Slovenska elitna ekipa je zelo maloštevilna in razmere, ki čakajo Ricca Grossa, so jasne. "Jakov Fak je izkušen vrhunski biatlonec, imamo dva tekmovalca srednje starosti in tri mlade, ki so osvajali odličja na mladinskih prvenstvih in te moramo čim prej spraviti na še višjo raven."
Dvainpetdesetletni Gross opozarja, da v športu čudežev ne gre pričakovati in s cilji ostaja realen. "Prvi cilj je, da se štafeta redno uvršča med deseterico. Glede na videno, to zmoremo. Lani je bilo tudi nekaj nesreče, saj je bil Fak del sezone bolan. Imamo dva tekmovalca v najboljših letih, mladi so trenirali leto dni več in napredovali."
A cilji so zastavljeni na daljši rok, vse do olimpijskih iger v Milanu in Cortini d'Ampezzo, kjer naj bi bil viden pravi napredek Antona Vidmarja, Alexa Cisarja in Lovra Planka. "Končni uspeh bomo letos in prihodnje leto merili v pokalu narodov. Želja je, da imamo kar se da hitro tri tekmovalce tako visoko, da bomo v pokalu narodov med najboljšo deseterico. Do olimpijskih iger pa računamo z velikim napredkom. Morda nam do takrat celo uspe boj za kolajne," pravi Gross.
Ob dobrem teku nemški strokovnjak stavi predvsem na dobro streljanje, saj je tudi sam v karieri do svojih dosežkov - osvojil je kar osem olimpijskih kolajn, med njimi štiri zlate, na svetovnih prvenstvih pa 20 (pet zlatih) -, prišel z odlično opravljenim delom na strelišču. "Letos je streljanje osnova. S 100-odstotnim streljanjem pridejo izidi. Moramo pa biti sposobni doseči teh 100 odstotkov na tekmah. Zato je bilo tudi zanimivo spremljati poletno prvenstvo prejšnji teden. Jakov Fak je zmagal z ničlo in enim zgrešenim strelom ter potrdil, da je spet sposoben osvajati stopničke, ostali niso prav veliko zaostajali."
Nemec, ki se na Pokljuko vozi iz Ruhpoldinga na Bavarskem, kjer si je ustvaril družino, je slovensko ekipo podrobno začel preučevati ob koncu minule sezone, ko so se začeli pogovori o prestopu iz Avstrije v Slovenijo.
Zdaj se je v ekipo že dobro vključil. "Z večino se poznamo od prej. S Tomasom Globočnikom in Janezom Maričem smo tekmovali drug proti drugemu in veliko spoznavanja ni bilo potrebno. V trenerskem timu se zavedamo, da sodelujemo in gradimo ekipo. Najbolj pomembno je, da se lahko med sabo in s tekmovalci transparentno dogovarjamo zakaj smo sprejeli kakšno odločitev in kdo bo kje nastopal. Občutek imam, da nam gre zelo dobro."
Gross, ki ima bogate izkušnje ko trener tudi v Nemčiji, Avstriji in Rusiji, poudarja tudi veliko prednost, ki jo ima po selitvi na južno stran Alp. "Slovenski biatlonci so izjemno disciplinirani na treningih. Pri realizaciji skušajo biti 100-odstotni in za trenerja je super občutek, če se lahko zanese, da bodo naloge opravljene in da se trener na svoje tekmovalce lahko zanese."
Več vprašanj kot v moški ekipi je v ženski vrsti, ki že več let išče priključek k najboljšim. Ob Živi in Poloni Klemenčič, ki imata izkušnje na najvišji ravni, pa sta v ekipi še dve zelo aktualni imeni, s katerimi Sloveniji morda uspe priti nazaj med najboljše. Vse bolj svojo vlogo poudarja mlada Lena Repinc, aktualen je tudi prestop Anamarije Lampič iz tekaškega tabora med biatlonke.
"Anamarija dela zelo koncentrirano in na treningih se kažejo tudi že dobri strelski izidi. Vsekakor smo lahko optimistični, a pomembno je, da njeno zgodbo gradimo postopoma. Najprej se mora dokazati v pokalu IBU, nato jo čaka kakšen nastop v svetovnem pokalu v štafeti, morda že v Kontiolahtiju. V štafeti se je lažje privajati na to raven tekmovanja. Nato bomo videli," ocenjuje novi prvi mož stroke in dodaja, da jo bodo slovenski navijači skoraj zanesljivo videli na domači tekmi na Pokljuki januarja prihodnje leto.
Izjemno lepo napreduje tudi mladinka Lena Repinc. "Najprej mora biti uspešna v svoji starostni kategoriji in če jo bomo rabili, jo bomo vključili tudi v svetovni pokal. A boljše je, da je v svoji kategoriji med najboljšo deseterico ali med 20, kot pa da nastopa v svetovnem pokalu in se nato v sprintu ne uvrsti med 60 in ne nastopa v zasledovanju. Treba se je učiti, zato je pomembno, da nastopaš."
Gross poudarja, da je za mlade še kako pomemben postopen prehod v svetovni pokal. Ta je najpomembnejši, a nekakšna osnova je, da so se sposobni uvrščati med najboljših 60. "Narediti je treba ta korak naprej."
Ricco Gross
Šele po teh prvih korakih gre zares in cilji se višajo. Da pa vedno ne gre vse po načrtih, priznava tudi Gross, ki ima ob številnih uspehih v karieri za sabo tudi tekme, ki se kljub dobrim nastopom ne izidejo po željah. Zato svoje varovance uči o pomenu potrpežljivosti.
"Zame je bila taka tekma svetovno prvenstvo 2001 na Pokljuki na zadnji tekmi s skupinskim startom. V prvi vrsti so ob meni stali Raphael Poiree, Ole Einar Bjoerndalen in Sven Fischer. Prepričan sem bil, da bo eden naredil napako in da bo kolajna moja. Na koncu sem bil četrti," je še dejal Gross in s tem plastično ponazoril, kako blizu so včasih uresničeni cilj in porazi. Pred 21 leti ga je do odličja ločilo le 0,9 sekunde.
In še o novem delovnem mestu: "Pokljuka ima vrhunski center, ki ponuja vse za pripravo. Spoznavam pa tudi Slovenijo, ki me navdušuje. V preteklosti sem poznal Pokljuko in Bled, zdaj spoznavam druge dele in upam si trditi, da to lahko v naslednjih letih postane najpopularnejša država v Evropi za aktivne počitnice. Na kratkih razdaljah ponuja vse."
