Kaj Sloveniji prinaša ta kongres?
To je za nas predvsem priložnost. Priložnost, da predstavimo, kako aktivna je v Sloveniji atletika, kako pomembna je za razvoj celotnega športa in okolja, na drugi strani imamo priložnost Slovenijo predstaviti tudi kot državo. Pri nas bodo predstavniki iz 70 držav, ki pa bodo zastopali okoli 160 držav. Poleg vseh evropskih delegacij namreč prihajajo tudi predstavniki afriške, azijske atletike in celoten svetovni vrh.Veseli me, da so priložnost za promocijo države prepoznali tudi najvidnejši slovenski politiki in da bomo skupaj uspešno promoviral Slovenijo in naše aktivnosti v športu. Že dolgo časa Slovenija velja za vzorčen primer, kako se z relativno majhnimi sredstvi in z majhnim številom ljudi dosegajo uspehi v različnih športih.
Koga podpira AZS pri izvolitvi za novega predsednika Evropske atletske zveze?
Vsi trije programi so odlični. So sicer različni v pogledu, kam naj gre evropska atletika. Antti Pihlakoski ima svež in sodoben pristop, uvedel bi sodobne tehnologije v šport, program vsebuje sveže pristope, kaj je treba narediti s komercialnimi aktivnostmi in kako povečati prihodke v evropsko blagajno. Jasno so izražene tudi namere o podpori posameznih zvez. Svein Arne Hansen je zagotovo najbolj izkušen kandidat, gre za predsednika norveške zveze in dolgoletnega organizatorja mitinga v Oslu. Njegova usmeritev bi bila precej drugačna od dosedanje. Tu bi bili priča nekaterim večjim spremembam v tekmovalnem in razvojnem smislu. Jean Garcia, dosedanji podpredsednik, prinaša osveženo kontinuiteto. Menim, da ima v tem trenutku široko podporo. Od vseh kandidatov je bil tudi največkrat v Sloveniji, zanimalo ga je, kaj počnemo, dal nam je veliko nasvetov. Menim, da od vseh kandidatov na atletiko gleda najbolj široko. Njegov pogled sega tudi na področje rekreacije, zaveda se, da je atletika lahko močna le z močno bazo, z delom z mlajšimi. Javne podpore kot organizatorji kongresa posameznemu kandidatu ne moremo izraziti. Volitve so tajne, z novim predsednikom pa bomo v naslednjih štirih letih morali uspešno sodelovati. Trenutni odnosi so z vsemi dobri.
Kakšne so vaše možnosti za izvolitev v Svet EAA?
Poskušam biti realen, Slovenija je ena izmed zelo aktivnih držav, vendar je število mest omejeno, kandidatov z bogato zgodovino je precej. Ne vem, kakšna bo odločitev, ali bo teža na aktivnem delu, ali na dolgoletnem delovanju. V teh krogih sem novejši član, zavedam se, da je zaradi tega nekoliko težje. Gre pa za sedaj ali nikoli. Če se izrazim po športno, prednost domačega terena zagotovo obstaja. Odločitev je v rokah vseh 50 delegatov, polovica držav ima svojega kandidata. Tu ne gre le zato, kdo koga podpira, ampak tudi za dogovore in druge taktične poteze. V zadnjih dneh bo bilo treba biti zelo aktiven.
Kako pomebna so poznanstva v atletiki?
Vse reči v življenju delamo ljudje. Biti v krogu pravih ljudi, sovplivati na odločitve, je ključnega pomena. Ključno je takšen kongres izkoristiti za krepitev poznanstev in krepitev vloge v neki organizaciji. Mislim, da si prav zaradi tega lahko v prihodnje še obetamo kakšen pomemben obisk, tudi izvedbo kakšne pomembne tekme, a za slednje bomo morali tudi sami narediti nekaj pri posodobitvi naše atletske infrastrukture.
Na področju infrastrukture se sicer obetajo precejšnje spremembe.
Po dolgoletnih prizadevanjih se nahajamo tik pred sklenitvijo dogovora med lastnikom zemljišča, kjer je umeščen atletski stadion v Šiški v Ljubljani, to so Slovenske železnice, in med upraviteljem in lastnikom atletske infrastrukture, to je Mestna občina Ljubljana. Smo pred dogovorom o zamenjavi zemljišč, s tem pa bo izpolnjen osnovni pogoj za posodobitev našega osrednjega atletskega stadiona, ki je v tem trenutku dotrajan in res potreben osvežitve, če ne že celovite prenove. Želja je ob tem, da bi dobili tudi atletsko dvorano, a treba je iti korak za korakom. Najprej zemljišče, kasneje pa sledi realizacija projekta, ki je že nekaj časa pripravljen. Želim si, da bi do leta 2018 ali 2019 v Ljubljani imeli nov atletski stadion.
