Izpovedi prebeglih žensk, članic moralne policije IS

Zgodbe treh Sirijk, nekdanjih pripadnic moralne policije Islamske države v ženski brigade Khansaa, je objavil The New York Times. Preden je Islamska država prevzela nadzor nad nekaterimi območji Sirije, je bilo mesto Raka, v katerem so živele Aws, Due in Asma, ženske sredi svojih 20-tih let, precej bolj emancipirane kot ženske predhodnih generacij. Rade so imele pop kulturo, ličenje, knjige in druženje s prijatelji.

Pripadale so generaciji sirskih žensk, ki so imele samostojna življenja; svobodno so se gibale med moškimi, se družile in študirale. Oblačile so se športno, imele so odkrite posamezne dele telesa, poleti tudi kolena in roke, bile so naličene. Študirale so, se poročale kasneje. V dogovorjene zakone niso pristajale.

V moralno policijo

Ko je Islamska država prevzela oblast nad mestom, se je vse spremenilo; Aws, Dua in Asma so bile med srečnicami, saj so dobile možnost, da zamenjajo svoj življenjski slog in si tako ohranijo življenja. Da bi pomagale preživeti tudi svojim družinam, so se poročile in pridružile tako imenovani moralni policiji.

Delo te moralne policije je bilo za mlada dekleta, grozno, opisujejo. Če so njihovi možje padli v bitkah, so jim jih odgovorni v Islamski državi zamenjali z novimi. Življenje je zanje postajalo neznosno, odločile so se tvegati in pobegniti.

Danes živijo v Turčiji. 20-letna Dua je novinarjem povedala, da so kmalu zatem, ko se je pridružila moralni policiji, pred njo privedli njeno prijateljico in njeno najstniško hči, in sicer zato, ker sta imeli preozko prekrivalo za telo.

Bičanje za kazen

Zaradi tega prekrška so bile kaznovane z 20-timi udarci z bičem. Ko so ju slekli in odkrili, da sta naličeni, so jima odmerili še dodatnih pet udarcev, še dodatnih pet pa zato, ker sta se upirali prijetju.

Mama najstnice je pristopila Dui in jo prosila, naj jima pomaga. To ni bilo mogoče, morala je tudi gledati bičanje in poslušati kričanje zaradi bolečin. Ko so njeno prijateljico s hčerjo spustili, se je ta napotila v hišo Duinih staršev in povedala, kaj se je zgodilo. Ne glede na to, da ji je Dua skušala povedati, da je imela kot novopečena članica moralne policije zvezane roke, da jima ni mogla pomagati, je bilo dolgoletno prijateljstvo, ki so ga negovali na skupnih počitnicah, druženjih in praznovanjih rojstnih dni, prekinjeno.

To, pojasnjuje Dua, ni bil osamljen primer, takšni dogodki so se vrstili. Mlada Sirka se je odločila pobegniti, danes živi v Turčiji. 

Obglavljenja in trupla na ulicah

Podobne zgodbe sta nanizali tudi njeni sorodnici. Ena izmed njih je bila zadolžena za sprejem zahodnjaških deklet, ki so v Sirijo pripotovale, da bi se poročile. S svojimi bodočimi možmi so se spoznale preko spleta. "Bile so tako drobne, tako vesele. Smejale so se, srečne, da so prispele," se spominja. 

Kmalu so videle, da zakonsko življenje, kot jim je bilo opisano, vendarle ne bo tako bleščeče. Trojica prebeglih žensk je bila vesela vsaj zaradi dejstva, da sama niso bila vpletena v ubijanje. "Videle smo veliko glav. Veliko obglavljenj," je novinarjem povedala Dua in dodala, da je videla trupla, ki so bila na ulicah zapuščena tudi po teden dni. 

Na vprašanje, ali bi se vrnile, je Asma povedala, da nikoli. "Tudi če se enkrat razmere uredijo, se ne bom nikoli vrnila v Rako. Preveč krvi je bilo prelite tam. Ne le zaradi islamske države. Zaradi vseh vpletenih strani."