Vest o njegovi smrti so iz Interja sporočili kmalu po polnoči. Sandro Mazzola, ki bi novembra dopolnil 84 let, je bil ena največjih ikon Interja in eden od nepozabnih nogometašev zlate dobe italijanskega nogometa.
Odraščal je v senci tragedije pri Supergi, v kateri je izgubil očeta Valentina Mazzolo, legendarnega kapetana slovitega moštva Grande Torino. Tragedija pri Supergi se je zgodila 4. maja 1949, ko je letalo z nogometaši in vodstvom italijanskega nogometnega kluba Torino na poti iz Lizbone v gosti megli strmoglavilo pri Supergi nad Torinom. Umrlo je vseh 31 ljudi na krovu. Kljub bremenu slovitega priimka si je Sandro Mazzola kot napadalec ustvaril izjemno kariero.
Začetek kariere povezan z nenavadnim dogodkom
Nadarjenost mladega nogometaša iz Cassana d'Adda je med prvimi opazil Benito Lorenzi, nekdanji sloviti napadalec Interja z vzdevkom Veleno. V mladinsko moštvo Interja je Mazzola vstopil pod vodstvom Giuseppeja Meazze, ki je bil eden prvih velikih nogometnih imen, ki so verjela vanj. Pozneje so se mu odprla vrata prvega moštva, ki ga je vodil Helenio Herrera.
Začetek Mazzolove kariere je povezan z nenavadnim dogodkom v zgodovini italijanskega nogometa. Predsednik Interja Angelo Moratti je v znak protesta ukazal, naj klub proti Juventusu nastopi z mladinskim moštvom. Juventus je 10. junija 1961 zmagal z 9:1, tedaj 18-letni Mazzola pa je iz enajstmetrovke dosegel svoj prvi gol v serie A.
Od takrat ga je Herrera, ki se ga je prijel vzdevek "čarovnik", pogosto uvrščal v začetno enajsterico. Mazzola se je iz netipičnega srednjega napadalca razvil v ofenzivnega vezista z odlično tehniko in izrazitim občutkom za igro.
Njegova kariera pri Interju je trajala do leta 1977, končal pa jo je po finalu italijanskega pokala, v katerem je Inter izgubil proti Milanu.
Premagal slovitega Peléja
Za italijansko reprezentanco je debitiral 12. maja 1963 na San Siru, ko je Italija s 3:0 premagala Brazilijo s Peléjem. Mazzola je enega od zadetkov dosegel z enajstmetrovke.
Po velikem razočaranju na svetovnem prvenstvu leta 1966, na katerem je Italijo izločila Severna Koreja, je Mazzola postal eden ključnih nogometašev prenove reprezentance pod vodstvom selektorja Ferruccia Valcareggija.
V tem obdobju je nastala tudi znamenita "štafeta" z Giannijem Rivero, zvezdnikom Milana in njegovim velikim tekmecem, s katerim sta zaznamovala isto nogometno generacijo ter si delila uspehe in priljubljenost tistega obdobja. Italija je leta 1968 osvojila naslov evropskega prvaka, potem ko je v ponovljeni finalni tekmi premagala Jugoslavijo. Prva finalna tekma med Italijo in Jugoslavijo se je 8. junija 1968 v Rimu namreč tudi po podaljšku končala z 1:1.
Dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Mehiki prišla do finala. Na poti do njega je v polfinalu s 4:3 premagala Zahodno Nemčijo na tekmi, ki se je v zgodovino zapisala kot "tekma stoletja". Dvoboj je bil zelo dramatičen, saj so Nemci izenačili tik pred koncem rednega dela, kar je prineslo izjemen podaljšek. V podaljšku je v 30 minutah padlo kar pet golov, vodstvo se je večkrat zamenjalo. Odločilni zadetek za Italijo pa je v 111. minuti dosegel Gianni Rivera.
Mazzola je reprezentančno kariero končal po svetovnem prvenstvu leta 1974. Po koncu igralske kariere je ostal povezan z milanskim klubom tudi kot funkcionar. Med drugim je opravljal delo športnega direktorja, na ta položaj pa ga je povabil Massimo Moratti. Vmes je deloval tudi pri Genoi in Torinu.