Omenjeno je bilo tudi Novo mesto.
Zelo bomo zadovoljni, če bomo lahko trenirali v pokriti atletski dvorani v Novem mestu, kjer se je v minulem obdobju pokazala priložnost, da s skupnimi močmi lokalnega okolja, Olimpijskega komiteja Slovenije, Atletske zveze in države pridobimo pokrit objekt, ki bo namenjen trenažnim procesom kolesarjev in atletov. Je izvrstno umeščen v slovenski prostor in dostopen prav vsakemu Slovencu.
Če se vrnemo k vaši kandidaturi. O čem bi lahko odločali kot član Sveta?
Vloga Sveta je pomembna predvsem iz dveh vidikov. Eden je usmerjanje razvojnih sredstev v posamezne dele Evrope, tako direktno kot v obliki podeljevanja tekmovanj, drugi pa je vplivanje na procese z marketinško-poslovnega vidika. Vemo, da se atletika trenutno nahaja pred spremembami ravno na tem področju. Govorimo o spremembah oglaševalskih pravil, novih pogajanjih za večje iztržke pri televizijskih pravicah, za nove oblike tekmovalnega sistema, ki bi lahko bil vir dohodkov, in za pogajanja o morebitnem sodelovanju evropske atletike na evropskih igrah. To so tiste reči, na katere se da s članstvom v Svetu najbolj vplivati. Sem sodijo tudi vloge v posameznih komisijah, s svežimi pogledi, ki jih imamo, pa bi lahko kar nekaj dali Svetu.
Kakšen je proračun kongresa?
Ocenjujemo, da bo izvedba kongresa tako na kratki kot dolgi rok prinesla pozitivne učinke. Večino stroškov pokriva evropska atletika, del sredstev pa smo uspeli zbrati s posebnimi pokrovitelji kongresa, ki se zavedajo, kako pomembni so takšni dogodki za razvoj slovenske atletike. Prepričan sem, da bodo številke pozitivne. Bolj pomembno je, kaj bomo iz tega kongresa uspeli pridobiti. Ali nam bo to pripeljalo nekaj razvojnih sredstev, ali nam bo to pripeljalo nova tekmovanja, boljšo prepoznavnost katerega od slovenskih atletov, ne vem, a nekaj delcev tega zagotovo. Proračun znaša nekaj čez 150 tisoč evrov.
Kako sta razdeljena deleža?
Evropska atletika prispeva 70 odstotkov, slovensko gospodarstvo pa 30.
V zadnjih letih se zdi, da ste dobre odnose navezali predvsem s Sergejem Bubko, ki bo kandidiral za naslednjega predsednika Mednarodne atletske zveze (IAAF).
Vpetost v mednarodni prostor se mi zdi izjemno pomembna. Srečo smo imeli, da smo v prvem letu mojega predsedovanja uspeli privabiti številne ugledne goste, med njimi tudi Sergeja Bubko. Z njim smo v tem času razvili zelo iskrene prijateljske odnose. Večkrat se srečujema ob različnih priložnostih, rad se vrača v Slovenijo. Z njim smo postali dobri prijatelji, prav tako tudi z marsikom drugim, ki bo v teh dneh v Sloveniji. Tudi odnos s Sebastianom Coejem je zelo dober. Verjamem, da bo naša vpetost v mednarodni prostor po tem kongresu še večja, naša vloga pa pomembnejša.
Z novim predsednikom IAAF (drugi kandidat je Coe, op. p.) boste torej dobro sodelovali?
Zagotovo bo naš dostop do novega predsednika precej drugačen kot zdajšnji. Oba imata zelo kakovosten program, edina težava, ki jo vidim, je v tem, da bo po volitvah atletika vsaj za nekaj časa izgubila enega izmed teh dveh velikanov. Sodelovanje med njima je glede na to, da imata oba šampionski karakter, praktično nemogoče. Nihče ne želi biti drugi. Oba se izjemno dobro spoznata na šport. Čaka nas izjemno zanimivo obdobje, atletika se vrača na prestol kot kraljica športov.
Kakšno pa je stanje v slovenski atletiki? Vemo, da ima veliko zvez predvsem finančne težave.
V obdobju 2013 – 2015 je AZS vselej poslovala pozitivno, vse v mejah svojih zmožnostih. Veliko smo naredili na odnosih s partnerji, pokrovitelji. V tem času smo imeli tudi nekaj uspehov, širimo bazo perspektivnih atletov. S svojim programom vzpodbujamo tako vrhunski del ekipe, kot tudi mlade in nadarjene atlete. Prihaja generacija na katero lahko resno računamo po letu 2016, ko se bo precejšnji del sedanjih vrhunskih atletov poslovil. Takrat bomo že imeli nove potencialne šampione kot so Maruša Mišmaš, Žan Rudolf, Jan Petrač, Matija Muhar, še kakšen bi se našel. Na lanskem evropskem prvenstvu smo imeli največ finalnih nastopov doslej, baza je odlična. Nekaj nam je zmanjkalo za kolajno, a prepričan sem, da bomo tudi v prihodnjih letih uspeli dobiti kakšno odličje na največjih tekmovanjih.
