Anastazija AstrašeuskajevStrah pred rakom ne bo nikoli zapustil ne mene ne moje družine.
"Jedrska energija ponekod predstavlja velik del energije. Po vsaki nesreči se tehnični ukrepi izboljšajo, verjetnost za nesreče pa zmanjšuje. Zagotovo pa vsak tak dogodek zavre razvoj in gradnjo nukleark, ker je ogromno odpora med ljudmi," pravi Bogdan Pucelj z Instituta Jožef Stefan (IJS) o tem, da niti Černobil niti Fukušima ne bosta ustavila jedrskih programov. Ukrajina ima denimo danes 15 jedrskih reaktorjev, število pa namerava v prihodnosti skoraj potrojiti.
Nekateri po vseh teh letih hočejo nazaj
Za posledicami nesreče v Černobilu je po podatkih Združenih narodov umrlo več kot devet tisoč ljudi. Seznami žrtev sicer zaradi prikrivanja podatkov sovjetskih oblasti niso popolni. Posledice čutijo številni, a po mnenju strokovnjakov so te danes bolj duševne kot telesne narave. Diagnosticirane duševne motnje namreč štejejo v milijonih.
Tudi zdravnik Sergej Hojker iz ljubljanskega kliničnega centra pravi: "Danes je to že mimo in resnih težav zaradi tega ni. Okolje je seveda še kontaminirano, ampak nekateri se na širše območje že vračajo. Dejstvo je, da histološka slika karcinoma ščitnice pri tistih, ki so bili obsevani, in tistih, ki so živeli v tej regiji, ni bistveno različna." Poudarja, da je bilo območje Černobila tudi izrazito kemično onesnaženo. Še danes pa zdravnikom manjkajo številne informacije. "Zdravstvena služba v tistem predelu pred nesrečo ni bila najbolj razvita, po nesreči so pa vsi tja prileteli. Osnovni problem je, da nimamo izhodiščnega stanja. Posledic pa naj danes ljudje ne bi več čutili," meni Hojker.
Zbujanje s strahom, da boš umrl
Zdravstveni pregledi generacije, rojene v času nesreče, so še vedno pogosti. Med pripadniki skupine, znane pod imenom Otroci Černobila, je tudi Belorusinja Anastazija Astrašeuskajeva, ki priznava: "Moja ščitnica je poškodovana in strah pred rakom ne bo nikoli zapustil ne mene ne moje družine. Vem, da bom vse življenje nosila posledice sevanja. Verjetno jih bom prenesla na svoje otroke, ne glede na to, kje bodo rojeni."
A prav tako razmišljanje je po oceni več sto strokovnjakov najbolj škodljivo. Ugotavljajo, da je za številne že samo prisilna evakuacija prava travma. Nemalo jih je dobilo občutek, da so žrtve, in tega se niso mogli otresti – tudi zaradi pomanjkljivih informacij takratnih sovjetskih oblasti.
