"To so sanje vsakega športnika in vesela sem, da mi je uspelo. O medalji nisem razmišljala, čeprav je bil cilj zlato, a šla sem iz borbe v borbo. Zelo težak je bil začetek, s čimer imam na tekmah vedno težave, pa tudi z Brazilko, ki je imela na svoji strani vso publiko, je bilo težko in tam sem morala ostati psihično trdna. S Francozinjo pa se dobro poznava in odločale so malenkosti," je po tekmi povedala Tina Trstenjak in priznala, da je na olimpijskem turnirju nastopala še vedno hudo poškodovana. "Dobila sem močan udarec v rebra, kar smo delno sanirali."
Za Slovenko pravega premora tudi po današnjem zlatu ne bo. "Tukaj sta na vrsti še Miha Žgank in Ana Velenšek in pomembno je, da Ani pomagam pri pripravi, veselili pa se bomo na koncu," je še povedala nova olimpijska prvakinja.
V pričakovanem finalu se je Trstenjakova pomerila s Francozinjo Clarisse Agbegnenou, svetovno prvakinjo iz leta 2014. Ta je ena redkih, s katero tekmovalka Sankakuja nima pozitivne bilance, saj je v letu 2014 dvakrat z njo izgubila, v naslednjem letu pa jo je dvakrat premagala. A v boju za zlato je bila zgodovina nepomembna, na najpomembnejšem dvoboju se je veselila Slovenka.
Zlato se prilega poklicu
"Po poklicu sem zlatar in zlata medalja nekako najbolj paše k mojemu poklicu," je po finalu dejal trener Marjan Fabjan in dodal, da je bila tudi zanj tekma veliko breme: "Morda sem malo prestar in slabo prenašam te pritiske. A tekmovalcu je treba pomagati, ko se odloči za medaljo," je pše povedal Fabjan, ki je s svojimi varovankami Sloveniji priboril že četrto judoistično medaljo, drugo zlato.Nevarne so bile po njegovem mnenju vse borbe, odločal pa je Tinin končni prijem: "To je povsem osnovni prijem, mi pa imamo izdelan nekakšen prehod, da osvobodimo nogo," je glavno orožje Trstenjakove za zmago še razložil Fabjan. V sredo bo slovenske barve v prvem olimpijskem parku v južni Ameriki branil Mihael Žgank v kategoriji do 90 kg.