Obstajajo tudi univerzalna pravila

Avtor kolumne je Anja Ščuka

13. Oktober 2016, ob 19:52

Pred otroci ni prostora za lastne solze, čustva in jezo, v ospredje je treba vselej postavljati otroka.

Boštjan Tacol

Trpljenje lastnega otroka je za starše nekaj najhujšega. Bolečina matere in očeta je toliko večja, če otrok trpi zaradi njiju. Mnoge starše zato ob ločitvah razjeda močna krivda. Bojijo se, da bodo z ločitvijo otroku uničili življenje, mu povzročili nepopravljivo škodo, porajajo se dvomi in občutek nemoči.

Takšni občutki pestijo vse več Slovencev in Slovenk, saj iz desetletja v desetletje beležimo porast ločitev. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije imamo na tisoč porok kar 377 razvez, samo lani je skozi proces ločitve šlo 2.432 slovenskih parov. Pri tem smo dobili 1.883 vzdrževanih mladoletnih otrok ločenih staršev, v številki ni mnogih otrok iz razpadlih zunajzakonskih skupnosti.

Številke so glede na majhnost države velike. Pa bodo res vsi ti otroci nesrečni, bodo res celo življenje nosili breme razpadle družine?

Starša naj ostaneta starša

Otroci glede na okoliščine sprejemajo ločitev zelo različno. Kakšne posledice bo zanje pustila, je v veliki meri odvisno prav od staršev, je bila ena od ključnih misli na novinarski konferenci na temo otrok ločenih staršev.

Čeprav se pari in ločitve od primera do primera zelo razlikujejo, obstajajo tudi univerzalna pravila, ki se jih morata starša brezpogojno držati. Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant je večkrat izpostavil krivdo, ki ob ločitvi muči otroke. Otroci morajo brez dvoma vedeti, da niso krivi za ločitev.

Otrok poleg tega ne sme biti del vojne med staršema, ni mu potrebno vedeti podrobnosti o vzrokih za razvezo, starši ga ne smejo nikoli izkoriščati za maščevanje bivšemu partnerju. Starša se pred otrokom ne smeta kregati in ne smeta govoriti čez bivšega partnerja. Otroku morata pokazati, da ga imata rada in da ostajata njegova starša, čeprav nista več skupaj. Univerzalna pravila torej obstajajo, starši se jih morajo držati. Pred otroci ni prostora za lastne solze, čustva in jezo, v ospredje je treba vselej postavljati otroka.

Ločitev da ali ne?

Na svetu ni partnerske zveze, ki bi shajala popolnoma brez težav. V spomin se mi je močno vtisnil odgovor stare ženske, ki sem ga prebrala več let nazaj. Vprašali so jo po receptu za dolg zakon, saj sta bila z možem poročena več kot pol stoletja. Odgovorila je, da so pokvarjene stvari včasih raje popravili kot pa metali proč. Imela je prav, za odnos se je treba tudi truditi in ne takoj obupati.

V partnerski zvezi prej ali slej nastopijo težave, ki jih številni pari uspešno rešujejo. Čeprav so mnoge raziskave dokazale negativen vpliv ločitve na otroka, otroci ne smejo biti razlog, da vztrajamo v nefunkcionalni zvezi.

Temu v prid govori tudi raziskava na nefunkcionalnih družinah, ki jo je na novinarski konferenci omenil Juhant. V raziskavi so analizirali otroke v nefunkcionalnih družinah, kjer sta bila starša tik pred vprašanjem ločitve. Nekateri so se ločili, drugi so iz nepravih razlogov vztrajali skupaj. Po štirih letih so bili otroci ločenih staršev na boljšem, kot tisti, ki so ostali v nefunkcionalni družini. Če v zakonu res ne gre, je torej tudi za otroke najbolje zaživeti narazen.