V nadaljevanju preberite:
- Afriška celina se bo razdelila hitreje, kot so geologi doslej napovedovali.
- Razdvajanje je v bolj napredni fazi, kot so menili doslej.
- Naslednja faza bo oceanizacija.
Čeprav bo proces trajal več milijonov let, nova študija kaže, da je razdvajanje v bolj napredni fazi, kot so menili doslej, piše Science Alert. Celine na Zemlji se nenehno premikajo, vzhodnoafriški tektonski sistem razpok pa je jasen primer njihovega razdvajanja. Afriška tektonska plošča se trenutno deli na dva dela: masivno Nubijsko ploščo, ki sestavlja večji del celine, in manjšo Somalsko ploščo na vzhodu, ki vključuje tudi Madagaskar.
Nova študija, objavljena v reviji Nature Communications, se je osredotočila na razpoko Turkana, ki se v dolžini več sto kilometrov razteza čez Kenijo in Etiopijo. Z analizo seizmičnih meritev so znanstveniki ugotovili, da je Zemljina skorja na tem območju precej tanjša, kot so pričakovali. V osrednjem delu razpoke je debela le 13 kilometrov, medtem ko je na robovih debelejša od 35 kilometrov.
"Ugotovili smo, da je razpiranje tega območja bolj napredovalo, skorja pa tanjša, kot je kdorkoli doslej ugotovil. Vzhodna Afrika je pri razdvajanju napredovala dlje, kot smo mislili," pravi Christian Rowan, geoznanstvenik z univerze Columbia.
Od oženja do novega oceana
Ko se skorja v območju razpoke stanjša na manj kot 15 kilometrov, vstopi v fazo, ki jo geologi imenujejo "ožanje". Po tej točki postane dokončen razpad celine skoraj neizogiben. "Tanjša kot je skorja, šibkejša postaja, kar še dodatno spodbuja nadaljnje razdvajanje," pojasnjuje Rowan.
Čez nekaj milijonov let bo Afrika zaključila to fazo in vstopila v naslednjo, imenovano oceanizacija. Skorja se bo tako stanjšala, da bo magma prodrla na površje, kjer se bo ohladila in oblikovala novo oceansko dno. Voda iz Indijskega oceana bo sčasoma zapolnila novonastalo kotanjo in ustvarila ocean. Ta proces je že mogoče opazovati v Afarski depresiji v severovzhodni Afriki.
Povezava s človeško evolucijo
Raziskovalci ocenjujejo, da je razpoka Turkana v fazo oženja vstopila pred približno štirimi milijoni let. To časovno sovpada z obdobjem, iz katerega izvirajo najstarejši fosili homininov, najdeni na tem območju, kar nakazuje na možno povezavo med geologijo in evolucijo.
Avtorji študije menijo, da to ni naključje. Prehod v fazo oženja je povzročil hitrejše kopičenje sedimentov, s čimer so nastali idealni pogoji za ohranitev ostankov živih bitij. Namesto da bi bila regija Turkana za človeške prednike biološko pomembnejša od preostale Afrike, je mogoče, da so geološki procesi tam le omogočili izjemno dobro ohranitev fosilov.
"Časovno sovpadanje med tem tektonskim prehodom in začetkom nastajanja debelih plasti, bogatih s fosili, kaže, da je faza ožanja zagotovila ključne pogoje za njihovo ohranitev. Menimo, da so te tektonske spremembe imele temeljno vlogo pri oblikovanju izjemnega paleoantropološkega zapisa na območju razpoke Turkana," pišejo raziskovalci v študiji in dodajajo, da bi prihodnje raziskave lahko podrobneje preučile to povezavo.
