na sporedu zadnje kolo španske La Lige. Nemotivirana Granada našega Reneja Krhina bo gostila Barcelono. Slednja bi z zmago postala španski prvak, z neodločenim izidom ali porazom bi priložnost za naslov ponudila madridskemu Realu (ta mora zmagati v gosteh proti Deportivu). Iz tabora Granade so že na začetku tedna odkrito prišla sporočila, da v primeru uspešnega izida pričakujejo nagrado s strani Reala. Seveda transakcija ne bo uradna, denar bo (če bo izplačan) nekako že našel pot v žepe Andaluzijcev, toda v Španiji se temu ne posveča več pretirane pozornosti. To je stalna praksa. Real si je v preteklosti na enak način že pomagal do naslova, pa zagotovo ni edini španski velikan, ki se je tega posluževal.
Tudi v Sloveniji ima takšno početje že dolgo brado. Tudi če odmislimo čase nekdanje Jugoslavije, ljubitelji nogometa brez večjih težav naštejejo nekaj situacij, ko se je o tovrstnih premijah, nagradah in stimulacijah na glas govorilo. Že v prvih sezonah po osamosvojitvi, ko sta se tako kot danes za naslov borila Olimpija in Maribor, so Ljubljančani ob zaostanku za Štajerci nagrajevali nogometaše manjših klubov za uspešne predstave proti vijoličastim. In najbrž niso bili edini. Poznamo tudi zgodbe o semaforjih, ki so se selili iz štadiona na štadion, ker je neka ekipa drugi naredila uslugo v boju za obstanek.
Takšne stvari se dogajajo na vseh nivojih. Gotovo imate kakšnega znanca, ki igra malonogometno "trimligo" in ga povprašajte, če je njegova ekipa kakšni drugi že kdaj ponudila večerjo (ali pa gajbo piva) za ugoden rezultat proti njihovim konkurentom. Prepričan sem, da vam marsikdo odgovoril, da je takšno ponudbo že dal, jo dobil, ali slišal zanjo.
Potrebno je poudariti naslednje: ni enako, če nekoga materialno spodbudiš za angažirano predstavo, kot če nekomu plačaš, da igra pod svoji zmožnostmi in namerno izgubi ali priredi izid. Kdor ne vidi razlike, naj se zamisli: v idiličnem svetu profesionalnega športa bi morala vsaka ekipa vsako tekmo odigrati enako navdahnjeno, zavzeto, borbeno in osredotočeno. A kdor se je kadarkoli vsaj nekaj časa ukvarjal s športom, dobro ve, da je to nemogoče. Včasih si pač "prazen", včasih zmaga večja želja tvojega nasprotnika, čeprav si ti kakovostnejši. Kaj je narobe s tem, da nekoda vzpodbudiš, da odigra maksimalno? Povsem drugače je nekoga plačati, da se preda, da sabotira svojo ekipo ali lastne navijače, da na igrišču ne igra na zmago.
Pri aktualni zgodbi je situacija še bolj absurdna, saj Celje v trenutku gostovanja v Mariboru še zdaleč ni imelo zagotovljenega obstanka, pravzaprav mu je kazalo precej slabše kot sedaj. "Grofi" so imeli v Ljudskem vrtu torej tudi svoje tekmovalne motive.
Po svoje gre neverjetno pozornost, ki so jo v medijih dobile domnevne premije Olimpije, razumeti. V taboru dveh največjih slovenskih nogometnih klubov so imeli spomladi ogromno pretresov. V Mariboru so navijači vpadli na trening, na tekmi slačili igralce in na večni derbi pozivali s spornim videom, športni direktor se je surovo sprl z enim najboljših igralcev. V Ljubljani so trenerja odpustili zaradi rasistične izjave. Vse skupaj je botrovalo situaciji, ko se o nogometnih ekscesih, domnevnih ali konkretnih, vse več govori.
Vseeno pa so v sredo mnogi iz muhe delali slona. Kdor je vsaj kakšno leto svojega življenja preživel v resnem športu, se je ob vsem moraliziranju najbrž samo smejal.
Včasih se je težko znebiti občutka, da nekateri slabo novico iz sveta nogometa problematizirajo veliko raje in bolj podrobno kot nepravilnosti v drugi športih. To je seveda tudi priložnost za razne internetne osebke, ki se ob tem zgražajo nad "balkanskim športom", "balkanci" (z malim b) ali celo "čokoladnimi fuzbalisti".
Seveda se o nekaterih stvareh splača pogovarjati oziroma bi se o njih pravzaprav morali pogovarjati, a to gotovo niso domnevne premije za zmago. Bolj bi veljalo razmisliti o tem, kako se lahko nekateri osebki, ki zaradi preteklih prestopkov ne bi smeli imeti mesta na nobeni tribuni, še udeležujejo tekem. Kot je dejal predsenik NZS Aleksander Čeferin v pogovoru za EkipoSN, to niso navijači, temveč "kriminalci". A to se ne more rešiti znotraj nogometa, za to je potreben zakonodajen okvir in dosledno preganjanje.
Še zdaleč ni vse črno. Celo daleč od tega, prihodnost je svetla. Imamo fantastično državno prvenstvo z noro končnico. 28. maja bo slovenski vratar Jan Oblak igral eno najbolj pomembnih vlog v finalu Lige prvakov. Tudi v naslednji sezoni bomo Slovence gledali v najelitnejšem klubskem tekmovanju, NZS je postavila nov reprezentančni center na Brdu pri Kranju. Nogometna družina je največja športna družina v Sloveniji in tudi najhitreje rastoča športna skupnost, čeprav bo slovenska reprezentanca letošnji Euro gledala po televiziji.
Z nogometno prebujeno Ljubljano se nogomet tudi v Sloveniji bliža statusu, ki ga uživa v večini razvitih evropskih držav. Z aferami ali brez njih.