Kaj pa Olimpijske igre v Riu 2016?
Za slovensko atletiko je vsaka uvrstitev v finale na EP, SP ali olimpijskih igrah velik uspeh. Atletika je šport v katerem določeno vlogo igrajo tudi naravne danosti ali področje, kjer si se rodil. Ne glede na to, smo imeli v Sloveniji skozi generacije vselej enega ali dva športnika, ki sta sodila v sam svetovni vrh. Tega si želimo tudi v prihodnje, optimistično računamo, da se bomo tudi iz Ria vrnili s kakšno lesketajočo se kolajno in ob tem še s kakšno uvrstitvijo v finale. Za to si prizadevamo in na tem trdo delamo. Poudarjam pa, da se z atletiko ukvarjajo v 213. državah na svetu, konkurenca je izjemno, izjemno močna. Prepričan pa sem, da nas bodo atleti razveseljevali že prej. Martina Ratej je bila lani druga v metu kopja v diamantni ligi, se pravi, da je bila druga skozi celotno sezono, zdaj ima najbolši rezultat na svetu. Razveseli nas lahko tudi Tina Šutej s kakšnim skokom ob palici, čas Maruše Mišmaš še prihaja ... Mi imamo kar nekaj svetovnih prvakov, podprvakov v mladinskih kategorijah. Prepričan sem, da bomo o njih še marsikaj slišali. Prihodnost je lepa.
Kakšni so načrti, ideje za naprej?
Uvedli smo že kar nekaj inovativnih stvari, želja za prihodnje pa je vzpostavitev ligaškega tekmovanja na balkanskem prostoru, se pravi povezava različnih mitingov na tem področju. Gre za razširjen pokal, ki bi obsegal šest ali sedem držav. Naslednja stvar je pokal mest. Se pravi atletsko tekmovanje z ekipnim prizvokom, dvoboj med mesti. Takšna tekmovanja zagovarjata tudi ob kandidata za predsednika IAAF, ki jih lahko v končni fazi preizkusita prav v našem prostoru. Prepričan sem, da je Slovenija in ta regijski prostor primeren za testiranje novih oblik tekmovanj, saj smo vsi dinamični, prilagodljivi, brez težav lahko izpeljemo takšno tekmovanje in v kolikor je uspešno, jo lahko prenesemo v evropski ali svetovni prostor.
Kaj pa izven tekmovanj?
Tu se posvečamo predvsem poizkusu vnosa novih tehnologij v naš šport in promocijo atletike. Gre predvsem za uporabo sodobnih elektronskih medijev, socialnih omrežij ... Danes se podpora in popularizacija delata predvsem na tem področju. Če nisi prisoten na socialnih medijih, če nisi prisoten na televiziji z nekim stalnim programom, te mladi ne vidijo, posledično pa ne moremo formirati novih šampionov in zvezdnikov, ki bi jim mladi uspešno sledili. Potem se odločijo za drug šport, ali pa druge aktivnosti, ki pa so največkrat zdravju škodljive. To pa negativno vpliva nato na celotno družbo.
Če smo že pri negativnih rečeh ... Po tistem škandalu z dopingom v Rusiji, se je v britanskem časniku Telegraph pojavil zapis, da sta bila med kopico drugih sumljiva tudi dva vzorca iz Slovenije. Ste kasneje izvedeli kaj več o tem?
Razen omenjenega članka nimamo nobenih informacij, da bi šlo za sumljivo delovanje kateregakoli slovenskega atleta ali atletinje. Nobenih informacij ni o tem, da bi bili Slovenci vpleteni v to.
Je pa ta ruska zgodba pustila nek črn madež na evropski atletiki.
Zagotovo takšna odkritja ne vplivajo dobro na šport, a sem mnenja, da je prav, če se dogajajo. Stremimo k ureditvi ničelne tolerance za takšne prestopke, uporaba prepovedanih sredstev v športu nima mesta. V atletiki je morda celo največ kontrol, morda je tudi zaradi tega kakšno odkritje več. Prepričan sem, da bi bile ugotovitve zelo zanimive, če bi takšno raven kontrol zagotavljali tudi v drugih športih.
Smo pa verjetno tudi tu nekje v povprečju.
Slovenska atletika v tem delu ne izstopa. Tukaj nismo nobena izjema, tako v pozitivnem, kot tudi negativnem smislu. Verjetno je želja pri nekaterih športnikih včasih večja od realnosti, morda se zato zgodi kakšen takšen primer.